Industrijska občina s proletarskim srcem

Zgodbe | mar. '20

ODSTRTE PODOBE – HRASTNIK

Razpotegnjeno sklenjeno mestno naselje v Zasavju se širi po dolini potoka Bobna od soteske pod Čečami do Save in na bližnja pobočja. To območje je bilo poseljeno že pred prihodom Rimljanov, katerih sledovi izvirajo iz 1. in 4. stoletja. V srednjem veku so začeli nastajati kmečki zaselki, med katerimi je bil največji, imenovan Hrastnik, na vzpetini nad sotočjem Bobna in Brnice ter prvič pisno omenjen sredi 13. stoletja. Nastanek današnjega naselja je najtesneje povezan s pojavom premogovništva, ko so v začetku 19. stoletja začeli kopati rjavi premog; najprej leta 1822 v Žuganju, Hrastniku in Dolu, leta 1853 pa še na Ojstrem. Pravi gospodarski razmah je kraj doživel po letu 1849, ko je po dolini reke Save stekla južna železnica s postajo v Hrastniku, ki jo prikazuje starejša razglednica.

Gradnja železnice je po navedbah Irene Ivančič Lebar, kustosinje Zasavskega muzeja Trbovlje, v hrastniški krajepisni monografiji kmetom ponudila kratko priložnost dobrega zaslužka, za zmeraj pa jim je odvzela stalni vir dohodkov, ki so ga imeli, ko so z volovskimi vpregami vlekli čolne po Savi. Zato so se železnice bolj kot kmetje razveselili lastniki hrastniškega in ojstrskega rudnika, ki sta tudi zaradi slabih prometnih povezav s svetom že nekaj časa životarila. Razen povečanega izkopa rjavega premoga je železnica spodbudila tudi industrijski razvoj kraja, saj sta leta 1860 v Spodnjem Hrastniku začeli obratovati kemična tovarna in steklarna. Prvo je iz Trsta sem prestavil bogat tržaški obrtnik in delničar hrastniškega rudnika Franc Gossleth, drugo pa je iz Jurkloštra preselil inženir Edvard J. Heider, graditelj mostu čez Savinjo v Zidanem Mostu in rudniškega mostu v Hrastniku.

Črni kruh, marmeladna potica, špehovka

Steklarna, ki je obsegala dve talilni in osem drugih peči, drobilnico za kremenjak, mlin za glino in brusilnico, je bila postavljena malo pred iztekom v dolino Save, ob vznožju hribov Kovka (659 m) na eni in Špicberka (540 m) na drugi strani. V njej je šestdeset delavcev ročno izdelovalo pivsko posodo, medicinsko, gladko in brušeno ter kredno in kristalno steklo. Po letu 1870 se je izmenjalo več lastnikov, ki so povečevali proizvodnjo in širili ponudbo izdelkov, zadnje so razen na območju habsburške monarhije prodajali tudi v Italijo, Grčijo, Turčijo, Egipt in Indijo. Pred prvo svetovno vojno je bilo v steklarni 300, pred drugo pa 1100 zaposlenih, ki so še vedno večinoma ročno proizvajali steklene izdelke. Ob koncu vojne je bilo le še 240 delavcev, a jih je bilo po nacionalizaciji steklarne že konec leta 1945 šeststo, nakar je v naslednjih letih, ko so se lotili obnove celotne tovarne in posodobitve proizvodnje, njihovo število nenehno naraščalo in leta 1960 doseglo že 1700.

»Med zadnjimi je bila tudi skoraj vsa naša šestčlanska družina, saj so v steklarni delali moj oče Viktor kot mojster, medtem ko je bil brat Edi strugar, brata Viki in Fredi pa steklopihalca. Stanovali smo v hiši na Cesti 1. maja, ki jo vidimo ob levem robu fotografije iz petdesetih let prejšnjega stoletja. Od steklarne nas je ločil le potok Boben, čez katerega je bil zgrajen mostiček, tako da je bil do tovarniškega vhoda samo skok,« se je v prvih petnajst let svojega življenja vrnil 75-letni Hrastničan, upokojeni časnikar, sociolog, kulturnik in podjetnik Jože Volfand. »Bližina tovarne je bila sicer prednost, a življenje je bilo pač delavsko: skromno, revno. Vendar otroških iger ni nikoli manjkalo, tudi nogometa z žogo iz cunj ali papirja ne. V pritličju dvonadstropne stavbe sta bila bife in v podaljšku delavska menza. Stanovali smo v drugem nadstropju. Spalnici sta bili obrnjeni proti železniški postaji in steklarni, na dvoriščni strani pa je bil 'gank', na katerega je bila napeljana voda.«

Njihovo kolonijo v neposredni bližini steklarne je, se spominja, krasila velika krušna peč. Razgreli so jo z drvmi, gospodinje pa so si razdelile termine za peko. Njegova mama Marija je spekla pet velikih hlebcev črnega kruha premera vsaj 40 centimetrov. Vsakič so jih morali 'kipnjene' nesti približno 150 metrov do peči. Ko je bil pečen, ni bilo nič slajšega, ko so si z brati odrezali debele rezine še toplega kruha, jih debelo namazali z mastjo in nanje natrosili pest sladkorja. To je bila malica za sladokusce. Za decembrske praznike pa je njegova mama pripravljala slastne potice, polnjene z marmelado, saj orehov ni bilo. Na klopi ob krušni peči je v družbi še nekaj gospodinj čakal na posladek, ki ga ne bo nikoli pozabil. Enako kot špehovke, solate, ki jo je nabiral na okoliških travnikih in je bila – zmešana s krompirjem – prava poslastica.           

