Mogočen krog narave in življenja

Zgodbe | mar. '20

Hči Anamarija in mama Darja na Veliki planni

Dr. Darja Kocjan Ačko je sicer Ljubljančanka, vendar je od otroštva naprej ob očetu odkrivala kmečko življenje in moč zemlje. Danes je docentka na oddelku za agronomijo ljubljanske biotehniške fakultete. Odmevni so njeni članki in strokovne knjige, saj je že v času, ko so bila v rastlinski pridelavi v ospredju predvsem sintetična kemična sredstva, opozarjala na pomen ekološke pridelave hrane.

Ljubezen do zemlje je v njej rasla zaradi očeta, ki se je rad vračal v domači Zagrad pri Škocjanu in pomagal na družinski kmetiji. Takrat še ni bilo strojev, zato je prav prišel vsak par rok. Tudi otroci so pomagali po svojih močeh in sogovornici ti spomini veliko pomenijo.

»Moj oče je s šestimi razredi šole pri 28 letih odšel v Ljubljano. Izučil se je za gradbenega laboranta na Zavodu za raziskovanje materiala in konstrukcij, kjer je bil kot inženir zaposlen tudi mamin brat. Toda iz Ljubljane smo se, kadar je bilo le mogoče, vračali na očetovo domačijo in tam z veseljem pomagali,« se spominja Darja. Njena mama Zdenka je bila mestno dekle in je bila do poroke zaposlena na Zavodu za slepo in slabovidno mladino, potem pa se je posvetila družini. Živeli so skupaj z njenim bratom Romanom, ki je tudi rad prihajal na Dolenjsko. Mama se je hitro navadila kmečkih del, tašča in drugi člani družine so jo še posebej cenili zaradi kuharskega znanja, ki ga je dobila v meščanski šoli.

Bilo je nekoč na deželi ...

V družini Kocjan je bilo pet sinov, Darjin oče Jože se je rodil kot drugi otrok. Najstarejšega Franca je vzela vojna, Janez, ki mu je granata poškodovala nogo, se je izučil za krojača in je živel z ženo Majdo ter otrokoma Nevenko in Jankom v Ljubljani, tako kot Jožetova družina. Tone je z ženo Bogdanko in sinom Darkom živel v Beogradu, zaposlen je bil pri letalstvu. Najmlajši Lojze pa je ostal na kmetiji. Z ženo Lojzko imata dva otroka Mileno in Lojzeta, ki zdaj uspešno vodi kmetijo, ukvarja se še s čebelarstvom.

Darja ljubeče pripoveduje o svojih sorodnikih, še zlasti je navezana na sestrični; veseli se vsakega srečanja z njima in drugimi člani širše družine, saj je poletja preživljala pri starih starših na Dolenjskem. S sestrično Mileno je nosila malice na polja, hodila po vodo, odganjala obade z volov in skupaj z drugimi vaškimi otroki pasla krave. »To so bili zelo lepi časi; v vasi so bili kmetje tesno povezani, redke pripomočke so si delili – spominjam se mlatilnice in snopoveznika, si pomagali pri opravilih in po končanem delu se je vsa vas skupaj poveselila. Po košnji, žetvi, trgatvi je bil čas za praznovanje in takrat so bile na mizi dobrote, starejši so zapeli in si pripovedovali zgodbe, ki smo jih otroci vsrkavali ...« Spomni se, da je stric Lojze odšel na začasno delo v Nemčijo in s prihranki kupil prvi traktor. Danes so vse kmetije dobro opremljene, kmetje pa med seboj žal bolj odtujeni. Tudi »rampljanja« ni več; praznovanje godov je bila glasna slovesnost, ko so se domači in sosedje postavili v »špalir« in tistemu, ki je godoval, ob petju prinesli šopek rož.

Na očetovi domačiji nikoli niso živeli v izobilju. S pridnostjo pa so si toliko prigarali, da je stara mama vedno, kadar so prišli k njej, spekla beli kruh. Vonj po toplem svežem kruhu je za Darjo še vedno eden najopojnejših. Pridelovali so zelenjavo, redili krave, prašiče, kunce in kokoši in samoumevno je bilo, da so si kmetje pridelke izmenjavali in jih delili z obiskovalci.

Kljub skromnemu življenju so si Kocjanovi fantje vsak po svoje nabirali znanje in razvijali svoje talente. Darja se še vedno čudi, kdaj in kje se je njen oče naučil tujih jezikov in znanj s področja zeliščarstva. Od malega jo je učil, kako se proti škodljivcem boriti na naraven način. Veliko je bral in bil je odličen pripovedovalec, imel je tudi talent za risanje in bil je estet. In vse našteto je po njem podedovala tudi hči.

