Čudodelni hrast

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Prosti čas | okt. '19

Vandramo po Sloveniji

Hrast v kraški gmajni pri vasi Gropada

Takšno je ustno izročilo vaščanov iz vasi Gropada: So sosedje Kraševci pasli tudi na naši gmajni, in če so šli na sejem v Bazovici, so radi zavili z bazoviške ceste tudi proti naši vasi in se ustavili v križišču, kjer so se cepile ceste v Bazovico, Gropado in Orlek pri Sežani. Na cepišču je rasel mogočen hrast, ki je imel zdravilne moči. Da je res zdrav in svet, smo ugotovili mi.

Hrast danes stoji sicer na naši strani državne meje, vendar je do njega najlaže in tudi najbolj zanimivo priti z italijanske strani, iz Gropade. Do te slovenske vasi se pripeljete s ceste Opčine–Bazovica, tako da v vasi Padriče (Padriciano) zavijete levo. Po enem kilometru ste že v Gropadi. Peljete skozi vas, kjer na desno vodi cesta k bližnji državni meji. Pred njo parkirate, se peš podate na slovensko stran in se po dobrem kilometru znajdete na sečišču starih cest, ki peljejo v Bazovico, Sežano in Orlek. Hrast stoji točno na sečišču in že spada v Živi muzej Krasa, katerega sestavni del je Gropajska gmajna. Do njega pridete tudi po daljši stari cesti, ki je iz Sežane peljala v Bazovico, dolgi okoli dve uri hoda.

Oznaka v Živem muzeju Krasa

V sijajni knjigi V siju mesečine kraškega domačina Borisa Čoka, vnetega raziskovalca ljudskih verovanj okoli Lokve in Prelož, je opisano, kako je do tega prišlo, kako je nastala legenda. Že dosti časa nazaj se je neki stari gropajski očak počutil grozno slabo pa je odšel od doma malo na zrak naredit en džireto. Prišel je do hrasta na križišču, imenovanega tudi Napoleonov hrast, ker so francoski vojaki pod njim počivali in privezovali konje. Sedel je na izbočeno hrastovo korenino in se naslonil na deblo. Legenda pravi naprej, da je tako začemel in kmalu zakinkal. Kar je po vsem telesu začutil čudno ščemenje. Iznenada se mu je povrnila moč. Postavil se je na noge kot mladenič in pohitel domov, v vasi pa oznanil, da se počuti vsaj za 20 let mlajšega. In glas je šel v deveto vas. Kraševci so se jeli voziti pod gropajski hrast in tudi oni oznanjali, da so si opomogli, da je mogočno drevo sveto. Trgali so z njega listje ter veje in jih doma zatikali na mesta, za katera so slutili, da v njih čemi temni duh.

Drevo nahrani človeka z energijo

Izbočena hrastova korenina še dandanašnji ponuja imenitno sedišče, obrnjeno na južno stran. Še zmeraj ga kdo zaseda. Včasih nisi takoj na vrsti, da ti hrastovo korenino in ona tvoje sedalo pogrejeta. No, pa se le usedi, kaj bi stal, bodi iz radovednosti ali utrujenosti, lahko pa tudi zaradi zdravja. Vsekakor je podnožje hrasta dobro za sončenje in tudi kinkanje. Odkar so na svetu duhtarji in medežije in odkar lahko prosto hodiš ali kolesariš mimo propadajočih mejnih stražnic, se le malokateri pride sem zdravit. In vendarle jih je kar veliko, ki hrast objemajo zaprtih oči in se hočejo iz kakšne naravne vere – ali iz zaupanja v dendroterapevtske metode in tehnike – z njim podrevesiti. Hrast je prvak med drevesi (kot so breza, bor, cedra, akacija, jerebika, jablana, sliva …), ki človeka lahko nahranijo s svojo prijazno energijo. (A pozor: naj bi pa rasla tudi drevesa, recimo topoli in vrbe, ki človeku energijo »kradejo«.) Od kod drevesom ta energija? Ker načrpajo in akumulirajo, pojasnjujejo predvsem ruski dendroterapevti, velike količine kozmične energije. No, legendarni gropajski nono je bil morda deležen posebne protistresne terapije, ki jo po zagotavljanju ljudi, ki se zdravijo z drevesi, dajejo hrasti. Človeka že ob tem, ko prvič zagleda kraškega mogočneža v vsej njegovi pojavnosti, obidejo spoštljivost in občudovanje, ponižna vdanost naravi. Mogočna uravnotežena krošnja, ki jo nosijo grčave, vsaka po svoje rastoče veje, izšumeva lepoto in zdravje.

Hrast, star okoli 200 let, raste v 700 hektarjev velikem Živem muzeju Krasa, ki je prepleten z nekaj deset kilometri označenih cestic in stez, med več kot 20 naravnimi in arhitekturnimi zanimivostmi. Dokler je bila tu Jugoslavija, so v ta svet posegali le vojaki. Zdaj lahko v tem predelu vidimo, kako so pred njimi tu gospodarile že davno pokopane generacije kraških kmetovalcev, ki so pridelovale krmo povsod, kjer je lahko zamahnila kosa. Ob sušnih letih so komaj prepasli drobnico ali živino. Kamenje z gmajne so zlagali v griže ali suhe zidove. Iz kamnitih plošč so zidali zavetiščne hiške pred burjo ali pripeko (ki so jih graničarji številne podrli, da se prebežniki ne bi imeli kje skrivati).

Hiška v Živem muzeju Krasa

Gropajska gmajna je zdaj poraščena s hrastičjem, jesenom, črnim gabrom, drenom, brinom in rujem. Še bolj zanimivo in skoraj skrivnostno pa se sredi te biotske raznovrstnosti pojavljajo skupine velikih skal najrazličnejših oblik, razvrščene v obliki gob, stolpov ali prižnic, obzidij nad vrtačami in brezni, amfiteatrov in oltarjev … Tu in tam se iz njih v kakšni posebni svetlobi prikaže fantomska podoba robatega moškega obraza ali pa kar človeško telo v siloviti kretnji. Človeku z domišljijo se zazdi, da se je res znašel v muzeju okamnelega življenja. Ko stopi blizu h kakšni skali in jo otipa, pa začuti le hrapavost apnenca, ki ga vztrajno odjedata voda in veter. A njima ostajajo mrko nagrbančeni žlebovi. Vmes je kakšna ozka poč, iz katere poganja zel in njena rožica, ki je tako samotna, da bo morala samo sebe oprašiti, se sama napolniti s soncem, si sama sladiti muke suhe rasti. Ta zel nikoli ne bo dosegla ponosne razsežnosti Napoleonovega hrasta. Morda bo razveselila srce kakšnega človeka, ki bo zablodil med gropajske skale, kar bo gotovo tudi zdravilno.

Besedilo in fotografije: Željko Kozinc 


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media