Dileme varstvenega dodatka

mar. '20

Varstveni dodatek, ki trenutno znaša 189 evrov na mesec, ljudem v kronični finančni stiski omogoča nekaj več kot le golo preživetje. Denar lahko porabijo za vzdrževanje stanovanja ali nakup trajnih dobrin, na primer gospodinjskih strojev. Skratka za kritje stroškov, ki so nujni, a si jih le malo starostnikov lahko privošči.

Tveganje revščine pri starejših je pri nas že od krize naprej večje kot v večini držav Evropske unije. Dr. Andrej Srakar z Inštituta za ekonomska raziskovanja je izračunal, da je bilo v letu 2017 zaradi revščine na Danskem ogroženih 11 odstotkov prebivalstva, na Češkem 14, v Nemčiji in Avstriji 16 oziroma 22, v Sloveniji pa 29 odstotkov. Na slabšem so samo starejši v Bolgariji, Cipru, Španiji, Estoniji, Latviji in Litvi. Po mnenju Srakarja so glavni razlogi za klavrn položaj nizke pokojnine, neurejen sistem dolgotrajne oskrbe in pomanjkljivi podporni mehanizmi.

Čeprav je, kot kažejo podatki, pri nas življenje velikega dela starejših trše od pripadnikov drugih generacij, za varstveni dodatek zaprosijo le v skrajni sili. »Morda zaradi pretekle izkušnje nimajo zaupanja v državne institucije ali pa ne poznajo poti, kako do njega,« pravi Barbara Kobal Tomc, direktorica Inštituta RS za socialno varstvo.

Za dodatek se lahko potegujejo ženske, starejše od 63 let, moški, starejši od 65 let, in nezaposljivi ali nezmožni za delo, ki že prejemajo denarno socialno pomoč ali pa bi tako pomoč lahko prejemali. Izpolnjevati pa morajo nekatere pogoje: njihov mesečni dohodek, po navadi je to pokojnina, mora biti v tem trenutku nižji od 591,20 evra, prihranki na bančnem računu ne smejo presegati 2.500 evrov oziroma 3.500 evrov, če živijo v družini. Če ima prejemnik nepremičnino, vredno več kot 120.000 evrov, morajo njegovi potomci dodatek iz zapuščine povrniti državi in dovoliti, da se ta obveznost kot zaznamek vpiše v zemljiško knjigo. Pomembno, a kočljivo je tudi naslednje: ob zaprosilu za varstveni dodatek mora biti s potomci sklenjen notarski zapis o preživljanju.

Pred spremembo veliko več prejemnikov

Konec lanskega decembra je varstveni dodatek dobivalo okoli 12.000 starejših, kar je skoraj šest desetin od skupno 20.000 vseh prejemnikov dodatka. Prejemnikov z nepremičnino, vredno več kot 120.000 evrov, je bilo samo šest (6). Dovolili so vpis zaznambe na nepremičnini, dobljeni varstveni dodatek (dve tretjini) bodo vrnili njihovi potomci.

Toda z dohodki pod pragom revščine danes živi okoli 89.000 upokojencev. Kako je mogoče, da varstveni dodatek skupno prejema le okoli 12.000 starejših?

Natančen odgovor ni znan, so le ugibanja. Tu je predvsem domneva, da starejši, pa naj je stiska še taka, za varstveni dodatek niso pripravljeni žrtvovati neobremenjenosti nepremičnine. »Stanovanje ali hiša, še posebej če je bila zgrajena z lastnimi rokami, sta pri nas zelo močna vrednota. Gre za čustveno navezanost in osnovni občutek varnosti,« pravi Barbara Kobal Tomc.

Prejemnikov varstvenega dodatka je v zadnjih letih sicer spet nekaj več, a še vedno bistveno manj kot pred reformo socialnih prejemkov, ko je varstveni dodatek še izplačevala pokojninska blagajna. Bolj ali manj avtomatično ga je prejemalo okoli 46.600 ljudi z nizkimi pokojninami. Leta 2012 je vlada to obliko socialne skrbi spremenila v socialni prejemek. Pri dodelitvi so tako začeli – enako kot pri drugih socialnih prejemkih, od otroškega dodatka naprej – upoštevati tudi dohodke in premoženje. Postavljen je bil tudi premoženjski prag. Če sta lastniško stanovanje ali hiša, v kateri je živel prosilec, presegala določeno kvadraturo (60 kvadratnih metrov za eno osebo, 90 za dve), je bilo treba varstveni dodatek povrniti državi, o čemer se je vpisal zaznamek v zemljiški knjigi.

Ko je ministrstvo zaostrilo pogoje, se ministrstvo sklicevalo na prakso drugih evropskih držav. Na Danskem ali Nizozemskem lahko posameznik dobi socialni prejemek samo takrat, ko nima niti premoženja niti družine, ki bi mu lahko pomagala. V nekaterih drugih državah, tudi v Avstriji in Nemčiji, je socialna pomoč države kljub premoženju mogoča, vendar jo morajo dediči vrniti – razen če so pomoči potrebni tudi sami. V to smer je najprej sklenila iti tudi Slovenija.

