Potrebujemo pozitivne zgodbe

okt. '19

»V medijih je preveč slabih objav glede starosti in razmer v domovih starejših občanov, medtem ko so dobre, pozitivne zgodbe običajno prezrte. To vzbuja v ljudeh, predvsem starih in pomoči potrebnih ter njihovih svojcih, strah in nezaupanje na zalogo. In je napačen način za reševanje težav, ki bi jih morali država in institucija, če se zgodi napaka, reševati takoj in na mestu,« trdi Ana Petrič, direktorica DEOS Centra starejših Notranje Gorice. Širša javnost jo je bolje spoznala poleti zaradi odmevnega projekta Počitnice v zameno za prostovoljno delo. Vendar je to le eden izmed projektov, ki si jih ta energična, vedoželjna, predvsem pa topla in zelo pozitivna ženska zamisli in jih tudi uresniči. Pravi, da družba potrebuje pozitivne zgodbe tudi zato, da nas in druge motivirajo in nam vlivajo upanje. 

Najprej nam nekoliko podrobneje predstavite center.

Center starejših v Notranjih Goricah je eden izmed osmih centrov družbe DEOS. Zgrajen je bil leta 2011, v njem stanuje 205 stanovalcev, dve varovani enoti sta urejeni za stanovalce s težjo obliko demence. Zaposlenih je 105 ljudi. Smo zasebni zavod s koncesijo, kar pomeni, da delujemo pod enakimi pogoji kot državni domovi. Negovalnega osebja imamo toliko, kot nam predpisujejo normativi. V centru se poleg delovne in fizioterapevtske ter zdravstvene obravnave letno zvrsti več kot tristo petdeset dogodkov. Zavedamo se, da je treba ljudem prisluhniti, jim omogočiti izbiro, upoštevati njihovo življenjsko zgodbo ter jih vključiti. Ugotovili smo namreč, da stanovalci, če se premalo ukvarjamo z njimi, pretirano obremenjujejo svojce, ki jim je že tako težko. Poleg tega velikokrat popolnoma brez potrebe uporabljajo SOS-zvonce ali imajo konflikte z drugimi stanovalci, kar še dodatno obremeni naše zaposlene. Vendar razumemo, želijo si pozornosti in 24 ur je dolga doba, če se nič ne dogaja. Poleg tega je življenje več kot samo opravljena nega in prehranjevanje. Zato vse te dejavnosti, projekti in obravnave. Navsezadnje je meni osebno všeč, da lahko preizkušamo nove stvari, premikamo meje in na ta način lepšamo življenja ali zadnje trenutke stanovalcev. Všeč mi je tudi, da imajo naši projekti vpliv na druge ljudi.

Menda stanovalcem izpolnjujete želje.

Če le lahko. So pa to za nas preproste reči, za stanovalce nekaj izjemnega, v bistvu pa drobne geste, ki polepšajo dan. Naj naštejem nekaj zgodb, ki so mi najbolj ostale v spominu. Na primer, ko smo gospodu po amputaciji noge omogočili vožnjo z motorjem. Obiskali so ga člani motorističnega kluba in ga zapeljali na panoramsko vožnjo. Gospe, ki je vse življenje živela v senci svojega moža, smo organizirali razstavo njenih del in jo predstavili kot umetnico. Eni izmed stanovalk smo pomagali pri izdaji pesniške zbirke, ki jo je zaključila pri svojih 94 letih. Izredno se me je dotaknilo, ko smo z avtomobilom brez strehe v poletnih dneh vozili po Ljubljani stanovalke in stanovalce, njihov odziv so bile tudi solze sreče. Podobno je bilo ob vožnjah z inovativnim kolesom Nada, ki smo ga prejeli iz Danske. Veliko je tudi posebnih kulinaričnih želja, ki jih zadovoljimo na raznih delavnicah.

