Grenak priokus zaradi sladkorja

Zgodbe | mar. '20

Nekoč smo imeli …

Terezija Štefančič

Z zaprtjem »cuker fabrike« v Ormožu je na cesti ostalo več kot 300 delavcev, večina visoko izobraženih strokovnjakov, za nekaj let je usahnila pridelava sladkorne pese, za vedno smo izgubili številne kmetije na severovzhodnem delu države. Da sta bila prodaja tovarne tujcem in posledično njeno zaprtje usodna napaka, se danes strinjajo vsi, prst pa upirajo v vrhove tedanje vlade, kmetijskega ministrstva in zadružne zveze.

Tovarna sladkorja Ormož (TSO) je uradno obratovala od januarja 1980 do 26. januarja 2007, nastala pa je v sklopu prizadevanj za povečanje prehranske varnosti in samooskrbe v nekdanji Jugoslaviji. Leta 1949 so na osnovi planskega gospodarstva v Sloveniji posejali peso na 1080 hektarjih za potrebe tovarn sladkorja v Osijeku in Belem Manastirju. Po letu 1970 se je povpraševanje po sladkorju v Jugoslaviji močno povečalo, v Beogradu so prižgali zeleno luč za gradnjo novih tovarn in uvedli tako imenovani sladkorni dinar. Tedanjemu predsedniku slovenske vlade Andreju Marincu naj bi uspelo izboriti gradnjo tovarne tudi v Sloveniji.

Le še znak je ostal od nekdaj cenjene tovarne

Priprav so se lotili strokovno in natančno: pri Slovenijavinu, kasnejšem Slovinu, enem tedaj najmočnejših podjetij, so ustanovili poseben konzorcij investitorjev, ki so ga sestavljali kmetijske zadruge in kombinati kot organizatorji pridelave sladkorne pese, trgovske organizacije, ki so skrbele za potrošnjo, in živilskopredelovalna industrija kot porabnik sladkorja. Investicijsko skupino je vodil Boris Osole, v Ormožu pa so ustanovili direkcijo za gradnjo tovarne.

Dobili smo svojo »cukrco«

Temeljni kamen so postavili konec leta 1977, naslednje leto se je začela gradnja in že januarja 1980 je Slovenija dobila prvi sladkor iz domače sladkorne pese. Zmogljivost tovarne, domačini so ji rekli »naša cukrca«, je bila 4000 ton sladkorja dnevno. Statistika pravi, da so letno predelali 320 tisoč ton korenov pese in pridobili 42 tisoč ton belega kristalnega sladkorja. A izkoristek sladkorne pese je mnogo večji: poleg sladkorja so namreč pridelali še 12.800 ton melase (sladkor, ki ne kristalizira in se uporablja v prehranski industriji), 12.800 ton suhih pesnih rezancev (odlična hrana za živali, posebej za krave molznice) ter 20.000 ton suhega karbonskega mulja, ki nastaja pri obarjanju sladkorja s pomočjo apnenca. Gre za izjemno kakovostno gnojilo, ki je zaradi visoke vsebnosti kalcija pomembno za kisanje zemlje na njivah.

Sladkorno peso so pridelovali v devetih takratnih občinah severovzhodne Slovenije ter hrvaških občinah Čakovec in Varaždin. Sladkorna pesa je dvoletna rastlina, ki v prvem letu rasti oblikuje zadebeljen koren v zemlji, v katerem se nalaga sladkor, v drugem letu pa razvije cvetno steblo, na katerem se oblikuje seme. Za kakovost je odločilna priprava tal. Ker je v Sloveniji primanjkovalo znanja, so leta 1977 podpisali pogodbo z avstrijsko tovarno sladkorja v Tullnu o sodelovanju pri tehnologiji pridelave sladkorne pese ter uvajanju pedološkega laboratorija za analize tal. Ustanovljena je bila tudi Poslovna skupnost za sladkor. Tovarna je nabavila vso potrebno kmetijsko mehanizacijo za delo na 5000 hektarjih, kar so kasneje prenesli v lastništvo zadrug in kmetijskih kombinatov. Tesno so sodelovali s kmetijskimi fakultetami po tedanji Jugoslaviji, kmetijski pospeševalci in svetovalci so se nenehno izobraževali in skupaj s kmeti povečevali površine, izboljševali pridelavo in organizacijo dela. Leta 1992 so sladkorno peso odkupovali kar na 50 odkupnih postajah, proizvodno zmogljivost tovarne so povečali na okoli 60 tisoč ton letno.

Ob osamosvojitvi Slovenije so izgubili pridelovalce na Hrvaškem in Madžarskem, prodaja je ostala omejena na domači trg. Skladno z novo družbeno ureditvijo so konec leta 1995 Tovarno sladkorja Ormož vpisali v sodni register kot delniško družbo z osnovnim kapitalom skoraj pet milijard tolarjev. Ob lastninjenju podjetja so največji delež, kar 45 odstotkov, prejele zadruge, nekaj nad 40 odstotki pa država prek svojih skladov SOD in KAD, ki pa sta leta 1997 delnice prodala nizozemskemu Cosunu in italijanskemu podjetju Sud Adria. Na začudenje mnogih so se za prodajo odločile tudi zadruge. V rokah tujcev je pristalo več kot 80 odstotkov tovarne.

