Bolj čudno od raja
Mark Požlep in klaviaturist Igor Feketija (desno)
Mlada glasbenika, pevec in avtor projekta Mark Požlep in klaviaturist Igor Feketija, sta v 6 dneh pripravila šest koncertov v šestih domovih za starejše na območju držav nekdanje Jugoslavije. Turnejo sta začela v domu starejših na Teznem v Mariboru, nato sta obiskala Opatijo, Risan v Črni gori, Sarajevo, Skopje in Jagodino v Srbiji.
Potem pa sta vse to združila v zanimiv pripovedovalski koncert in ga postavila na ogled v Gledališču Glej v Ljubljani, nato pa gostovala po Sloveniji in tujini. Med predstavo, ki nosi naslov Bolj čudno od raja, glasbenika izvedeta sedem zimzelenih pesmi iz zgodnjega obdobja jugoslovanske zabavne glasbe (med njimi Voljelo se dvoje mladih, Bila je tako lijepa, Djevojko mala, Žute dunje …), vmes pa pripovedujeta o zgodah in nezgodah na poti, predvsem pa o tem, kako so njune koncerte sprejeli v posameznih domovih za starejše.
Na vprašanje, od kod mlademu glasbeniku, rojenemu leta 1981, ideja za takšen podvig, Mark Požlep odgovori: »Želel sem se srečati z generacijo, ki je po drugi svetovni vojni v želji po skupni in boljši prihodnosti postavila na noge Jugoslavijo, kjer je kljub verskim, jezikovnim in nacionalnim razlikam 46 let vladal mir, in ki je to utopično idejo končala s krvavo balkansko vojno v devetdesetih. Ko sem razmišljal, kje bi lahko največ teh ljudi srečal na enem mestu, sem pomislil, da zaradi njihove starosti najverjetneje v domovih za starejše. Za sedem držav sem se odločil zato, ker je po razpadu Jugoslavije na tem območju nastalo toliko držav. Zato tudi simboličnih ali pravljičnih, če hočete, sedem koncertov in sedem pesmi. Kraje smo izbrali glede na potek poti, ki smo jo želeli opraviti v enem tednu. V izbrane domove starostnikov smo poslali ponudbe za brezplačni koncert, zavrnili so nas samo na Kosovem, odgovorili so nam, da nočejo imeti opravka z ničimer, kar je povezano z bivšo Jugoslavijo. Zato smo obiskali le šest držav.«
Požlep pravi, da je projekt delno financirala Galerija sodobne umetnosti Celje, delno pa so ga financirali tudi sami. Na poti se jim je porajalo veliko vprašanj, povezanih z idejo o bratstvu in enotnosti. »Ali je ta ideja v resnici obstajala in kako se to odraža v današnjem surovem kapitalizmu? Zanimalo nas je, kakšne so socialne in politične razlike med novonastalimi državami in kako posamezniki, ki smo bili rojeni v Jugoslaviji, doživljamo sedanje razmere.«
In kaj so ugotovili? »Danes lažje prehajamo meje v Evropski uniji kot pa na Balkanu. Na poti pa smo se zavedeli minljivosti tako lastnega življenja kot minljivosti velikih utopičnih idej. Najbolj pa so nas v dobrem in slabem pomenu presenetili pogoji in razmere, v katerih živijo starostniki v domovih po državah bivše Jugoslavije. Socialno in politično stanje posamezne države se močno kažeta prav v razmerah, v kakršnih danes živijo starostniki, in seveda vplivata na kakovost njihovega življenja.« Kot so ugotovili mladeniči, je vzdušje v domovih za starejše v dobršni meri odvisno tudi od vodstva in osebja. Najhuje je bilo v Domu matere Tereze v Skopju, kjer starostniki prebivajo v bivalnih zabojnikih, ki jih je Skopju poklonila švedska vlada po rušilnem potresu leta 1964.
