Ljudem in živalim pošiljata energijo
Franc Lorger in sin Goran s pasjim pacientom
Franc Lorger je inženir kemijske tehnologije, njegov sin Goran pa inženir elektrotehnike, oba pa sta po duši bioenergoterapevta. Obdarjena sta z večjim bioenergetskim potencialom, ki sta ga nadgrajevala tudi z različnimi izobraževanji, še zlasti pa ju je navdušila Domančićeva metoda, po kateri tudi delata. Posvetila sta se pomoči ljudem, živalim, naravi ... Poudarjata, da ne zdravita bolezni, ampak ljudem in živalim energijo le pošiljata.
Veliko bolnih je pri njiju poiskalo pomoč, tudi Božidar Lelas. Komaj 30-letni komercialist je imel raka na modih in metastaze v pljučih. Po operaciji, pripoveduje, se je začela še večja groza, saj so rakaste celice kar podivjale, metastaze so bile že v pljučih, jetrih, ob aorti ... Bolečine so bile neznosne in tudi stroka je dvignila roke. Le malo življenja so mu še napovedali, toda družina in prijatelji so kljub vsemu zanj iskali pomoč. In tako je z zadnjimi močmi, ker je zaradi metastaz v pljučih komaj dihal, poklical Franca in le s težavo odgovarjal na njegova vprašanja: »Takrat še nisem vedel, da s pogovorom poteka tudi že prva terapija. Po nekaj minutah me je prosil, naj globoko vdihnem, kar se je zdelo nemogoče – moj dih je bil plitek in boleč. Toda naenkrat mi je uspelo globoko vdihniti in izdihniti. Od terapije do terapije sem napredoval in ob tolikšnem dogajanju sem postajal kar malo živčen. Zato sem pozabil na obliže z morfijem. Ugotovil sem, da zmorem tudi brez njih. Na začudenje zdravnikov sem si toliko opomogel, da sem bil sposoben za kemoterapijo, ki pred tem ni prišla v poštev. Vzporedno pa sem dobival tudi Francijevo terapijo; zdravniki so končni uspeh pripisali kemoterapiji, jaz pa njemu. Izvidi kažejo, da je tumorski označevalec beta HCG, ki nakazuje izvor pri raku moških in ženskih zarodnih celic in ima normalno vrednost 5 enot, pred prvo terapijo pri Francu pokazal 500.000 enot, in čudež je bil, da je bil sploh še živ. Po vsaki bioenergetski terapiji se je ta vrednost postopno zniževala vse do normalne vrednosti. Ko je ozdravel (že 13 let je od takrat), je spremenil način življenja, postal je vegetarijanec in zamenjal poklic; danes je učitelj joge. Franc Lorger pa je zanj kot »drugi ata«.
Terapija na daljavo
Maja Merhar, njena hčerka in drugi v njihovi družini imajo veliko pozitivnih izkušenj z bioenergoterapijo; podrobneje pa predstavljamo njihov zadnji primer: 31. julija letos sta se Majini mami, ki je nepokretna, kot posledica preležanin na stopalu odprli dve štiricentimetrski rani, ki sta segali do kosti. Na kirurgiji so videli edino možnost v amputaciji noge do gležnja ali celo do kolena oziroma do zdravega tkiva. Kljub opozorilu, da se gangrena hitro širi in je odlašanje lahko usodno, sta si z mamo vzeli nekaj dni za razmislek. Že naslednji dan je Franc začel izvajati terapije, v domu starejših, kjer mama živi, pa so skrbeli za rani s previjanji in zdravilnimi oblogami. Mama je dobivala tudi antibiotike. Do sredine septembra se je stanje toliko izboljšalo, da je ena rana že zaprta, druga pa je bistveno ožja in suha.