Nenavadna harmonija delavskih in direktorskih družin

Za tisti čas, okrog leta 1950, ni bilo, pravi naš sogovornik, nič posebnega, da je v sosednjem stanovanju živela družina direktorja kemične tovarne Jožeta Kastelica, v prvem nadstropju pa sta bili poleg družine direktorja steklarne Jožeta Klanjščka nastanjeni steklarski delavski družini. Ta nenavadna harmonija socialnih stopenj se je včasih zamajala v »parlamentu«, kakor so imenovali majhen prostor s klopcama in mizo ob drvarnicah, kamor so vodile stopnice čez ozko dvorišče na notranji strani stavbe. Tu so se na popoldanskem pogovoru drug ob drugem znašli direktor, delavec in drugi. Govorili so o tem in onem, a kadar se je zaiskrilo, je postalo skoraj bolj vroče kot ob talilni peči. »Spominjam se, kako sta se nekoč spopadla moj oče, steklar, ki je bil več kot štiri desetletja med najboljšimi mojstri – steklopihalci, in direktor Jože Klanjšek. Seveda se ne bi, če oče, ki se ni nikoli branil šilca žganja, ne bi prej malo popil. In o tovarni in plačah sta si bila z direktorjem tako narazen, da je počilo; zares, s fizično prasko. A zgodb iz 'parlamenta' je še veliko. Med drugim so mame tu skuhale tudi idejo, da so mojo sliko poslale na razpis Viba filma za avdicijo za film o Kekcu …«

Pred odhodom na celjsko učiteljišče leta 1959 je Jože Volfand med počitnicami kot odnašalec delal v steklarni. »Mojster in en ali dva pomočnika so kot steklopihalci s 'fajfo' navrteli žarečo maso, nato napihali v modelu izdelek (steklenico, kozarec, svetlobno telo …), ki ga je prevzel odnašalec in odnesel na hladilni tekoči trak, nakar so nastopili brusilci. 'Šiht' se je vlekel. Zaradi visokih temperatur so delavci popili neizmerne količine navadne črne kave, kasneje kisle vode. Delo je bilo težaško in bratje, sicer prvovrstni delavci, zaljubljeni v steklo, so mi pogosto rekli: 'Raje glej, da se boš dobro učil. Naj vsaj eden v familiji zaloputne vrata glažuti.'« To se je tudi zgodilo: po končanem učiteljišču se je najprej zaposlil na občinskem komiteju celjske mladine, delal vmes na IV. osnovni šoli in občinski skupščini ter leta 1971 postal glavni urednik Novega tednika in Radia Celje. Ob delu je diplomiral iz sociologije na FSPN in skoraj pet let vodil OK SZDL. Leta 1980 se je kot urednik kulturne redakcije zaposlil pri Delu, bil nato odgovorni urednik in pomočnik glavnega urednika ter se po enajstih letih vrnil v Celje. Tu je ustanovil družbo za založništvo in tržno komuniciranje Fit media, specializirano za trajnostni razvoj in zeleno Slovenijo, ki izdaja tudi številne publikacije in revijo EOL. Še vedno veliko piše, urednikuje, snuje in vodi razne projekte.

»Hrastnik je danes industrijska občina s proletarskim srcem in nekdanji Riklov most ni več meja. Včasih, med letoma 1950 in 1960 ter še pozneje, pa sta se zgornji (rudniški) in spodnji (glažutarski) del kar naprej ravsala med seboj. Celo tako daleč je šlo, da se steklarji niso hoteli preseliti v nova stanovanja v zgornjem delu občine, čeprav spodaj, pri nas, pri izlivu Bobna v Savo preprosto ni bilo prostora za novogradnje. Razlogov za trenja je bilo več. Delavci v spodnjem delu (steklarni, kemični tovarni) so prihajali z vseh koncev in imeli boljše plače kot 'knapi'. Pri rudarjih pa je bila močno razvita nacionalna zavest. Tako da jih tudi prvomajska srečanja z budnicami niso združevala. Steklarske družine smo kresovale na Sv. Juriju, rudniške na Kalu in Mrzlici. K sreči smo na osnovno šolo Ivana Cankarja sredi hrastniške doline hodili otroci z vseh koncev občine. Najbrž je tudi to pomagalo k otoplitvi – in seveda to, da postaja 'knapovstvo' v Zasavju zgodovina,« poudari Jože Volfand.

Boris Dolničar