Je čas dežja in čas sonca
Alojz Svete
Igralska kariera gledališkega, filmskega in televizijskega igralca Alojza Sveteta je morda čisto naključno tekla v treh mestih, ki smo jim včasih rekli braniki slovenske kulture, v Trstu, Mariboru in Ljubljani. Povsod se je uveljavil, postal ljubljenec občinstva in tudi strokovnjaki so prepoznali njegov igralski zanos, celostno razumevanje zahtevnih dramskih predlog, občudovali njegovo milino notranje bolečine, včasih trpkost, drugič njegovo prefinjeno komiko, kot so zapisali ob podelitvah številnih nagrad. Naj omenimo le Župančičevo, Borštnikovo, Glaserjevo. Gledaliških, filmskih in televizijskih vlog v številnih nanizankah je toliko, da jih ne gre naštevati.
Njegovo igralsko zgodbo pa bi lahko opisali z besedami: skozi trnje do zvezd. Redki so slovenski igralci, ki so prej opravili sprejemni izpit v tujini na tuji gledališki šoli v tujem jeziku kot na slovenski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT). To je uspelo Alojzu Svetetu in postal je znan, preden smo ga sploh videli igrati na odrih. Ker se je zgodba srečno končala, jo z nasmehom obnovi. »Prvič sem šel delat sprejemni izpit na AGRFT s 55 kilogrami in 178 centimetri ter nenavadnim izborom besedil za tiste čase. Izbral sem besedila Franceta Balantiča in Ivana Mraka. Za komisijo sem bil velika enigma. Verjetno so se spraševali, od kod v meni ta občutek, potreba po izpovedi teh ponotranjenih misli, ki jih izražata oba avtorja. Ni mi uspelo. Ker pa je vztrajnost moja lepa čednost, sem še nekajkrat poskusil, pa ni šlo. S prijateljem sva odšla v London, obiskala nekaj glasbenih založb, nabirala nove plošče za takrat popularno radijsko postajo Radio Glas Ljubljane, prebral sem intervju z igralko Polono Vetrih, ki je po diplomi na ljubljanski akademiji študirala še na londonski Kraljevi akademiji za dramsko in glasbeno umetnost (The London Academy of Music and Dramatic Art – LAMDA). Hotel sem se preizkusiti, izvedeti, ali imam kaj talenta, bil sem trmast, zagnan in sem opravil sprejemni izpit. Tedanji direktor Lutkovnega gledališča Ljubljana Aco Šunjič in Vika Potočnik sta mi pomagala, da sem dobil Titovo štipendijo, počutil sem se, kot da bi bil v raju, a to ni trajalo dolgo. Jugoslavija je varčevala, prišel je prvi obrok denarja, potem pa ne več. Stroški bivanja v Angliji so bili astronomski. Moral sem se vrniti domov, si obljubil, da bom še enkrat, tokrat zares zadnjič poskusil narediti sprejemni izpit na naši igralski akademiji, in uspelo mi je.«
Prvič nastopil pri enajstih letih
Svetetov prvi igralski nastop je bil na Tržaškem v Križu pri Trstu in tiste odrske deske so zaznamovale njegov DNK-a. Za čuda je tudi prvo službo dobil čisto blizu Križa, in sicer v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu. »To je bilo eno najlepših obdobij mojega življenja. Niti najmanj si nisem mislil, da bom tam ostal tri leta. Vonj po soli v zraku mi je ugajal, ljudje so me lepo sprejeli, imel sem svoj klub oboževalcev, zelo veliko sem igral, v tem obdobju sem imel kar 18 predstav. Spoštoval sem občinstvo, ker je imelo tako rado slovensko besedo, naše predstave in nas, igralce. Ne le soli, tudi slovenstvo je bilo čutiti v zraku.« Imel pa je tudi prijetnega »cimra«, soigralca Gojmirja Lešnjaka - Gojca. »On je imel težave z žolčem, jaz z želodcem in nobena dieta nama ni koristila.«
Potem ga je Tomaž Pandur povabil v Maribor. To je bil čas, ko je bilo nekdanje močno in uspešno industrijsko mesto na kolenih, tovarne so zapirali, ljudje so bili obupani in zamorjeni. Poleg nogometa so iskali uteho v gledališču, ki je bilo v vzponu, uveljavljalo se je doma in še bolj v tujini. »Vse to sem vedel, s strahom sem sprejel Pandurjevo povabilo, saj je gledališče živelo zlato dobo. Toda dobil sem veliko priložnosti za ustvarjalno delo, mesto me je kot 'žabarja' sprejelo z odprtimi rokami, do konca, tako je bilo vseh sedem let. Sicer mi tudi ne bi podelili nagrade mesta Maribor, kar se kakemu mariborskemu igralcu v Ljubljani ne bi moglo zgoditi. Maribor sem sprejel kot popolnoma svoje mesto, nisem se sicer trudil govoriti štajersko, ker mi to zaradi prevelike melodičnosti niti s pomočjo lektorice ni uspelo. Očarala me je odprtost ljudi in kako so dihali s teatrom. Čeprav je bila huda socialna stiska, je bilo gledališče vedno polno. Kot da bi bilo branik identitete meščanov. Pa še veliko sveta sem videl z njimi.«
A se je vrnil v rojstno Ljubljano, v SNG Drama je od leta 2001. »Drama je moj dom, igralke in igralci kot moja družina.« Uživa, ko gleda kolege, ki so uspešni v svojem delu, »ki me prepričajo v svoji vlogi, ki mi dajejo voljo, da si tudi sam zaželim narediti nekaj dobrega«.
