Signorina, čičibé ali šolanje pod Italijo
Anka kot triindvajsetletno dekle (foto: osebni arhiv)
Teto Anko sem spoznala pred skoraj petnajstimi leti, ko sem intervjuvala starejše ljudi za diplomsko nalogo iz arheologije. Pozneje sem se k njej vračala in tako je postala skoraj redna soustvarjalka mojih člankov v Vzajemnosti, samo skrita v ozadju. Etnologi pravijo, da se med pripovedovalcem in raziskovalcem stke posebna vez. In tisti, ki ima izkušnje s takim delom, ve, da je vsakemu človeku neka tema še posebej ljuba. Teti Anki je najljubše njeno šolanje, in sicer tisto najzgodnejše, ko je hodila v šolo pod Italijo.
Anka Mikuletič se je rodila Valenčičevim v vasici Mereče, ki stoji pod kraškim robom – grebenom, ki ločuje Zgornjo Pivko od doline reke Reke. Vaški otroci so šolo obiskovali v sosednjih Podstenjah, ki je bila v prostorih župnišča, kjer je zdaj mlin. Leta 1935 se je začela šolati s šestimi leti. Anka in njeni vrstniki so imeli srečo, učila jih je Slovenka, signorina Irma iz Postojne, ki je bila stroga, a zelo prizadevna. Takratne učiteljice so govorile samo italijansko, tistim pravim Italijankam sploh ni bilo mar, če otroci niso ničesar razumeli, in včasih je kdo zaključil šolanje, ne da bi se česar koli naučil. Učiteljica Irma je dajala navodila starejšim otrokom in ti so prevedli nalogo prvošolčkom. Dosegla je to, da je vsak odšel iz šole vsaj z osnovnim znanjem računanja, pisanja in branja. Učenci so jo spoštovali, čeprav je znala uporabiti tudi klofuto.
Učila jih je reda, v šolo so smeli le z očiščenimi čevlji, če so prišli bosi, so si umili noge v luži pred šolo. Deklice so bile oblečene v črne haljice, fantki pa v jopice do pasu. Učiteljici so pomagali tudi na vrtu in vsako leto so pogozdovali.
Anki je še posebej ostal v spominu Rodolfo, fantič iz siromašne družine, ki je hodil v šolo v očetovih gumijastih škornjih. Bil je navihan. Med odmorom je včasih igral na orglice, učiteljica ga je slišala, ko pa je iskala orglice, jih ni našla, ker jih je Dolfe spustil v škorenj.
Kazen za tožarjenje
Tožarjenje ni bilo zaželeno, čeprav so to otroci zelo radi počeli. Ko jih je učiteljica neki zimski dan za kratek čas zapustila, da je šla po malico – košček kruha z marmelado ali sirom, so otroci odsotnost hitro izkoristili. V trenutku jih je bil poln razred, Dolfe pa je zapel pesmico: »Mete okoli naše tete, mete okoli našega strica, ki ima vsa rdeča lica!« Ko je učiteljica prišla na vrata, so ga takoj zatožili: »Signorina, Dolfe je rekel to pa to!« Kazen za tožarjenje je bila vzgojna, tako je Dolfe dobil prvi in največji kos kruha. Spet drugič so bili ljubosumni na deklico, ki je popoldne nosila učiteljici mleko, tako da so ji prepevali: »Signorina, čičibé, ćüha v kanglici kafe.« Ta jih je zatožila učiteljici, ki jim je dala za domačo nalogo, da stavek zapišejo. Signorina so znali napisati, čičibé tudi, ustavilo pa se je pri ćühanju. Anka se konca ne spomni, verjetno naloge niso rešili, ji je pa ostalo v spominu, da jim je povzročila nemalo preglavic.
V nekdanji šoli v Podstenjah je zdaj mlin.
Mereče so leta 1942 pogorele, kot tudi sosednje vasi in kraji v Brkinih, zato je Ankina družina prišla stanovat v Trnovo pri Ilirski Bistrici k sorodnikom, ki so imeli gostilno. Od tega leta pa do leta 1946 je Anka obiskovala šolo v samostanu pri notredamskih sestrah. Leta 1946 je namreč oblast prekinila pouk v samostanu. Nato je v enem letu končala nižjo ekonomsko šolo v Ljubljani in se še istega leta zaposlila v domačem kraju. Danes je Anka bistra devetdesetletna ženica, ki prebere vse, kar ji pride pod roke, in z veseljem rešuje križanke. Meni pa ostaja šula pod Italijo v spominu tudi po tem, da se moja stara mama ni nikoli naučila uporabljati črke j – italijanska abeceda je namreč ne pozna.