Marjana Slavič, ki je delala kot negovalka starejših ljudi, je Francija in Gorana spoznala naključno – ko je tja pospremila gospoda na invalidskem vozičku. Čeprav skeptična, je hitro ugotovila, da » ta stvar deluje«, saj se ji je, čeprav sama ni bila na obravnavi, »nekaj dogajalo«. Kmalu pa je tudi sama potrebovala konkretno pomoč, saj si je ob premikanju pacienta v postelji natrgala mišico med hrbtenico in levo nogo, na rentgenu pa tega ni bilo videti. Leve noge ni mogla več dvigniti, tudi počepniti ni mogla, trpela pa je neznosne bolečine. Invalidska komisija ji je priznala III. stopnjo invalidnosti. »Terapija pri Francu Lorgerju pa mi je pomagala, da se je zadeva umirila in sem lahko spet normalno hodila ter kasneje ponovno začela tudi delati.«
Nanj se je obrnila tudi leta 2013. »Ko sem zjutraj poklicala mamo, sem glede na njen spremenjeni govor pomislila, da jo je zadela kap. Hitro sem poklicala Franca ter mu opisala situacijo. Da je lahko začel izvajati terapijo na daljavo, sem mu poslala mamino sliko, mamo pa prosila, naj bo čisto pri miru. Njen govor je bil že po prvi terapiji boljši. Zvečer je sledila še ena in naslednje tri dni je bila deležna po dve terapiji na dan. Konec tedna pa je bila kot prenovljena – klepetala je in kuhala kot sicer. Lorgerja sta pomagala tudi njenemu očetu, ki je preživel močno vnetje trebušne slinavke, imel sladkorno bolezen in težko popuščanje ter aritmijo srčne mišice. S pomočjo bioenergije se je njegovo stanje toliko izboljšalo, da je spet lahko hodil (živel je v 4. nadstropju stolpiča, kjer ni bilo dvigala). »Tudi med čakanjem na terapijo izveš marsikaj zanimivega – o parih, ki niso mogli zanositi in so nato zibali, pomoči otrokom s fizičnimi in psihičnimi motnjami, invalidih, ki so spet shodili, učinkoviti pomoči ljudem s sladkorno boleznijo pa rakavih bolnikih, ki se jim je po čudežu rakava tvorba zmanjšala, in še in še,« dodaja Marjana.
Sta pa Franc in Goran pomagala tudi njeni kužki Lady, ki je imela displazijo kolka; ker se ji je začel kolk drobiti, je bila operirana. Žal pa je tudi po operaciji še vedno trpela in šepala ... Dokler ji ni pomagal bioterapevt. Pomagal je tudi njeni potomki Luni, ki je imela poleg težav s kolki še težave zaradi okužbe z bakterijo in tako močno vnetje kože in dlake, da se je praskala in grizla vse do odprtih ran. »Z nasveti veterinarja, predvsem pa v sodelovanju s Francijem in Goranom smo tudi to težavo odpravili.«
Živali so občutljive in hvaležne
Živali so za bioenergijo zelo dojemljive. Med živaljo in lastnikom so vzajemni pozitivni vplivi, negativne vplive pa »pokasirajo« predvsem živali. Ker so zelo občutljive, takoj začutijo lastnikovo slabo počutje ali bolezen, in to pogosto prevzemajo nase. Zato so tudi živali depresivne, zbolijo za rakom, pripoveduje Goran. So pa živali podvržene tudi mnogim boleznim, najpogosteje pa alergijam, težavam z dlako ipd. Žival dobro začuti blagodejno energijo, kar dokazuje tudi zgodba o muci, ki se je po naključju znašla ob Goranu in se začela dobesedno zaletavati v njegovo dlan, dokler ni našla pravega položaja, da je tja naslonila oči, saj je imela težave z vidom. Ko se je naužila dovolj energije, je dala vedeti, kako hvaležna je, saj ga je gledala naravnost v oči, in zdelo se mu je, da se mu smehlja.
Ob obisku sorodnika na podeželju pa se je k njemu usedel gostiteljev pes in se pod njegovo dlanjo kar nekaj časa zdravil. Ko je dobil dovolj energije, se je umaknil, da je prišel po pomoč sosedov pes, za njim pa jih je prišlo še kar nekaj. »Neverjetno, kako disciplinirano so se zvrstili, brez prerivanja. Šele ko je bila končana terapija, je prišel naslednji. Bolj urejeno in spoštljivo kot se ljudje obnašamo v čakalnicah.«
Goran in Franc sta zdravila mnogo živali, tudi čebele, konje, pava in celo noja.
