Odprt arhiv za vse obiskovalce

Ženske so pogosto spregledane

mar. '20

NAŠ POGOVOR

Ženske so bile pri oblikovanju slovenske družbe močno prisotne, vendar pogosto spregledane. Ali kot pravi zgodovinarka dr. Marta Verginella, redna profesorica na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, ki raziskuje tematiko spola in vlogo žensk: »Zgodovinopisje se še vedno pogosto piše, kot da ženskega prebivalstva ne bi biloZagotovo ni dovolj, da se jih spomnimo samo marca, ko praznujemo mednarodni dan žensk in materinski dan, a vseeno je to priložnost, da obudimo iz pozabe nekatere posameznice, ki so širile meje 'ženskega sveta'.«

 

Pogovarjava se na dan, ko Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani praznuje stoletnico obstoja. Torej je bila zgodovina med prvimi univerzitetnimi študiji?

To je pomembna obletnica, ki potrjuje stoletje delovanja ene izmed najbolj reprezentativnih institucij slovenskega zgodovinopisja. Na tem oddelku so se izobrazile generacije zgodovinark in zgodovinarjev, manjšina le-teh se je usmerila v raziskovanje, glavnina pa se je zaposlila v šolstvu. Od samega začetka je bila težnja slovenskih zgodovinarjev stopiti v korak z najnovejšimi usmeritvami in se postaviti ob bok sosednjim akademskim okoljem. Zlasti v zadnjem času je oddelek pridobil tudi internacionalizacijo. Letos bomo gostili prvo raziskovalko v okviru evropskega programa Marie Curie. Prihaja iz Trsta in raziskovala bo žensko delovno silo v severnojadranskih pristaniščih iz 19. in 20. stoletja.

Že v prvem študijskem letu 1919/20 je bilo med 942 vpisanimi študenti 28 deklet, kajne?

Da, ampak učni kader je dolgo ostal izključno moški. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja sem se na oddelku za zgodovino zaposlila kot prva predavateljica.

Ali ste se morda zato odločili za raziskovanje tematike spola? Kaj pravzaprav raziskujete?

Po diplomi se nisem nameravala ukvarjati z zgodovino spola. Zdelo se mi je, da je proučevanje žensk samoumevno. Sčasoma pa sem ugotovila, da ni nič samoumevnega, da ženske pogosto ostajajo zunaj zgodovine. V zadnjih treh desetletjih so v Sloveniji nastale mnoge študije o ženskah, vendar temeljna dela, kot sta Novejša zgodovina Slovencev in Slovenska kronika, izredno skopo opisujejo vlogo žensk in žensko delovanje. Da bi nadomestila manko, sem oblikovala skupino, ki se je začela ukvarjati z zgodovino žensk. Vendar ni pomembno le, v kolikšni meri se zgodovinijo ženske, pomembno je tudi, kako se poučuje slovenska zgodovina, kaj izvejo šolarji, dijaki o ženskah v zgodovini in kaj o njih lahko preberejo. V šolah se poučuje obča zgodovina, ki je pretežno zgodovina moških, saj so ženske pogosto zamolčane in spregledane.

Zanimivo pa je, da je prvi doktorski naslov dobila ženska – Ana Mayer leta 1920. Kako je to odmevalo v takratni družbi?

V drugi polovici 19. stoletja oziroma v začetku 20. stoletja je vedno več deklet želelo in tudi zahtevalo univerzitetno izobrazbo. Nekatere so jo pridobile že pred prvo svetovno vojno, zlasti na švicarskih univerzah. Vemo, da je bila Avstro-Ogrska glede univerzitetnega šolanja deklet konservativna. Intelektualne elite, zlasti mladoslovenci, so tudi na Slovenskem podpirale izobraževanje žensk.

Veliko vlogo so pri tem odigrale družine. Če proučimo biografije prvih univerzitetno šolanih žensk, ugotovimo, da je bila v ozadju odločilna nedvomno očetova podpora, marsikdaj pa tudi materina. Tako je bilo v primeru Marie Curie pa Marice Nadlišek. Tudi pri Ivani Kobilci je oče zelo podpiral njeno študijsko in likovno izpopolnjevanje na Dunaju in v Münchnu. Nekateri starši so se zavedali, da morajo svojim hčeram omogočiti izobrazbo, a ne samo zato, da bodo postale izobražene matere in žene, temveč da se bodo lahko preživljale, če bodo ostale same oziroma samske. 

