Prestari za (dobro) zdravljenje?

Dobro počutje | mar. '20

Osemdesetletnemu gospodu s kronično obstruktivno pljučnico je osebna zdravnica napisala napotnico za rehabilitacijo na kliniki za pljučne bolezni na Golniku. Tja so ga pripeljali z rešilnim avtomobilom. Po šestih urah čakanja mu je zdravnik dejal, da imajo premalo postelj in osebja ter da bo raje svoj čas in energijo namenil mlajšim bolnikom. Prevoz nazaj si je moral zagotoviti sam … 

Zgodba je resnična, a žal še zdaleč ni redka. Kot je pokazala raziskava o doživljanju starizma v slovenskih zdravstvenih ustanovah iz leta 2017, je več kot dve tretjini starejših od 65 let pri zdravstvenih obravnavi že kdaj občutilo diskriminacijo. Skoraj polovico so najbolj prizadele šale na račun starih ljudi. Slaba tretjina je občutila ignoranco zaradi starosti, le nekaj manj ljudi je imelo občutek, da jih niso vzeli resno. Pokroviteljski odnos je občutila četrtina vprašanih. Podatki so še posebej skrb vzbujajoči, če upoštevamo, da so starejši ljudje najpogostejši uporabniki zdravstvenih storitev, je poudaril Otto Gerdina z Zavoda OPRO, ki je pripravil razpravo o diskriminaciji v zdravstvu.

Predsodki in negativni stereotipi pogosto vplivajo na obseg in kakovost oskrbe, ki so je v zdravstvenih ustanovah deležni starejši ljudje. Po določeni starosti jih ne vključujejo v preventivne oziroma presejalne programe, redkeje jih pošljejo na rehabilitacijo. Pri preizkušanju novih zdravil in inovativnih načinov zdravljenja starejši bolniki praviloma ne sodelujejo. Raziskave celo kažejo, da je povprečna starost udeležencev v kliničnem preizkušanju postopkov za preprečitev kapi za desetletje manjša od povprečne starosti, v kateri ljudje doživijo kap. Pri zdravstveni obravnavi zdravniki pogosto kar predvidevajo, da so določene težave nekaj normalnega »pri teh letih«, mnogi celo priznavajo, da raje delajo z mlajšimi kot starejšimi pacienti. Ogovarjajo jih na pokroviteljski način, redko jih vključujejo v pogovore o poteku zdravljenja ali o njih govorijo, kot da ne bi bili zraven.

Staranje premalo poznamo 

Vzroke za tako vedenje lahko najdemo tudi v procesu izobraževanja. Zdravstveni delavci med študijem pridobijo premalo znanja o ustreznem sporazumevanju s pacienti, prav tako ne poznajo procesov staranja. Predvsem pa nimamo specializacije iz geriatrije, kar je po mnenju prof. dr. Zvezdana Pirtoška, predstojnika katedre za nevrologijo na ljubljanski medicinski fakulteti in predstojnika kliničnega oddelka za bolezni živčevja na nevrološki kliniki, nedvomno sramota za Slovenijo. Ne zmoremo ustanoviti niti multidisciplinarnih timov, ker nimamo tovrstne tradicije, po drugi strani pa to preprečuje oholost zdravnikov, ki so prepričani, da vse vedo. Opozoril je, da so v preteklosti v medicini veljali različni »-izmi«: paternalizem, seksizem, rasizem, najtrdovratnejši med vsemi pa je starizem, ki predvideva, da so starostne težave nekaj normalnega, kar zdravnike do določene mere odvrača že od diagnosticiranja in posledično zdravljenja. Zaradi tega so najbolj spregledani in diskriminirani ljudje pri osemdesetih ali devetdesetih letih.

Res pride čas, ko se mora zdravnik odreči zdravljenju za vsako ceno, saj lahko »privede do situacije, ko pacient zaradi šibkosti postane objekt, morda po nepotrebnem opremljen z vsemogočimi cevkami in podvržen poskusom«. Po drugi strani pa sama starost ni ovira za določene posege ali načine zdravljenja, je zatrdil. 