Tudi sama grem z veseljem zunaj okvirjev svojega delokroga. Če mi stanovalka reče, da si zelo želi ogledati predsedniško palačo, jo bom peljala. Ali na Odprto kuhinjo. Ali v kino, gledališče … In seveda ni pomembno, če je to med tednom ali v soboto in nedeljo. In če le želita iti, povabim tudi svoji hčerki, saj sta prostovoljki pri delu s starejšimi že vrsto let.

Od svojcev sem slišala, da znate najti vedno nove zamisli, kako popestriti dneve stanovalcem, ki se ne morejo udeleževati dejavnosti.

Najhuje se mi zdi, da nekdo vse dneve leži v postelji in gleda v isto točko ali otopelo ždi v kakem kotu. Veliko razmišljamo in se trudimo, da jih vzdramimo. Ti ljudje potrebujejo drugačno obravnavo, bolj senzorično, čutno. Nagovarjamo čute, ki so jim še ostali, vonj, sluh, dotik, da začutijo dražljaje, razvajamo jih z masažami, aromaterapijo, glasbeno terapijo. Glasba še posebej dobro vpliva na osebe z demenco. Na primer imamo gospo z napredovalo demenco, ki bi lahko samo ležala v postelji. Povprašali smo svojce, katero glasbo je imela najraje, in zdaj jo z vozičkom pripeljemo v spodnje prostore, namestimo ji slušalke, da posluša najljubše pesmi. Poglejte, kako oživi, se nasmeji, giba, vidi se, da uživa (sogovornica pokaže filmček). Kaj ni to neprecenljivo? In tako malo je potrebno.

Poleg tega v sodelovanju s partnerskim Zavodom Aktivna starost v vseh centrih DEOS izvajamo program Aktiven dan. Udeležujejo se ga starejši krajani, ki še živijo na svojih domovih. Gre za kombinacijo individualne in skupinske vadbe, raznih delavnic in predavanj, poskrbljeno je tudi za kosilo in napitke. Na ta način se svojci razbremenijo, udeleženci pa širijo svojo socialno mrežo in naredijo nekaj dobrega zase.

Zaradi projekta Počitnice v zameno za prostovoljno delo ste postali ime meseca na Valu 202. Kako ste prišli na idejo in kakšen je bil odziv?

Počitnice v zameno za prostovoljno delo so v Sloveniji pilotni projekt. Gre za dober in nov primer medgeneracijskega sodelovanja, v katerem vsi veliko pridobimo. Odziv je bil res odličen. Prejeli smo več kot 80 prošenj, izbrali pa smo osem prostovoljk, ki so pri nas preživele po teden dni in druženje s stanovalci popestrile še s kako dejavnostjo. V ta namen smo v zameno za tri ure prostovoljnega dela dnevno oddali učni apartma, ki bi bil med poletjem prazen. Sicer v njem izvajamo vaje in izobraževanja s področja zdravstvene nege, ker smo učna baza.

Prostovoljke smo vključili v dnevni program domske obravnave (različne dejavnosti, vožnja s kolesom, glasbena terapija, pomoč pri sprehodih, pogovori, druženja …), za stanovalce so pripravile še samostojne dejavnosti. Tako so pridobile nove izkušnje in pridobljeno znanje bodo uporabile v domačem okolju.

Pred kratkim nam je ta apartma prišel prav še za drug namen. Gospe, ki je bivala v dvoposteljni sobi, se je zelo poslabšalo stanje in počasi se je poslavljala. Njene hčerke so si zelo želele biti ob mami, zato smo jo prestavili v apartma, kjer so bile še nekaj dni skupaj, vse tri so tudi spale ob mami. Omogočili smo jim lepo slovo, in to me neskončno veseli.

Kako pa sodelujete s svojci stanovalcev?

