Odprt arhiv za vse obiskovalce

Haložani so ga vzeli za svojega

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Zgodbe | mar. '20

Besedovanje z ljudmi na terenu je sestavni del poštarjevega delovnika.

»"Poštar, oglasi se v hiši!" je pisalo na listku, zataknjenem na leseni ograji. Stopim v hišo in pri peči sedi stara ženica pa pravi: "Zobe mi peli!" Debelo pogledam, ne razumem ničesar in vprašam: "Reza, ke' praviš?" Že malo nejevoljna mi naroča: "Pa zobe mi peli v Makole k dohtar'u, ka' ne vidiš, da so se mi zlomali. Nič ne morem jejsti." Seveda sem vzel protezo in jo 'peljal' k zobozdravniku v Makole in naslednji dan sem ji prinesel 'zrihtane' zobe nazaj.«

To je le ena od mnogih dogodivščin, ki so se zgodile poštarju Igorju Verdeniku - Štuku iz Makol na obrobju Haloz, ki že 25 let nosi pošto tam okrog. »Joj, če se samo spomnim prvih let! S poštarjem, ki sem ga zamenjal, ker se je upokojil, sva en teden skupaj prehodila teren, vsak dan sva prepešačila verjetno do 30 kilometrov. Potem sem poti »gori-doli« po haloških gričih opravljal sam in jih opravljam še danes, le da mi zadnjih 20 let pomaga motor. Sprva je bil Tomosov APN4, zdaj pa imam že nekaj let tegale malo močnejšega 'zvestega prijatelja', s katerim dnevno opravim do 140 kilometrov po obronkih Haloz,« razlaga sogovornik. »Prvih 10 let 'šihta' je bilo tule okrog še polno ljudi, večinoma starejših. Že na pragu so me čakali in me povabili v hišo ali na klop pred njo.« Veselo se jim je razpotegnil obraz, ko jim je prisluhnil. »Vse mogoče stvari so mi govorili. Neštetokrat so me že čakali s kavo, čajem, krepko malico s salamami, gobovo juho, pečenim kostanjem …« V zadnjem desetletju je krajanov vedno manj. »Le redki vztrajajo v samotnih kočah. H kateremu izmed njih se priseli tudi kdo iz mlajših generacij. A ti so čisto drugačni. Nimajo želje izmenjati kakšne besede, vzamejo pošto, priporočeno podpišejo, niti hvala niti nasvidenje ne rečejo,« pripoveduje nasmejani poštar.

Delo poštarja je zelo zahtevno in posebno. Vsakdo ne zdrži vsega tega. Poštar Igor pa je neskončno srečen, da gre s svojim motornim prijateljem »gori-doli«, da komu pozimi prinese drva v hišo, še 15 let nazaj tudi vodo, saj niso imeli javnega vodovoda, da si vzame čas za te preproste ljudi, saj čuti, kako mu zaupajo.

Poleg pošte je v prtljažniku na motorju nemalokrat pripeljal domačinom kruh, cigarete, moko, kvas … Vse, kar so mu naročili, saj marsikateri niso mogli iti dve uri peš do trgovine. »Še nedolgo nazaj sem mnogim prinašal penzije. Tudi druge storitve zanje opravim; dajo mi na primer osebne dokumente, da jim na matičnem uradu kaj uredim, dajo mi položnice, da jih plačam z njihovega računa, marsikomu prinesem denar s pošte ali bankomata, saj sami peš ne zmorejo, javnega prevoza pa ni,« nadaljuje Štuk. Še z eno skupino živih bitij se vedno srečuje na terenu. To so psi različnih pasem in 'manir'. Vsak teden kateri izmed njegovih kolegov pove, da ga je kakšen pes 'napadel'. »Ampak zanimivo, mene v vseh letih »poštarije« še ni nobeden napadel. Mislim, da me čutijo tudi živali, ne le ljudje.«

Pomembno se mu zdi tudi to, da je v teh letih že rešil poškodovanega človeka pred gotovo smrtjo, dve starejši ženski je rešil pred roparji, eni gospe, ki je živela z invalidno hčerko v samotni hiši, daleč naokrog brez žive duše, pa je pomagal do zdravnika. »Na te haloške griče ne pride nobena socialna služba,« pravi.

Poštarija se je spremenila

 »Pred 20 leti so prišli nadrejeni na teren, se pozanimali o našem delu, nas vprašali za kakšen predlog in ga tudi upoštevali. Danes pa dobiš vsa navodila na internetu, dobiš moderni telefon, s katerim bi moral vse opraviti. Ampak pozimi je mrzlo, telefon ne 'prime', imam hladne in odrevenele prste, ni signala, enostavno porabim več časa, kot sem ga prej z listom papirja in svinčnikom.«

Pred leti je veliko poštarjev odšlo iz službe. Vodilni niso nič reagirali – govorili so, da bodo dobili druge. A teh drugih ni bilo. Prišlo jih je nekaj iz Srbije in Bosne, a so pobegnili, ker tega tempa niso zdržali. »Tudi jaz sem razmišljal, da bi šel, a ko sem ugotovil, da me to delo osrečuje, da se čutim svobodnega, sem se odločil, da bom ostal, dokler bom zmogel.« Vodilnim je samoumevno, da moraš nadomeščati odsotnega sodelavca, a pri plači se to ne pozna. Zato je bil pred časom 'štrajk'. Nekaj stvari naj bi se izboljšalo, če se bodo vodilni držali dogovorjenega, pravi. »Ni nam toliko za tistih 20 evrov več pri plači, pomembnejši so pogoji dela in odnos nadrejenih do nas. Dodati pa moram, da so me za moje delo tudi nekajkrat nagradili,« pove po resnici. »Je pa res še nekaj, mladi poštarji, ki pridejo, so čisto drugačni. Pogledajo na uro, kdaj začnejo, hitro raznosijo vso pošto, pri hiši se sploh ne ustavijo, da bi kogarkoli pozdravili, in ob dveh končajo 'šiht'. Sploh se ne ozirajo na nič drugega,« še doda. Igor Verdenik - Štuk pa svoj poklic opravlja s srcem: »Ljudi na terenu poznam in oni so me vzeli za svojega. Skoraj nikoli nisem bil na bolniški, rad sem vezni člen med svojimi Haložani in preostalim svetom. Ljudem vedno rečem kaj veselega, spodbudnega in na ta način sem si pridobil njihovo zaupanje, spoštovanje.«

Besedilo in fotografija: Karolina Jarc


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media