"Z leti nam določene mentalne sposobnosti upadajo, a pri raziskovanju možganov vidimo, da se ogromno sposobnosti ohrani, nekatere se celo krepijo. Recimo - v starosti naenkrat dobiš krasno sposobnost, da znaš integrirati socialno, emocionalno, kognitivno in izkustveno. To je tista modrost, ki jo družba vedno manj ceni, "je bil slikovit Pirtošek. Priznava pa, da je meja med tem, kdaj človeka "zdraviš za vsako ceno", ter drugo skrajnostjo, ko z zdravljenjem odnehaš zato, ker je človek "v letih" in ga "nočeš mučiti", zelo tanka in nejasna. Ravno pri takih odločitvah bi  potrebovali specialiste geriatre.

Vendar pa se starost pogosto enači s patološkimi telesnimi procesi, poleg tega pa so zanemarjene kronološke razlike, saj se enako obravnava 65-letnike kot tisti starejše od 80 let. To je pokazala raziskava slovenske strokovne literature o celostni zdravstveni oskrbi starejših, ki jo je pred skoraj 15 leti opravila sociologinja dr. Majda Pahor, upokojena profesorica na Zdravstveni fakulteti Univerze v Ljubljani. Takrat so bili stari pacienti obravnavani kot starajoča se telesa, dolgoživost, ki naj bi bila eden največjih civilizacijskih dosežkov, pa predstavljena kot problem. V zadnjem desetletju se razmere spreminjajo, a znatno prepočasi, je omenila. 

Študentje še vedno premalo vedo o tem, kako naj se pravilno sporazumevajo s pacienti in zakaj je to pomembno. Druga težava slovenskega zdravstva, ki tudi vpliva na neprimerno obravnavo, pa je odpor do timskega dela. Ob tem je Pahorjeva navedla primer iz Velike Britanije, kjer zdravnik ne more delati v zdravstvu, dokler ne dokaže, da je usposobljen za timsko delo.

Duša Hlade Zore, zastopnica bolnikovih pravic v Ljubljani, je opozorila na določilo v zakonu o pacientovih pravicah, da imajo vsi ljudje ne glede na starost pravico do enake zdravstvene obravnave. Dodala je, da zakon predvideva možnost vnaprejšnje zavrnitve zdravstvene oskrbe, za kar se lahko pacient odloči, ko je še pri močeh, vendar veliko jih za to možnost ne ve. Sicer pa se nanjo zaradi neprimernega odnosa večkrat obrnejo svojci kot bolniki, pri čemer pa pritožbe zelo redko letijo na medicinske sestre. Najbolj jih zmotijo neprimerne izjave (na račun let ali »emša«) in pa to, da ima zdravnik premalo časa za obravnavo, zato pogosto ne razumejo njegove razlage. Zastopnica je poudarila, da mora zdravstveno osebje pacientu jasno razložiti, kakšni bodo postopki zdravljenja, prav tako mu morajo dati jasna navodila za oskrbo doma. Če pacient ne dovoli, informacij o njegovi bolezni ne bi smeli dajati niti svojcem, je omenila in dodala, da ni nobenega opravičila za razmišljanje, da lahko starejši čaka dalj časa na zdravstveno obravnavo.

Ne gre samo za neprimeren odnos do starejših bolnikov, so poudarili razpravljavci. Posledice so namreč hujše. Nekateri se zaradi strahu pred tem, da bodo obravnavani nespoštljivo, sploh ne odločijo za obisk zdravnika ali pa to storijo prepozno. Pokroviteljski odnos in negativne stereotipe, ki so jim izpostavljeni, namreč starejši bolniki ponotranjijo in trpljenje dojemajo kot naravno stanje v starosti. Pogosto se vidijo bolj bolne in nemočne, kot v resnici so, izgubljajo samospoštovanje, nenehno so pod stresom. Zato nevrolog Pirtošek opozarja, da se morajo posamezniki aktivno truditi, da v sebi ne vidijo le starega človeka, saj so tisti, ki obupujejo, po nekaterih raziskavah manj zdravi in prej umirajo. Prihodnjim zdravnikom pa je treba omogočiti, da se že zgodaj v procesu izobraževanja srečajo s starejšimi bolniki, ker je samo tako mogoče razbijati predsodke in stereotipe. 

Anita Žmahar