Zdravstvena nega in socialna oskrba sta povezani
STARANJE V SLOVENIJI
Značilnost polpretekle dolgotrajne oskrbe so ločene storitve zdravstvene nege, socialne oskrbe in drugih strok. V oskrbovalni ustanovi se zvrsti ob postelji oskrbovanca dan za dnem vrsta izvajalcev: negovalka, čistilka, medicinska sestra, fizioterapevtka, delovna terapevtka, socialna delavka ... To je industrijski princip tekočega traku v proizvodnji 19. in 20. stoletja, ki je prešel v institucionalizirano delo z ljudmi. Za ta tip oskrbe že danes ni dovolj kadra. Za posameznika in državo je predraga. Človek informacijskega časa noče biti objekt serijske obravnave. Na prehodu iz 20. v 21. stoletje jo je zamenjala integrirana dolgotrajna oskrba, ki vse vire in vse vidike oskrbe povezuje v celoto, vsakega človeka pa jemlje osebno, torej z njegovimi potrebami, zmožnostmi in njegovo osebno zgodovino. Dobre izkušnje po Evropi kažejo, da ta novi princip omogoča humano, finančno in kadrovsko vzdržno oskrbo v času rastočih potreb ob staranju prebivalstva.
V industrijski dobi zadnjih dveh stoletij je spontano potekal prehod iz tradicionalnega principa neformalne domače oskrbe onemoglih in bolnih – kjer družina in sosedje niso mogli poskrbeti za človeka, ki je postal odvisen od pomoči drugih, so njegovo oskrbo prevzele poklicne službe v oskrbovalni ustanovi. Kakor vse druge institucije tistega časa so tudi oskrbovalne ustanove delovale po industrijskem principu serijsko predpisanih in normiranih storitev. Te izvajajo različni izvajalci, ki so hierarhično organizirani. Oskrbovalne ustanove je regulirala država in zanje bolj ali manj finančno skrbela.
V domovih le četrtina starejših
Domovi za stare ljudi so v razviti Evropi vse do danes zajeli v svojo oskrbo samo eno četrtino ljudi, ki so odvisni od oskrbe. Preostale tri četrtine oskrbujejo doma družinski in drugi neformalni oskrbovalci. Do konca 20. stoletja je bila v javni zavesti samo formalna institucionalna oskrba; stroke so se posvečale samo njej, mediji so pisali samo o njej, država je organizirala in sofinancirala samo njo. Celo sami neformalni družinski oskrbovalci in sosedje se vse do danes ne zavedajo svoje zahtevne in pomembne oskrbovalne vloge v družbi. Pešanje njihovih zmogljivosti za oskrbo in nagla rast potreb po oskrbi zaradi staranja prebivalstva sta pred četrt stoletja prisilila evropske države v sprejemanje sodobnih sistemov in zakonov o dolgotrajni oskrbi. Ti pa usmerjajo javne ustanove in strokovne službe v razbremenilno pomoč neformalnim oskrbovalcem in sodelovanje z njimi na domu in ustanovah. Raziskovalni podatki o potrebah po oskrbi, o finančni in kadrovski zmožnosti sodobnih držav so postavili današnjo Evropo pred edino možnost za razvoj humane, finančno in kadrovsko vzdržne dolgotrajne oskrbe – to je sodobna integrirana dolgotrajna oskrba.
Integrirana dolgotrajna oskrba seveda ne deluje na tradicionalnem principu: odgovornosti za oskrbo ne prepušča samo družini in sosedom. Prav tako ne deluje na industrijskem principu oskrbovalnih ustanov kot otokov zunaj celine lokalne skupnosti. Njen princip je vključenost ljudi, ki so odvisni od pomoči drugih, v skupnost, katere člani so bili in ostajajo – danes je to vsak petindvajseti prebivalec Slovenije, v prihodnjih letih bo vsak deseti. Integrirana dolgotrajna oskrba enakopravno vključuje vse, ki za odvisne skrbijo – danes pomaga onemoglim ljudem deset do dvajset odstotkov Evropejcev. V enem desetletju se skoraj vsak prebivalec srečuje z bolnim, ostarelim ali invalidnim svojcem, ki potrebuje pomoč pri vsakdanjih opravilih. Integrirana dolgotrajna oskrba je torej skupna potreba ljudi, ki vse prebivalce kraja povezuje ne glede na politično ali versko usmerjenost, ne glede na spol ali starost, ne glede na izobrazbo in poklic.