Zato agronomija ni bila njena prva izbira, saj si je želela najprej študirati slikarstvo, zelo jo je vabila primerjalna književnost, zaradi odlične profesorice biologije pa se je po posvetu s svetovalko v gimnaziji odločila za študij le-te. Toda na dan vpisa ji je znanka svetovala, naj raje izbere agronomijo, ki je »aplikativna biologija«. In tako je starše presenetila z novico, da se je vpisala na agronomijo. Oče je bil zaskrbljen, mama pa navdušena, češ saj ne bo garala na poljih, ampak bo raziskovala in se na znanstveni ravni ukvarjala z agronomijo. Mama se je lahko veselila le dela njenih strokovnih uspehov, saj je žal zgodaj umrla in ni dočakala razcveta njene kariere in njene poroke ter vnukinje. Darja pravi, da mamine smrti še vedno ni prebolela.

Ekologija je pregnala kemijo

Na študij agronomije je odšla z bogato očetovo popotnico. Privzgojil ji je spoštovanje do zemlje in okolja, vedela je, kako mogočna in hkrati krhka je narava, zato se je že od vsega začetka jasno izrekala za ekološki pristop. Ker pa je študirala v času poudarjenega konvencionalnega kmetijstva, ko je bila »zveličavna« predvsem kemija in je bilo edino vprašanje, koliko dušika še prenese pšenica, da bo hitreje in bolje rasla oziroma ne bo polegla, so bila Darjina stališča skoraj nezaželena. Le počasi so prodirali pomisleki, kaj to pomeni za zemljo, okolje in ljudi. Darja je daljše obdobje skrbno zbirala gradivo, podatke, analize in spremljala dogajanja v tujini v povezavi z ekološko pridelavo hrane. Pri prepoznavanju pomena kolobarjenja – več poljščin v kolobarju – ji je bil v veliko podporo dr. Jože Spanring. In ko je dozorelo spoznanje, da kemija ne prinaša samo napredka, prej obratno, je bil čas za njeno prvo knjigo, ki je zapolnila vrzel v povezavi z ekološko pridelavo hrane pri nas.

Rada slika in piše

Sogovornica priznava, da so tudi s pomočjo kemije izginile določene rastlinske bolezni in da zaradi teh bolezni tudi takrat ni bila vsa naravno pridelana hrana zdrava. Spomni se, da je živina včasih s paše pobegnila na ajdovo polje in jedla tudi zelene dele, ki so povzročile srbež. In starši so takoj vedeli, da so se otroci zaigrali in pozabili na svojo pastirsko dolžnost ...

V njenem kabinetu na oddelku za agronomijo so slike, ki jih je sama naslikala, in knjige, ki jih je napisala. »Rada slikam, oblikujem, pišem. To me sprošča,« pravi in pri tem ima v mislih strokovno literaturo in tudi knjige, ki jih je napisala za hčerko in druge otroke. Pogosto so na slikah sončnice, v obliki sončnice je njen jantarjev nakit, Sončna roža in Sončnica sta naslova dveh njenih knjig. Sicer ima rada vse rastline in nas opozarja, da jih v prehrani preveč zanemarjamo. »Uživamo preveč mesne in preveč mlečne hrane; namesto mesa bi lahko uživali več soje, ki ima enako ali celo kakovostnejše beljakovine kot meso.« Odmevne so njene knjige Poljščine in Pozabljene poljščine, priročnik za osnovnošolce Naša žita ter knjiga Zrnate stročnice. To knjigo sta ustvarili skupaj s hčerko Anamarijo.

Jože Kocjan je z vso ljubeznijo predajal znanje o naravi tudi vnukinji

Hčerka je inženirka grafičnega oblikovanja – talent za oblikovanje ima po mami, je pa tudi športna trenerka, ki veliko svojega časa namenja ljudem in zdravi prehrani. Že dolgo se prehranjuje pretežno rastlinsko. Zato je za mamino knjigo Zrnate stročnice prispevala veliko dragocenih nasvetov in vrsto zanimivih receptov za »kosila brez krače in pogače«, med drugimi za »fižol, oženjen z ajdovo kašo in krompirjem« pa za različne vrste rastlinskega mleka in namaze, juhe, sladice ...

In tako se prepletajo talenti in skupne točke od dedka do vnukinje. In tudi med Darjinim očetom in njenim možem je skupna točka – oba sta bila zaposlena v gradbeništvu.

Lidija Jež


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media