Iskreno si želimo in se trudimo, da bi imeli vsi stanovalci enako odmerjen čas za obravnavo in bi bili udeleženi pri dejavnostih. Realno nekateri tega ne zmorejo. Velikokrat doživljamo celo pritiske, da moramo nekaj početi po vsej sili. V takšnih situacijah sem kar iskrena, ker so zahteve včasih že etično sporne. Pa vendar menim, da s svojci dobro sodelujemo. Veste, če so normalni odnosi v družini, so svojci najpomembnejši v življenju starega človeka. Ko pridejo na obisk, zasenčijo vse naše dejavnosti, in to je prav. Opažam pa, da se vse pogosteje vloge obrnejo. Otroci mislijo, da so starši svojih staršev. Tu smo zelo previdni, ker sta nam na prvem mestu naš stanovalec in njegova volja. So pa ob težkih življenjskih situacijah, pri odločanju o pomembnih stvareh ali umiranju prisotna močna čustva in egoizem. Ravno zato se je dobro izobraževati, delati načrte glede tega, kako bo v starosti, imeti dobre odnose, vzgajati potomce v pravih vrednotah in se zavedati, da je družina najpomembnejša.

Treba je tudi razumeti, da leta naredijo svoje in da organizem peša. Takšen je pač tok življenja. Opažam, da se ljudje, ki se sami odločijo za dom, hitreje prilagodijo in jim je potem v redu. Tisti, ki niso imeli dovolj časa za pripravo ali se niso samostojno odločili za ta prehod, imajo velikokrat težave. Vsekakor se na vse mogoče načine trudimo, da jih ne bi imeli. V sobah jih obiščejo razni »junaki«, ki jih skušajo razveseliti, socialni delavki se kar precej ukvarjata z njimi in tudi vse drugo osebje.

Organiziramo še projekt Podarim, nasmeh dobim, v katerem zbiramo oblačila za stare ljudi. Vsak december povabimo vse državljane k pisanju voščil ali pisem za starejše. Z osnovnimi šolami zbiramo plišaste igrače v okviru projekta Pliško zate. Večje dogodke poskusimo zasnovati tako, da so medgeneracijski.

Všeč mi je projekt S posteljo na vrt …

A ni super? Idejo sem dobila pri kolegici Silvi Duler v domu Hmelina in si želim, da bi se prenesla v vse domove. Gre za to, da stanovalce, ki se zaradi nepomičnosti, visoke starosti ali bolezni težko udeležujejo dnevnega dogajanja, s posteljo vred peljemo na vrt, da dihajo svež zrak, začutijo toplino sonca, poslušajo ptice. Glede postelj pred centrom smo dobili celo pripombo iz okolice, vendar se na ljudi, ki ne sprejemajo tovrstnih pristopov, ne mislim ozirati. 

Kako pa se ob rednih zadolžitvah sodelavci odzivajo na nove zamisli ali projekte?

Ideje dobro sprejmejo, tudi sami marsikdaj kaj predlagajo. Imam srečo, da sem veliko sodelavcev izbrala sama in jih povabila v službo. Plače so enake kot drugje, vendar vedo, da bodo delali v prijetnem vzdušju, da se jim skušam prilagajati, kolikor je mogoče, in da jih imam možnost nagraditi za dobro delo. Poleg tega jih spodbujamo, da se izobražujejo.

Moram reči, da imam kar dober občutek za ljudi in izbiram take, ki so primerni za delo s starejšimi. Saj ljudje v teh službah ne vztrajajo zaradi plač. Pač pa zaradi tega, ker to radi delajo, ker se med starejšimi počutijo dobro. Velikokrat delajo na etični pogon. Delo z ljudmi je lahko psihično zelo naporno, zato se sploh ne čudim, da izobražene negovalke ali srednje medicinske sestre raje poiščejo službo v trgovini. Včasih narediš vse in še več, pa ni dovolj ali ni dovolj dobro. To človeka potre.

Sama si mislim: nikoli me ne bodo mogli tako dobro plačati, kolikor se trudim delati. Verjamem, da to velja za številne negovalke, sestre, čistilke, kuharice, medicinske sestre ter vse druge, ki delajo v domovih. Delamo vendar z ljudmi, srečujemo se z njihovimi stiskami, vsak dan je treba reševati različne reči, včasih več časa namenimo težavam svojcev kot stanovalcev. Psihični pritisk je velik. Zato se mi zdi nepošteno, da vse zaposlene mečemo v isti koš. In da se vsepovprek piše, kako smo slabi. Se pa strinjam, delo s starimi ljudmi je premalo cenjeno in premalo vrednoteno.