 Otrokom ne želijo biti v breme

Z zaostritvijo pogojev se je število prejemnikov varstvenega dodatka tako rekoč čez noč drastično znižalo, s 46.700 na 10.500. Nekateri so bili premladi, drugi so presegali cenzus, okoli 16.000 starejših pa se je po vsej verjetnosti dodatku odreklo zato, ker svojim potomcem niso želeli pustiti obremenjene zapuščine. »Starejši praviloma ne marajo, da bi njihovi otroci skrbeli zanje. Zdi se jim, da morajo oni sami še naprej misliti nanje,« pravi Barbara Kobal Tomc.

Radikalno znižanje socialne varnosti starejših, in to v času gospodarske krize, je čez čas – problematika revnih se prebija v javnost počasi – vzbudilo močan revolt. Ministrstvo je bilo prisiljeno popraviti spremenjeno ureditev. Omilili so pogoje za lastnike nepremičnin, med drugim se zaznamba na nepremičnino vpiše le, če je ta vredna več kot 120.000 evrov. Tistim, ki so v zameno za varstveni dodatek privolili v zaznambo na stanovanju ali hiši po spremenjenem zakonu, so jo za nazaj izbrisali. Takih primerov je bilo 2.500. Podobnih popravkov so bili deležni tisti, ki so po zaostrenih pogojih dobili socialno pomoč. »Želeli smo izboljšati položaj starejših, ki so močno izpostavljeni tveganju revščine, še zlasti samskim,« pravijo na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve.

Po omilitvi zakonodaje, ki tudi v primerjavi z drugimi evropskimi državami ni trda, se je število prejemnikov varstvenega dodatka med starejšimi že prvo leto povečalo za polovico, potem pa se je rast umirila.

K viru težav

Čeprav z dohodki pod pragom revščine danes živi 89.000 upokojencev, dobiva varstveni dodatek – kot rečeno – le okoli 12.000 starejših.

Razlika med obema številkama je kričeča. Načelo, da je najprej vsakdo odgovoren sam zase, zatem je na vrsti družina, država pa se lahko vključi šele, ko družina ni zmožna zagotoviti preživetja svojih članov, je načeloma upravičeno. V praksi pa zaradi različnih okoliščin (zlasti nizkih plač in zato nizkih pokojnin, ostajanja žensk doma, dvoreznih učinkov Jazbinškove privatizacije družbenih stanovanj ...) povzroča mnogo hudih stisk.

Starejši se tako s svojo revščino molče umikajo v svoja prebivališča, da nikogar ne nadlegujejo in nikomur ne vzbujajo slabe vesti. Mnogi starejši si ne upajo zaprositi za varstveni dodatek preprosto le zato, ker živijo v lastni hiši, pa čeprav gre za t. i. mrtvo nepremičnino, torej hišo, ki je malo vredna, je ni mogoče prodati ipd. Poleg tega je že pridobivanje te socialne pravice za zelo stare, osamljene ljudi nemajhen problem. Marsikateri ne vedo, da kaj takega obstaja, na koga se obrniti, kako priti do obrazca, kako ga izpolniti. Ninna Kozorog iz Humanitarčka ima prav, ko se jezi na državne institucije. Kako lahko brez težav najdejo vsakega državljana in mu vročijo odločbo o odmeri dohodnine, ne zmorejo pa odkriti starostnikov z nizkimi dohodki po stanovanjskih blokih in odmaknjenih krajih in jim poslati formularje ali jim celo sami od sebe dodeliti varstveni dodatek? Zakaj tega ne zmorejo, čeprav imajo podrobne evidence o dohodkih in premoženju prav vsakega državljana?

Barbara Kobal Tomc opozarja, da naj bi do ljudi bolj prijazno financiranje socialnih prejemkov zagotovili reorganizirani centri za socialno delo. Kdaj bodo tega sposobni, še ni jasno. Dotlej bodo stvari očitno tekle po starem – še naprej se bomo srečevali s presunljivimi zgodbami sestradanih in samim sebi prepuščenih starostnikov, ki pogosto raje živijo v najhujši revščini, kot pa da bi bili v breme svojih bližnjih ali da bi zaprosili za državno pomoč. Humanitarček najhujših zgodb revnih ostarelih ljudi sploh ni objavil, na primer o gospe, ki se je povsem sestradana v postelji oklepala mrtvega psa.

Rahlo pa se je v zadnjih dveh letih položaj vendarle izboljšal. Vlada se je končno odločila ukrepati pri viru težav starejših, ki so v krizi plačali visok davek. Nekoliko je zvišala najnižje pokojnine in sprejela nekatere druge ukrepe, v zadnjih dneh najvišjo izredno uskladitev pokojnin v zadnjem desetletju.

Prave poteze ne samo za denarnice, pač pa tudi za dostojanstvo.

Besedilo:Mija Repovž; fotografija: Shutterstock


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media