Ali lahko rečemo, da so ženskam odprla prostor nacionalna gibanja? Ženske so se najprej borile za narodno enakopravnost Slovencev v avstro-ogrski monarhiji, nato pa so začele zahtevati enakopravnost.

Nacionalna gibanja so potrebovala žensko organiziranost in zavzetost za širjenje narodne zavesti. Ženska aktivnost je bila pomembna za širjenje nacionalnega čustva med širšim prebivalstvom. Vendar vse več je bilo izobraženih deklet, ki so zahtevale enake možnosti študija in tudi enakopravnost. Anglija je s sufražetkami dajala najmočnejši pečat boju za ženske pravice, a zelo hitro so se feministične ideje začele širiti tudi drugje po Evropi.

Kakšno vlogo je imela pri prosvetljevanju žensk Slovenka, prvi slovenski ženski časopis, ki je izhajal v Trstu v času od leta 1897 do leta 1902? V njej so ženske dobile prostor za razpravljanje o različnih temah, uredništvo se je zavzemalo za izboljšanje njihovih življenjskih razmer ...

Slovenka je nastala v okolju, ki je bilo naklonjeno ženskemu delovanju. Pred njo je v Trstu nastala prva ženska podružnica Društva sv. Cirila in Metoda, v kateri je delovala Marija Skrinjar Manfreda, ki je urejala žensko rubriko v Slovanskem svetu. Na njeno pobudo je nastal tudi prvi slovenski ženski časopis, ki ga je najprej urejala Marica Nadlišek, pozneje pa Ivanka Klemenčič.

Vendar pa ne bi mogla izhajati brez podpore vplivnih moških, mar ne?

Pri izdajanju Slovenke je ključno intelektualno zavezništvo, ki se vzpostavi med izobraženci in izobraženkami, ne le v Trstu, pač pa v širšem slovenskem prostoru. Moška podpora je rezultat prepričanja, da se morajo slovenske ženske emancipirati, se izobraziti, predvsem pa morajo brati v slovenskem jeziku.

Mnenja glede ženske emancipacije so bila različna, tudi v ženskih vrstah. Nekatere, na primer Marica Nadlišek, so imele zmernejši pogled, nekatere, na primer Elvira Dolinar, pa so bile zagovornice dokaj radikalnega feminizma za takratni čas. V Slovenki zato najdemo širši spekter teženj, želja glede reševanja ženskega vprašanja. Pomembno je, da se je ta skupina žensk postavila v širši kulturni prostor. Občutljiva je bila tudi za to, kar se je v zvezi z ženskimi pravicami dogajalo v preostalem delu Evrope, v Nemčiji, Franciji. Zgledovale so se po območjih, kjer je bila podpora ženski emancipaciji večja, še posebej po Češki.

Pravzaprav malo vemo o ženskah, ki so se borile za enakopravnost in ženske pravice. Katere bi še posebej predstavili?

V tržaškem krogu sta bili ključni osebnosti nedvomno Marica Nadlišek in Marija Skrinjar Manfreda, med mlajšimi pa Pavla Hočevar, ki je v dvajsetih letih prevzela uredništvo Ženskega sveta. V Trstu se je oblikoval prvi ženski novinarski kader, ki se je po prvi svetovni vojni preselil v Ljubljano. Tudi začetki Ivanke Klemenčič, prve slovenske poklicne novinarke, so povezani s Slovenko in Trstom. 

Kdaj so bile v slovenski zgodovini ženske v najenakopravnejšem položaju z moškimi? Kje smo danes?

Če bi merili enakopravnost na papirju, bi ugotovili, da se po letu 1945 vse do danes strmo dviga. V praksi je drugače. Zaznavajo se viški in padci, ki jih določajo gospodarske krize, politični prelomi, institucionalne spremembe. Zelo je odvisno od tega, kako globinsko želimo zajeti analizo. A na marsikaterem področju zadenemo ob stekleni strop, ki preprečuje opolnomočenje žensk in slabi njihovo enakopravnost.

Kljub napredku pa so še vedno ženske tiste, ki najpogosteje skrbijo za otroke, oskrba starejših članov družine je tako rekoč na njihovih plečih.

