Prisega na med, čebulo in brzdanje jeze
Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.
Moj čebelnjak je moje veliko veselje, takšnega nima nihče, pravi Franc Udrih.
Malo je mož, ki bi pri 97 letih (dopolnil jih je januarja) počeli vse to, kar zmore Franc Udrih iz Šempetra v Savinjski dolini, ki je sicer tudi čebelar, lovec, vinogradnik, gobar in velik ljubitelj planin.
Čebelarjenje je v širši Udrihovi družini prisotno že več generacij. Vse svoje življenje je z njim povezan tudi Franc. Čebelnjak je postavljen na sončni legi v Martjakih pri Zalogu, kot pravijo temu delu hribovitega obrobja Spodnje Savinjske doline. Ko je deset let po poroki in smrti žene ostal sam s sinovoma, se je v to dejavnost vključil še bolj intenzivno, saj je bil vsak dinar še kako dobrodošel za družinski proračun. »Imel sem osemdeset panjev in tudi več. Z veseljem sem čebelaril in hodil v službo. Vmes sem doživel srčni infarkt in se predčasno upokojil. Trudil sem se, da bi moje življenje bilo spet čim bolj takšno, kot je bilo prej. Pri tem so mi pomagale čebele, ki so me prijetno zaposlovale, užival pa sem tudi veliko medu in cvetnega prahu, tako da sem znova postal pravi »kerlc«. Z medom svojih čebel in pripravki iz medu, cvetnega prahu in orehov, zmletih na fino kot moka, pa sem pomagal tudi marsikateremu moškemu izboljšati potenco. Ti pripravki so se zelo prodajali, a pozneje se mi tega ni več dalo delati, saj je bilo za to potrebno veliko časa,« pripoveduje.
Sin Silvo je ponosen na svojega očeta pa tudi na sinova Bena in Sama.
Pred nekaj leti je nehal tudi čebelariti in to delo prepustil vnuku Alešu, ki je uspešno gospodaril precej let. Imel je celo več kot 120 panjev. »Pred časom se je Aleš zaradi redne službe in težav, ki so se zgrnile na njegovo čebelarstvo, saj je prišla bolezen in mu uničila večino družin, čebelarjenju odpovedal. Meni pa žilica in ljubezen do čebel nista dali miru in tako sem ob svojem 95. letu znova začel čebelariti,« z navdušenjem pove Franc in s pogledom ošvrkne svoj čebelnjak, ki je res nekaj posebnega. Še sam pravi, da takšnega nima nihče. Panje namreč krasijo slike rožic in čebele, ki jih obletavajo med nabiranjem medu. Prave rože pa lepšajo predprostor pred čebelnjakom, tako da je vse skupaj kar pravljično. Franc je glede čebelarjenja in svojega čebelnjaka še poln načrtov, eden od panjev, ki mu ga je podaril sin Silvo ob rojstnem dnevu, še čaka, da dobi poslikavo. Prostora v čebelnjaku pa ima še za kakšno družino. Pri tem pa je zanimivo, da pri delu s čebelami ne uporablja nobene zaščite, saj pravi, da ga imajo čebele rade – če ga katera piči, je to za krepitev njegovega zdravja.
Čebula namesto jabolka
S Francem spregovoriva tudi o tem, kaj ga ohranja tako vitalnega in aktivnega. »V prvi vrsti se človek ne sme preveč jeziti. Dobro se je znati brzdati, četudi ti kdo reče kaj takšnega, kar ti ni všeč. Jeza resnično škoduje, zato se je bolje izogniti izbruhu jeze, čeprav to ni vedno lahko. Pomembno vlogo ima tudi hrana, ki mora biti uravnotežena in raznolika. Poleg tega jaz nadvse prisegam na čebulo. Jem jo prav vsak dan in je na teden pojem toliko kot ena velika družina. Lahko bi rekel, da jem čebulo, kot bi jedel jabolko. Čebula razstruplja, je naravni antibiotik, po njej se ne rediš, in čeprav mastno ješ, ti čebula to maščobo razgradi. Kot čebelar pa vsakodnevno uživam tudi med. Mislim, da me čebula in med ohranjata zdravega in vitalnega. Pri tem pa seveda ne smemo izpustiti telesne aktivnosti, športa ali vsaj vsakodnevne hoje v naravi, kjer se naužijemo dovolj svežega zraka. Pozabljati pa ne smemo na vsakodnevni trening svojih možganov, ki si jih lahko bistrimo z reševanjem križank, igranjem kart in številnimi drugimi oblikami delovanja, ki nas silijo k razmišljanju,« odločno pove Franc, se narahlo zasmeje in doda, da pri njem to povsem »špila«, saj drugače ne bi bil takšen, kot je.
Frančeva zvesta spremljevalka in družabnica je psička Maja, ki so jo kot mladička pripeljali iz Amerike.
Življenje Franca Udriha je vseskozi prepredeno tudi s športom, čeprav se sam v mladosti z njim ni aktivno ukvarjal, je bil pa zelo hiter v teku. Na armadnem prvenstvu v Zagrebu je celo zasedel tretje mesto. Danes šport predvsem rad gleda. Ponosen je na svoja sinova, ki sta bila dobra košarkarja in odbojkarja, že vrsto let pa je ponosen na svoja vnuka Bena in Sama, ki sta priznana košarkarja in ju je v preteklosti obiskal tako v Ameriki kot Španiji. »Rad gledam vse športe, čeprav imam ene raje kot druge. Slovenija je nedvomno pravi športni fenomen glede na število prebivalcev. Med gledanjem se tako vživim v igro, da bi kdo mislil, da nas je polna soba, tako glasno komentiram in spodbujam,« pravi Franc, ki je tudi lovec, vinogradnik, gobar in velik ljubitelj planin. Veliko hodi na Goro Oljko in druge okoliške hribe. Rad gre tudi na Veliko planino, Golte in še kam. V šali pravi, da bo šel še enkrat na Triglav, kjer je bil nazadnje pri svojih 72 letih, ampak ko bo star 100 let, in to s helikopterjem.
Za konec še povejmo, da Franc tudi sam gospodinji, kuha in pospravlja. Po televiziji gleda športne prenose in spremlja poročila. Za bistrenje možganov pa se posveča reševanju križank, ki so še ena njegova strast. Rad tudi zapoje, saj je v preteklosti prepeval v nekaj pevskih zborih in je lahko pel kar tri glasove.
