Kaj dela naš notranji metulj
Foto: Brane Štefančič
Motnje v delovanju ščitnice nimajo starostne omejitve, doletijo nas lahko kadar koli. Po 60. letu jih ima četrtina do tretjina žensk. Hipotiroza, zmanjšano delovanje ščitnice, je pri starejših celo pogostejša kot pri preostalem prebivalstvu. Medtem ko so nekateri simptomi motenj delovanja ščitnice pri starejših ljudeh podobni kot pri mlajših, so drugi lahko manj očitni in jih zlahka zamenjamo z boleznimi prebavil, srca ali živčnega sistema.
Ščitnica je majhna, a pomembna žleza z notranjim izločanjem, je metuljaste oblike in v predelu vratu pred sapnikom. Hormoni, ki jih tvori, so ključni za rast, razvoj in presnovo. Pravzaprav vplivajo na delovanje celotnega telesa – na dihanje, utripanje srca, delovanje živčevja, telesno težo, mišično moč, menstruacijski cikel, telesno temperaturo, ravni holesterola in še marsikaj drugega.
Glavna ščitnična hormona sta tiroksin ali štirijodtironin (T4) in trijodtironin (T3). Drugi nastane z razgradnjo prvega. Delovanje ščitnice uravnava hipofiza z izločanjem tiroideo stimulirajočega hormona (TSH). Ko je v obtoku veliko ščitničnih hormonov, ti onemogočijo izločanje TSH. Koncentracijo obeh ščitničnih hormonov in TSH ugotavljajo s preiskavami krvi.
Glavni sestavni del ščitničnih hormonov je jod, brez katerega ne morejo nastajati. Tega je v prehrani zelo malo, še največ v morskih ribah in morskih sadežih. V Sloveniji lahko zadostne količine joda zagotovimo z uživanjem jodirane soli, pri čemer pretirano soljenje hrane ni potrebno, saj že ena čajna žlička (šest gramov) soli vsebuje približno 150 mikrogramov joda, kar ustreza dnevni potrebi. Pomanjkanje joda, ki je bil nekoč eden izmed pomembnih razlogov za pomanjkanje ščitničnih hormonov in celo pojav golše, je torej danes zaradi jodiranja soli redko, pazljivejši pa morajo biti tisti, ki običajne soli ne uživajo (himalajska sol ga na primer ne vsebuje).
Preveč ščitničnih hormonov
Ob čezmernem delovanju (hipertiroza) žleza ščitnica izloča preveč hormonov, zato so presnovni procesi v telesu spodbujeni. To je običajno povezano z izgubo telesne teže, pospešeno prebavo, razbijanjem srca, znojenjem, preobčutljivostjo za vročino, nemirom in napetostjo.
Pri starejših pa je povsem mogoče, da je teh simptomov manj, morda je prisoten celo le eden, opozarjajo pri ameriškem združenju za bolezni ščitnice. Pride pa na primer do nepojasnjene izgube telesne teže, kognitivnih sprememb ali pa srčno-žilnih učinkov. Pojavijo se lahko razbijanje srca in neprijetni občutki v prsnem košu med vzpenjanjem po stopnicah ali pa tresenje in nemir, tako da morda ne posumimo takoj, da je za težave odgovorna ščitnica. Seveda pa je treba tudi ob morebitnem pomanjkanju TSH v krvi najprej izključiti, da ga niso povzročile druge bolezni ali zdravila.
Premalo ščitničnih hormonov
Pri starejših je pogostejše zmanjšano delovanje ščitnice (hipotiroza), ko v telesu primanjkuje ščitničnih hormonov in se presnovni procesi upočasnijo, pravzaprav se upočasni delovanje vsega telesa. A simptomi so zelo splošni: utrujenost, slabša telesna zmogljivost, motnje spomina in koncentracije, suha koža, slabša prebava oziroma zaprtost. Večje tveganje za slabše delovanje ščitnice imajo ženske in starejši ter tudi tisti, ki imajo to bolezen že v družini.
Starejši lahko tudi pri hipotirozi občutijo manj simptomov kot mlajši, poleg tega pa jih morda pripišemo prav posledicam staranja ali pa prej pomislimo na druge bolezni, ki bi jih morda lahko povzročile, še posebno, če se na primer poslabšata spomin in kognitivno delovanje. Odsotnost nekaterih simptomov pri starejših še ne pomeni, da ščitnica deluje brez težav.
Če težave hitro nastopijo, jih tudi hitreje prepoznamo. A nekatere se razvijajo počasi in se nanje postopno prilagajamo, tako da jih morda dolgo ne zaznamo. Slabše delovanje ščitnice pa vpliva tudi na pojav drugih sistemskih bolezni – večje tveganje srčno-žilnih bolezni in njenih zapletov.
Prilagojeno zdravljenje
Najpogostejši vzrok prevelikega ali zmanjšanega delovanja ščitnice je avtoimunska bolezen ščitnice, ko začne lastni imunski sistem delovati proti ščitničnemu tkivu. K temu prispevajo različni dejavniki: genetska nagnjenost, različne okužbe, kajenje, obremenitev z jodom, stres in pri ženskah tudi porodi.
Med avtoimunskimi boleznimi ščitnice so: Basedowova bolezen, ki poleg hipertiroze in povečane ščitnice povzroči tudi očesno prizadetost; Hashimotov tiroiditis, ki vodi v propad ščitničnega tkiva in hipotirozo, ter tiroiditis, to je vnetje ščitnice.
Ob postavljanju diagnoze zdravnik otipa ščitnico, če je ta povečana, pomaga si lahko tudi z ultrazvočno preiskavo. S krvno preiskavo pa določa ščitnične hormone in TSH, pri čemer je najprimernejši čas za odvzem krvi med 9. in 16. uro. Zgodaj zjutraj je namreč koncentracija TSH naravno zvišana.
Ob postavitvi diagnoze z drugimi preiskavami zdravniki ugotavljajo še, zakaj ščitnica ne deluje pravilno, nato se odločijo za najprimernejše zdravljenje. Preveč dejavno ščitnico skušajo zavreti z zdravili, z radioaktivnim jodom ali operativnim posegom, odvisno od vzroka za okvaro. Pomanjkanje ščitničnih hormonov zdravijo z njihovim nadomeščanjem.
Simptomi zmanjšanega delovanja ščitnice vključujejo:
- povečano občutljivost za mraz
- zaprtost
- suho kožo
- povečanje telesne teže
- zabuhel obraz
- raskav glas
- bolečine v mišicah in zakrnelost
- močnejše ali neredne menstruacije
- redke lase in obrvi
- upočasnjen srčni utrip
- depresijo
- slabši spomin
- povečano ščitnico
Simptomi povečanega delovanja ščitnice:
- nenamerna izguba telesne teže kljub običajni prehrani in apetitu
- pospešen ali nepravilen utrip srca
- občutek razbijanja srca
- povečan apetit
- živčnost, tesnoba, razdražljivost
- tresenje rok
- znojenje
- sprememba menstruacijskega cikla
- pogostejše izločanje blata
- utrujenost
- motnje spanja
- tanjšanje kože