Da odgovorim na bistvo. Vsi naši projekti so naravnani tako, da imajo lahko nekaj od njih tudi zaposleni. Že četrto leto imajo na primer možnost varstva za svoje otroke v času počitnic. Tako bodo med jesenskimi počitnicami stanovalke učile otroke osnove kuhanja, šivanja ter drugih gospodinjskih opravil. Vem, da bo zabavno za oboje.

Sami ste preizkusili skoraj vsa delovna mesta v domu starejših občanov. Ali je to prednost, da bolje razumete sodelavce?

Seveda. Zagotovo svoje sodelavce lažje razumem. Začela sem kot strežnica v domu v Cerknici, potlej sem samoiniciativno opravila tečaj za socialno oskrbovalko, delala sem v varovani enoti, bila sem animatorka pa inštruktorica, leto in pol sem delala celo v tajništvu. V varovano enoto sem se vrnila polna zagona in idej in napredovala v delovno inštruktorico. Hitro sem spoznala, da s srednjo šolo nimam dovolj družbene moči in veljave, da bi lahko uresničila svoje ideje. Ob delu (in družini) sem zaključila fakulteto za socialno delo, kasneje še magisterij. Dodatno sem se izobraževala za delo z osebami z demenco, ker me to zelo zanima.

Popolnoma nepričakovano sem pri 33 letih dobila ponudbo za vodenje tega velikega centra. Vendar se nisem ustrašila. Marsikaj sem doživela in nič mi ni bilo prizaneseno. A sčasoma je moja koža postala tako debela, da sem premagala vse ovire. Vsekakor ima veliko zaslugo pri tem moj ožji delovni tim in vse moje sodelavke in sodelavci. Brez njih ne bi mogla doseči vsega zastavljenega. Cenim jih in vesela sem, da dobro sodelujemo.

Zagotovo pa tudi pri vas pride do sporov ali pritožb.

Normalno, da pride. Saj še v družini, kjer so štirje člani, ni vsak dan vse v redu. Kako bo pa v centru, kjer se srečuje toliko ljudi.

Če je nekaj narobe, je treba povedati, kaj to je in zakaj je prišlo do spora oziroma težave. In zadevo rešiti med vpletenimi. Vsako zadevo je treba raziskati, jo rešiti, se opravičiti in paziti, da se ne bo ponovila. Če so ljudje zadovoljni, so odnosi dobri, če so stvari urejene, imamo čas za nove projekte. Vsekakor pa nimamo časa reševati sporov med stanovalci in njihovimi svojci. Mi smo tu zaradi stanovalcev. V vse drugo se ne smemo vtikati, razen če opazimo, da gre za zlorabo, nasilje. Česar pa je veliko. Predvsem finančnih zlorab ali psihičnega nasilja. In če to zasledimo, najprej opozorimo, potem predamo naprej pristojnim službam.

Verjamem, da lahko skupaj poskrbimo, da nam bo na stara leta vsem dobro, pogosto zapišete na družabnih omrežjih. Kako bi to dosegli?

Zdi se mi, da smo malo zašli, ker se že preveč dolgo vrtimo okoli tega, da nič ni urejeno. Nujno je treba popraviti normative za delo v domovih in zagotovo nujno potrebujemo zakon o dolgotrajni oskrbi. Ljudem moramo dati pravico, da se sami odločajo, katere vrste storitev želijo, in da je upoštevana njihova volja. Predvsem pa moramo ugotoviti, kaj lahko naredimo s tem, kar imamo.