Z vstopom Slovenije v EU leta 2004 nas je zajel tudi kvotni sistem, kjer je naša država zadržala pridelavo (kvoto) 52.973 ton sladkorja iz sladkorne pese in 19.585 ton sladkorja iz rafinacije. Potem se je v EU pod pritiskom Svetovne trgovinske organizacije zgodila sladkorna reforma, ki je omejila pridelavo sladkorja in za katero danes priznavajo, da je bila napaka. Cene sladkorja so padale, naši pogajalci v Bruslju so bili povsem neuspešni in junija 2006 so lastniki sprejeli odločitev o ukinitvi proizvodnje v Ormožu, januarja leta 2007 je slovenska vlada potrdila program prestrukturiranja. Pridelovalcev pese ni nihče nič vprašal ... in začel se je žalostni del zgodbe.

Tovarna je prinesla napredek

»Sladkorna pesa je za kmetijstvo in nanj vezane gospodarske panoge pomembna poljščina, v severovzhodni Sloveniji, ki ni imela nikoli visokega standarda, je prinesla številne prednosti. Številnim kmetom in zaposlenim v tovarni, prevoznikom pese, izvajalcem strojnih uslug, trgovcem s kmetijskim reprodukcijskim materialom in številnim drugim je zagotavljala dohodek. Pridelovalci so imeli zagotovljen odkup dogovorjenih količin pridelka in reden dohodek, tovarna jim je zagotavljala kakovostno seme, sladkorna pesa pa je bila zelo pomembna v njivskem kolobarju, kmetje so uvajali sodobno mehanizacijo, napredek je bil vsesplošen,« pripoveduje dr. Terezija Štefančič, ki je bila v TSO vodja surovinskega oddelka, njen pokojni mož Vinko Štefančič pa je bil direktor tovarne vse do upokojitve leta 1996. Je živa enciklopedija vseh naporov, načrtov, zmag in tudi padcev ter izgubljenih bitk, povezanih s tovarno. Po diplomi na ljubljanski agronomski fakulteti je magisterij opravila v Zagrebu, doktorirala pa je v Novem Sadu, saj so imeli na tamkajšnji univerzi največ izkušenj s sladkorno peso. Napisala je knjigo Sladkorna pesa, ki je leta 1998 izšla pri založbi Kmečki glas. Živahno pripoveduje o tem, kako so kmetijski pospeševalci hodili po terenu in kmete prepričevali, da so jo začeli sejati, jim pomagali z nasveti glede priprave tal in pridelave in se tudi sami izobraževali. »Ko je bil sprejet sklep o gradnji tovarne, sta moj mož in gospod Osole po vsej takratni Jugoslaviji iskala strokovnjake s potrebnim znanjem. V Senti v Vojvodini sta našla zakonca Gere, oba vrhunska strokovnjaka, ki sta bila pripravljena priti k nam: Lidija Gere je bila nato dolgoletna vodja našega laboratorija, njen mož Jožef pa tehnični direktor v tovarni.«

Nekdanje vodstvo TSO (z leve): Vinko Štefančič, glavni direktor, Terezija Štefančič, vodja surovinskega sektorja, Lidija Gere, vodja laboratorija, Franc Pavlič, direktor splošnega sektorja, Jožef Gere, tehnični direktor, in Stanko Hanželič, predsednik sindikata (arhiv T. Š.)

Terezija Štefančič se spominja navdušenja ob zagonu tovarne in visokega družbenega standarda, ki so ga imeli zaposleni. Pa tudi dobrih plač in močne medsebojne povezanosti in vpetosti v širše okolje. Pripoveduje o tem, kako so vsi delali za ljudi. Vsako leto so pripravili strokovni posvet, imenoval se je Dnevi sladkorne pese, kjer so tudi nagradili najboljše pridelovalce. In priznava, da se je začelo spreminjati, ko se je med kmete začela vrivati politika. »Danes se vsi strinjajo, da je bila prodaja tovarne velika napaka, a kmetov niso nič vprašali. Saj smo protestirali, pisali pisma in jih pošiljali v Ljubljano, a odgovorov ni bilo,« pripoveduje. Najbolj jih je bolelo, da se na kmetijskem ministrstvu niso odzvali. Seveda so kmetje dobili odškodnino, marsikateri so si kupili novo kmetijsko mehanizacijo, nekateri so kmetije preusmerili, veliko pa jih je ugasnilo.

Ko so se tuji lastniki odločili za zaprtje tovarne, so iz naslova prestrukturiranja iz evropskih skladov prejeli 38,3 milijona evrov, od teh so 3,9 milijona dobili kot odškodnino pridelovalci, 8,2 milijona pa je šlo za odpravnine zaposlenim. Preostali denar so dobili tuji lastniki. Slovenski kmetijski prostor je izgubil eno najdobičkonosnejših kultur, od zaprtja pa država ni imela nobene koristi. Nasprotno, čez nekaj let jo je dohitela kazen iz Bruslja v višini 8,7 milijona evrov zaradi »nepravilnosti pri zapiranju tovarne«. Da tovarne ne bodo razgradili, so se odločili lastniki, kazen smo plačali slovenski davkoplačevalci, ker naši uradniki niso v Bruselj pravočasno sporočili razlogov, zakaj do razgradnje tovarne ni prišlo.

Po letu 2017, ko je v EU prenehala veljati sladkorna reforma, se je začela sladkorna pesa vračati na njive v severovzhodni Sloveniji, lani so jo zasadili že na 163 hektarjih. Pridelovalci, združeni v Kooperativo Kristal, prodajajo sladkorno peso hrvaškemu podjetju Viro Virovitica, ki je, kako ironično, kupilo pretežni del ormoške tovarne. Njihov sladkor blagovne znamke Viro iznajdljivi trgovci oglašujejo kot »slovenski sladkor«. Preostanek tovarne je kupilo madžarsko podjetje Amylum, ki uveljavlja tudi predkupno pravico za vse, kar je na prostoru tovarne še ostalo. 

Besedilo in fotografiji: Jožica Hribar


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media