V zadnjih desetletjih se je marsikaj spremenilo, a težnja, da bi se z otroki in starejšimi ukvarjale ženske, ostaja. K temu pripomore tudi razpad socialne države, ki računa na ženski »maternage« (materinski čut, op. A. Ž.). Potrebni so korektivi, ki pa jih neoliberalistično orientirana politika ni pripravljena uresničiti. Prepričanje, da je Slovenija ohranila prejšnji socialni sistem, je samo pesek v oči glede na vse spremembe, ki so se dogodile, ne nazadnje tudi na področju socialnega skrbstva. Slabo zavedanje tega, kar se je zgodilo v zadnjih 20 letih, seveda ne pripomore k reševanju vprašanj, ki so ključna, na primer v zvezi s šolstvom ali skrbjo za najranljivejše člane družbe.

Zakaj v zdravstvu, šolstvu, novinarstvu prevladujejo ženske?

Ker so to čedalje slabše plačani poklici. So pa tudi kazalniki ukoreninjenosti tradicionalne mentalitete in prepričanja, da ženska, ki ima otroke, lažje uskladi materinstvo z zaposlitvijo v šolstvu, zdravstvu. Vemo pa, da so moški liki zlasti v osnovnem šolstvu še kako pomembni. Pravzaprav je v vsakem sektorju primerna polovična porazdelitev zaposlitev po spolu.

Koliko k temu pripomoremo tudi ženske same?

Širše prepričanje o neenakosti žensk v družbi se je spremenilo, tudi zakonodaja se je spremenila. Toda zakonodajna plat ne odraža nujno resničnosti. Obstajajo razlike v plačah, razlike pri zaposljivosti, zlasti pa pri razdeljevanju najodgovornejših služb. In seveda obstajajo objektivni razlogi, ki vplivajo na to, zakaj se ženska z družino ne odloči za določeni poklic ali službo. Recimo Francija mladim mamicam ponuja raznovrstne možnosti varstva otrok, kar jim omogoča, da so lahko že tri mesece po rojstvu otroka polno zaposlene. Tako ohranijo delovno mesto, poklicno učinkovitost, konec koncev pa, kot potrjujejo statistike, tudi večje zadovoljstvo, kar prispeva tudi k večji francoski nataliteti.

Zelo drugačni so politični načrti sovranističnih, desničarskih strank v Evropi: zavzemajo se za večjo rodnost, a tudi za vračanje žensk v družinsko sfero.

Je v akademskem okolju kaj drugače?

Čedalje več žensk je v akademskem kadru, glavnino odgovornih mest pa še vedno opravljajo moški. Med doktorandi je večina deklet, a bolj kot se vzpenjamo po hierarhični lestvici, čedalje manj je žensk.

Kako pa se je v zgodovini spreminjal odnos do starejših žensk v družbi?

O tem pravzaprav bolj malo vemo. Kersnikova novela Mačkova očeta zelo dobro upoveduje paradigmo odnosa do starejšega človeka v kmečki družbi.

V testamentih iz 19. stoletja, ki sem jih proučila na primeru Brega v bližini Trsta, je pogosto omenjena skrb za vdovo. Številni možje so zagotovili sredstva za preživetje žena, poskrbeli so s klavzulo za skrbstvo in spoštovanje svojih soprog. Skrb za ostarele starše je bila v tradicionalni družbi prepuščena otrokom, nekateri so jo izvajali skrbno, drugi manj.

V zadnjih desetletjih se je odnos do starosti močno spremenil. Starejši ljudje živijo dlje, so pogosto bolj aktivni, predvsem pa ne živijo več v razširjenih družinah, v katerih je bila skrb za starejše člane samoumevna. V današnjih časih, ko so ženske zaposlene in postajajo družine enocelične, so tudi načini oskrbe drugačni, kar je trend v vseh razvitih državah.

Žal pa starejše, zlasti samske ženske pri nas zelo ogroža revščina …

Mislim, da je slovenski pokojninski sistem izredno krut in tog v primerjavi s pokojninskimi sistemi ekonomsko razvitejših držav. K temu po mojem mnenju prispeva zgodnje upokojevanje in posledično nizke pokojnine, zlasti za nekvalificirano delovno silo, ki tudi najbolj trpi.