Že na osnovnih šolah bi morali imeti izbirne vsebine, ki bi pokrivale staranje in medgeneracijske projekte, zagotovo pa na srednjih šolah in fakultetah. V centru zelo razvijamo medgeneracijsko sodelovanje. Sodelujemo z vrtci, na medgeneracijske čajanke pridejo majhni otroci naših zaposlenih in tudi tisti, katerih starši razumejo, kako pomembno je medgeneracijsko povezovanje. Stanovalci jih poujčkajo, se z njimi igrajo. To je popolnoma druga energija. Enkrat letno imajo otroci naših zaposlenih možnost nočitve v centru. Zvečer gredo v sobe in berejo stanovalcem, potem imajo poseben program ter prespijo v večnamenskem prostoru. Odzivi stanovalcev so odlični.

Pa konkretni predlogi?

Prepričana sem, da bi lahko mediji vsak dan objavili eno pozitivno zgodbo iz kakega doma. Sama druge domove kar precej spremljam in vidim, da se trudijo in vlagajo veliko energije v to, da bi se stanovalci kljub vsem svojim tegobam, starosti ali bolezni počutili dobro. A če ljudje berejo ali poslušajo samo negativne informacije, bodo prestrašeni, razočarani. Veste, marsikateri imajo prevelika pričakovanja od institucije.

Ustanoviti bi morali gerontološke klinike, kjer bi bili na enem mestu vsi specialisti, ki jih starejše osebe potrebujejo. Da jim ne bi bilo treba hoditi od zdravnika do zdravnika. To je za starega človeka utrujajoče.

V pripravo zakonskih predpisov bi morali bolj vključevati ljudi, ki imajo praktične izkušnje pri delu s starejšimi. Predvsem pa bi se morali vsi skupaj zavedati, da je nujno načrtovati, kako želimo preživeti stara leta. Na Nizozemskem začnejo ljudje varčevati za starost že takrat, ko gredo v službo. Nekaj denarja dajejo na stran in potem se odločijo, kako ga bodo porabili. Prav bi bilo, da tisto, kar si v svoji delovni dobi ustvaril, porabiš zase. Pri nas pa smo izredno navezani na nepremičnine. Kaj je konec koncev hiša?

Pred kratkim ste bili na Nizozemskem, kjer ste si ogledali posebno vas za ljudi z demenco. Povejte kaj več o tem.

Priznam, da sem si vse skupaj precej drugače predstavljala. Predvsem pa sem ugotovila, da imamo v Sloveniji dobre domove in v marsikaterem domu popolnoma enak program, če ne celo boljši kot v tujini.

Vas, ki sem si jo ogledala, je pravzaprav dom starejših, ki ima več manjših enot, na sredini pa je lepo urejen park z veliko zelenja, tako da stanovalec nima občutka, da je v nekem zaprtem sistemu. Prostori so opremljeni, kot bi bilo običajno stanovanje, veliko je slik, rož (umetnih), okrasnih predmetov, imajo gostilnico, glasbeno sobo. Mesečna cena takšne nastanitve znese kar 5500 evrov na mesec! Vendar stanovalcu pripada le 30 minut fizioterapije ali katere druge dejavnosti na teden, torej ne na dan, za vse drugo morajo doplačati.

Podobno kot imamo pri nas dejavnosti v delovni terapiji, imajo oni urejene nekakšne obrtne delavnice. Imajo še trgovinico, kjer si lahko stanovalci kaj kupijo, če nimajo denarja, jim znesek zapišejo in kasneje plačajo svojci. Predvsem me je presenetilo, da v tej vasi živi kar 165 ljudi. To se mi zdi veliko, pri nas imamo veliko manjše enote za osebe z demenco.

Dobro se je malo razgledati naokoli, kajti šele potem vidiš, koliko dobrih projektov že imamo pri nas in koliko ljudi dela za dobrobit starejših. Sploh se ne zavedamo, koliko je ljudi, ki se želijo ukvarjati z oskrbo in nego starejših, ki razmišljajo malo drugače. Vsekakor imamo dobre prakse, po katerih bi se lahko zgledoval marsikdo.

Besedilo in fotografija: Anita Žmahar


Vaši komentarji


© 2019 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media