Ko ne dela v gledališču, rad kuha, ko je bil še majhen, si je želel postati kuhar. »Imam kakšen meter kuharskih knjig, prav toliko nepreverjenih receptov, predvsem pa veliko željo, da najdem čas za obisk kakšnega kuharskega tečaja.« Rad ima slovensko domačo in krepko hrano, kar ni videti na prvi pogled. Ostal je suh, kot je bil vedno. »Sicer pa je zame sreča osebna izpolnjenost v delu, da sem nekomu nekaj dal, mu omogočil vpogled v kakšne druge resnice, ki niso le subjektivne. Če ne bi imel ob sebi ljudi iz gledališkega sveta, igralk in igralcev, bi težko prišel do vpogleda v druge zgodbe, resnice, ki niso črno-bele, ki jih je na odru treba včasih spretno skriti, da jih potem gledalec razbere. Ko se trudiš iskati resnico na odru, je včasih bolj prepričljiva kot življenje samo.«
Gledališčniki v koronačasu
Evropska gledališka konvencija (ETC), ki povezuje 42 evropskih javnih gledališč iz 25 držav, opozarja, da je stopnja finančne škode za gledališča in vse vpletene ogromna, podpisali so apel k takojšnjim ukrepom za zajezitev škode, podporo gledališčem in vsem umetnikom uprizoritvenih umetnosti v Evropski uniji. Pa pri nas? »Tudi pri nas bodo gledališča pod novimi pogoji uprizarjanja v zaprtih prostorih, z manjšo zasedenostjo dvoran, manj premierami in resnim upadom produkcije v novi sezoni občutila izgubo dohodka iz gledaliških blagajn. Tisti igralci, ki pogodbeno delajo v nacionalnih gledaliških hišah, bodo še nekako preživeli. V komercialnih gledališčih bo treba odigrati predstave, za katere so pogodbe že podpisane, a bo težko najti termine. Mladi, ki končujejo študij na AGRFT, so že zdaj zapostavljeni, težko dobijo delo, honorarji so majhni, delajo za minimalno plačilo. Za tiste, ki niso iz Ljubljane, je še huje. Korona je gledališke ustvarjalce hudo prizadela, prinesla je veliko stisko ljudi, bijejo boj za preživetje, za vsako vrečko, ki jo prinesejo iz trgovine. Upam, da bo kmalu prišlo cepivo,« zaskrbljeno pove Svete. Ali bodo dovoljene predstave z veliko zasedbo vlog in ali bo treba igrati z maskami na obrazu? »Dogajalo se je že, da so režiserji zmanjševali zasedbe, stranske like, ki so za zgodbo manj pomembni, so enostavno črtali. Seveda to potegne za seboj vprašanje, koliko sploh upoštevajo dramsko besedilo, koliko je še pomembna beseda v gledališču, vendar da bi delali projekte le za dva igralca, težko verjamem, da bi igrali z maskami, tudi ne. Pri igralcu so poleg govora pomembni tudi izraz, mimika obraza, gestikulacija, vse to osmisli njegovo vlogo. Pa tudi brez dotika na odru ne gre. Predstavljajte si, da bi v Iranu igrali Ano Karenino, dotik pa ni mogoč in glavni ženski lik mora imeti ruto na glavi. To ni več ista zgodba.«
Alojz Svete in Rok Vihar v drami Tugomer
V preteklem akademskem letu so težave prizadele tudi študente in profesorje na AGRFT, kjer Alojz Svete poučuje odrski govor. Zadnje štiri mesece so delali na daljavo. Pri praktičnih predmetih so se morali študenti posneti z mobilnimi telefoni, igra je potekala prek posnetkov ali prek interneta. »Metode in oblike mojega dela s študenti pa so se mi zdele še bolj zapletene. Ko učim študenta, je dobro, da sva skupaj. Če ga ne vidim, ne vem, kako je z njegovim dihom, projekcijo govora, resonanco, prikazom poteka govora, ki je pravzaprav prenos zvoka in govora iz manjšega prostora na veliki oder. Vsi upamo, da bo boljše, tudi v novi hiši, ki jo bomo končno dobili oktobra,« optimistično zaključi Alojz Svete.