Primeri držav, ki, imajo dobre pokojninske sisteme, kažejo, da človek, ki je aktiven, lahko dela, dokler ga to veseli. Slovenija se temu odreka in otežuje položaj na primer vrhunskim znanstvenikom, ki bi hoteli nadaljevati svoje delovanje.

Rojeni ste v Trstu, tam tudi živite. Kakšen pa je položaj italijanskih žensk?

V Italiji obstajajo velike razlike med severom in jugom. Kot katoliška država je v preteklosti negovala družinske vrednote. Odsotnost socialnih skrbstvenih struktur je najpogosteje nadomeščala družina. Seveda se tudi v Italiji stanje spreminja. Čedalje več se razpravlja o revščini, a pri tem ni tako izrazito poudarjena revščina starejših žensk. Vedeti moramo, da pokojnina v Italiji znaša 80 ali 90 odstotkov plače in za zdaj posamične dežele, še posebej na severu, dajejo finančno pomoč pri negi, kar omogoča družinam, da primerno poskrbijo za ostarele. 

Pogumne in prodorne ženske

Dr. Marta Verginella je sodelovala tudi pri pripravi knjige Pozabljena polovica, v kateri so portreti 129 žensk, od katerih je vsaka na svojem področju pustila pečat v slovenski zgodovini. Predstavljamo le nekatera, morda manj znana imena.

Minka Krofta (18881954), predsednica prve slovenske ženske založbe Belo-modra knjižnica in dobrotnica. Zelo se je zavzemala za boljše življenje otrok in mladine, spodbujala je telesno vzgojo, branje knjig, spremljala je položaj služkinj v meščanskih družinah.  

Angela Boškin (18851977), prva medicinska in patronažna sestra ter socialna delavka v Sloveniji in Jugoslaviji. Prizadevala si je za izboljšanje zdravstvene in socialne dobrobiti prebivalstva, zlasti mater in otrok.

Mira Marija Engelman (18811970), učiteljica, aktivna članica ženskih društev. Organizirala in vodila je otroške počitniške kolonije. Prva je bila leta 1923 v Ribčah ob Savi, druga 1925 na Krku.

Mira Fink (18971971), ginekologinja s prvo zasebno ambulanto, v kateri so pacientke dobile žensko zdravniško pomoč. Odprla jo je v Ljubljani verjetno leta 1930. Med prvimi je imela vozniški izpit in svoj avtomobil.

Eleonora Jenko Groyer (1879–1959), prva slovenska zdravnica, diplomirala je na peterburški univerzi. Pisala je poučne članke o telesnem razvoju in prehrani otrok, tuberkulozi, negi kože, duševnem zdravju, s katerimi je želela ozaveščati ljudi o tem, kako vzdrževati zdravje.

Danica Melihar Lovrečič (1911–2005), diplomirana pravnica. Bila je prva ženska v Jugoslaviji, ki je dobila službo na policiji leta 1936. Na socialnem odseku kriminalnega oddelka se je ukvarjala »z dnom družbe«, tatiči, prostitutkami, alkoholiki.

Dana Kobler (1891–1929)naša prva koncertna pianistka. Končala je praški konservatorij, koncerte je imela po vsej Jugoslaviji in v sosednjih deželah, klavir je poučevala pri Glasbeni matici in tudi zasebno.

Kristina Gorišek Novaković (1906–1996), naša prva letalka, doma iz Stične. Jeseni leta 1932 je opravila samostojni polet z letalom kot prva ženska na Balkanu.  

Mara Ovčar (18911975), ena prvih terenskih babic, ki je porodnice na slovenjegraškem območju od leta 1921 obiskovala peš ali s kolesom. V posvetovalnici za ženske je delala honorarno še po sedemdesetem letu starosti.  

Meta Vidmar (1899–1975), utemeljiteljica slovenskega sodobnega plesa. Šolala se je v Nemčiji, leta 1930 pa je v Ljubljani ustanovila zasebno plesno šolo.

Vita Zupančič (1868–1950), ustanoviteljica Društva slovenskih učiteljic (leta 1898), ki si je prizadevalo za enake plače, kot so jih imeli moški kolegi. Zavzemala se je za izobraževanje gluhonemih deklet in nezakonske matere.

Anita Žmahar


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media