Sodobna dolgotrajna oskrba poveže vse stroke
Dobre izkušnje s sistemi dolgotrajne oskrbe po Evropi kažejo, kako se pri integrirani dolgotrajni oskrbi komplementarno in sinergično povežejo viri posameznika, družine, lokalne skupnosti, države in vseh strok, ki so odločilne za kakovostno sodobno oskrbo. Med strokami so za oskrbo odločilne zdravstvena, socialna, arhitekturna in infrastrukturna vključno s sodobno informacijsko-komunikacijsko tehnologijo. V državah, ki so pred četrt stoletja sprejemale zakon o sodobni dolgotrajni oskrbi, se je pokazalo, da je pogoj za njeno uvajanje in delovanje povezava zdravstvene nege in socialne oskrbe v integrirano celoto. Prav tako se je pokazalo pri njih – in se kaže danes pri nas, da je ta povezava še težji problem kot zagotoviti finančne vire za dolgotrajno oskrbo. Zakaj je tako težko povezati zdravstveno in socialno oskrbo v skladno celoto, če pa je to bolje za vse in ceneje?
Dosedanje šolanje zdravstvenih, socialnih in drugih strokovnjakov, ki delajo v dolgotrajni oskrbi, je bilo ozko specializirano za izvajanje svojih storitev. Zdravstveni delavci niso poznali socialnih vidikov oskrbovanja, socialni delavci niso bili seznanjeni z zdravstvenimi vidiki. Ne eni ne drugi niso imeli vpogleda v vzgibe in delovanje domače družinske oskrbe. Česar pa človek ne pozna in deluje vzporedno z njim, mu vzbuja nezaveden strah in odpor. Zato ni čudno, da obstajajo tako v sociali kot zdravstvu stereotipna omalovaževanja drug drugega. Ta pa potiskajo v resno socialno patologijo – v oblikovanje vplivnih lobijev, ki zastavljajo svoje intelektualne in družbene sile v to, da bi njihov poklic ali interesna skupina imela večji kos pogače v javnem sistemu; če ta patologija dobi dovolj moči, je integrirana dolgotrajna oskrba v osnovi onemogočena.
Prvi korak k rešitvi te pasti je sodobno šolanje za integrirano dolgotrajno oskrbo. Šolanje oskrbovalnih kadrov po Evropi se zadnja leta naglo usmerja v integracijo znanj, ki so potrebna za oskrbovanje, pa naj so to socialne, zdravstvene ali druge šole. Zlasti pa vsa izobraževanja in usposabljanja za dolgotrajno oskrbo dajejo osrednje mesto usvajanju sodobnih spoznanj in urjenju veščin za sodelovanje in komuniciranje.
Zdravstveno in socialno varstvo je bilo že združeno
Vzporedno s tem korakom v izobraževanju se mora zgoditi politična povezava zdravstvenega in socialnega resorja. Brez te integracije nimata ne zdravstveni ne socialni resor nikakršne možnosti, da bi vpeljala in izvajala sodobno humano, finančno in kadrovsko vzdržno dolgotrajno oskrbo. Slovenija je imela do reforme zdravstvenega ministrstva po osamosvojitvi izredno ugodno možnost za uvedbo sodobnega sistema dolgotrajne oskrbe: oba resorja sta bila združena na Ministrstvu za zdravstvo in socialno varstvo; tedaj so ju razdvojili, škoda je očitna v zdravstvu in socialnem varstvu. V istem času so evropske države več let intenzivno politično delale za integracijo zdravstvenega in socialnega resorja na področju dolgotrajne oskrbe.
Poleg strokovne integracije socialnih in zdravstvenih vidikov oskrbe ter politične integracije obeh državnih in lokalnih resorjev so deležniki integrirane dolgotrajne oskrbe tudi druge stroke in politični resorji, ki so bistveni zanjo ter za zdravo staranje in medgeneracijsko sožitje. To so zlasti arhitekturno urejanje prostora in infrastrukture, informacijsko-komunikacijska in druga tehnična pomoč, javna občila ter vzgoja in izobraževanje za medgeneracijsko sožitje in solidarnost.
Integracija zdravstvene in socialne stroke ter drugih strok, pomembnih za dolgotrajno oskrbo, ne pomeni njihovega stapljanja v nov poklic ali ukinjanja njihovih poklicnih identitet. Prej nasprotno: vsak poklic dobi svoj smisel in ugled v družbeni celoti samo na polju svojega dela. Ko so ob nalogi dolgotrajne oskrbe timsko združeni zdravstveni in socialni delavci ter vsi drugi, se med seboj spoznavajo, vsak se v svojih specifičnih znanjih hitreje razvija, zlasti pa se spoštujejo po svojih posebnih prispevkih k skupni nalogi humane, finančno in kadrovsko vzdržne dolgotrajne oskrbe. Vsi dobivajo med ljudmi večji ugled; poklicni ugled v javnosti pa je pogoj za strokovno samospoštovanje in samozavest. Ta motivacija je danes nujna pri naporu, da vsak poklicni profil pospešeno razvija svoja znanja in veščine za čim boljše oskrbovanje in sinergično sodelovanje z drugimi v sodobni integrirani dolgotrajni oskrbi.
