Odkriva skrivnosti Šembij

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Zgodbe | mar. '20

Jožica Samsa z najdenim delom trinožnika iz bronaste dobe

Jožico Samsa sem spoznala, ko se je več let zaporedoma prijavila v arheološki krožek na Univerzi za tretje življenjsko obdobje Ilirska Bistrica. Krožek ni bil nikoli izveden, greva pa skupaj na kakšno razstavo, predavanje ali arheološki ogled.

Doma je iz Šembij. Pravzaprav se je težko odločiti, kdo ali kaj je bolj zanimivo – ona ali vas. Ločeno od njene vasi je sploh ne moremo spoznavati, ker je verjetno ravno njeno domače okolje botrovalo njenemu zanimanju. In to je arheologija.

Odkar pomni, je vedno nekaj zbirala – novce, znamke in kamne. Dokler je bila otrok, so ji domači stvari sproti metali stran. Pa ji to ni vzelo veselja. Vztrajala je – ne pravijo zaman Šembijcem puntarji – in se z leti vpisala v domače zbirateljsko društvo, ki ima numizmatično in filatelistično sekcijo. Tam se je spoznala s Francem Poklarjem, ki je na ilirskobistriškem območju znan kot zelo dober ljubiteljski arheolog.

Jožica ima dejansko občutek za to, kje se skriva kaj starega. Naključno (brez detektorja kovin) je našla dva srebrnika in en zlatnik – od teh kar dva novca med pometanjem na dvorišču rojstne hiše, preden je bilo tlakovano. Zlatnik z upodobitvijo Franca Jožefa je našla leta 2005, točno sto let po njegovem nastanku. Takrat so domači že bolj resno jemali njeno veselje – bratje so ji novce z veseljem odstopili.

Vas pravljičnega imena

Prav tako ohranja spomin na izročilo svoje vasi. Pozna celo več variant o nastanku Šembij, ki nosijo pravo pravljično ime. Povedka pravi, da so stari ljudje gradišče imenovali Grad, kjer je živela grofična, ki je bila zelo hudobna do svojih podanikov. Podložniki so se ji zaradi hudega nameravali upreti, in ko so slišali zvoniti zvonove, so izvedeli, da je umrla. Tako so se je rešili. Po drugi varianti pa je bila ena od prvih prebivalk vasi šivilja, ki se je imenovala Šembilja in je dala vasi ime.

Zase Šembi'ci pravijo, da niso Pivčani, ne Brkini, so ravno na kofini (meji). Šembije spadajo že v zgornjo dolino reke Pivke, hkrati pa zrejo v dolino Reke. Vas stoji na robu, ki ločuje beli kamen (apnenec) od flišnate reške doline. Strateški položaj in naravne danosti so nedvomno pripomogle k temu, da vas obdajata dve prazgodovinski naselbini – gradišči, nedaleč stran je še tretje z velikim poljem, vmes pa so zidovi, ki ločujejo med seboj prazgodovinske skupnosti.

Zadnja leta v arheologiji povzročajo pravo malo revolucijo lidarski posnetki (lasersko snemanje površja iz zraka), ki so v njene kraje pripeljali arheologe iz Narodnega muzeja. Jožica se je tako spoznala z dr. Boštjanom Laharnarjem, ki je v bližini Šembij izvajal dvoje arheoloških izkopavanj. Jožica je vsakodnevno obiskovala terena in ekipo zalagala s kavo, tako je ostala v stiku z dr. Laharnarjem, kustosom za prazgodovinsko arheologijo. Predala mu je nekaj najdb, ki jih je našla med pohajkovanjem okoli vasi, in ena črepinja se je izkazala za del trinožnika iz bronaste dobe, ki je zdaj na stalni razstavi v Narodnem muzeju (in v razstavnem katalogu) z naslovom Najstarejše zgodbe s stičišča svetov. Medtem je našla že nov kos …

Besedilo in fotografija: Sabina Stambulić Pugelj


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media