Tovarna mrtvaške moke

Zgodbe | sep. '20

Ob cesti iz Kamnika proti Kamniški Bistrici voznike na levi strani spremlja dolga ograja, povsem zarasla z drevjem. Za gostim drevjem se je na okoli 60 hektarjih razprostiralo eno najpomembnejših podjetij v nekdanji Jugoslaviji – Kemična industrija Kamnik (KIK), med ljudmi bolj znana kot smodnišnica, barutana, tudi kot »pulfer fabrika«.

Podjetje, ki je nastalo leta 1852, je bilo leta 2008 likvidirano. Leta 2013 so pripadniki Slovenske vojske na prostoru nekdanje namenske tovarne smodnika, razstreliva in drugih vojaških sredstev začeli izvajati sanacijo, danes pa je žalostna podoba nečesa, kar naj bi bila nekakšna industrijska cona ali morda nekoč celo stanovanjska soseska, odvisno od tega, kaj so si zamislili aktualni lastniki. »KIK je eno zadnjih nekdanjih kamniških podjetij, ki je poniknilo. Vzrok ni bila nelikvidnost, saj je bilo zlasti v obratu črnega smodnika dovolj naročil, ampak pogoltnost in nesposobnost lastnikov, ki so se s pomočjo divjega lastninjenja dokopali do podjetja, se osebno finančno okoristili, podjetje izčrpali in ga na koncu poslali v stečaj. Smodnišnica, praharna in barutarna je leta 2008, po 156 letih obratovanja nehala mleti mrtvaško moko in šla v stečaj,« preberemo v knjigi Na sodu smodnika treh avtorjev Vilka Rifla, Anje Urankar in Marka Kumra. Nekaj osnovnih podatkov najdemo še v brošuri Marka Kumra Kam so šle vse fabrike, obe deli je izdal Medobčinski muzej Kamnik. V muzeju je še do konca oktobra na ogled razstava o nekdanji tovarni KIK, ki spada v sklop razstav pod skupnim naslovom Izginula kamniška industrija.

Naporno in nevarno delo

Podjetje je imelo v vsej svoji dolgi zgodovini status varovanega območja in je bilo v lasti vsakokratne oblasti. Dolgo so bili zaposleni le vojaki na služenju vojaškega roka, tudi uprava je bila vojaška. Sprva so izdelovali dve vrsti lovskega smodnika, kasneje so začeli izdelovati še rudarski smodnik in zaposlovati tudi okoliško civilno prebivalstvo, tudi veliko žensk. Delo je bilo izredno naporno, umazano in nevarno. Smodnik so na začetku razvažali s konjskimi vpregami v posebnih sodih. Za transport so veljali zelo strogi varnosti ukrepi: konji so morali biti na primer podkovani z bakrenimi podkvami, da se niso kresale iskre, ki bi lahko povzročile požar. Leta 1891 so transport preusmerili na železnico, smodnik so prevažali v zaprtih in posebej označenih vagonih.

Med prvo svetovno vojno so zaradi bližine soške fronte celotno proizvodnjo s stroji in delavci preselili v avstrijsko mesto Trofaiach, po koncu vojne so vse skupaj vrnili v Kamnik in tovarna je prešla pod avstrijsko državno upravo, poimenovali so jo Barutana. Tik pred drugo svetovno vojno so delavci nekaj pomembnih strojev onesposobili, skrili dokumentacijo in celo porušili nekaj objektov, a okupatorji so tovarno zasegli in nadaljevali proizvodnjo. Po osvoboditvi je podjetje dobilo status vojaškega objekta, zgradili so nova poslopja in delavnice, razvoj je bil hiter. Že leta 1953 so začele prihajati tuje vojaške delegacije, izvoza je bilo največ na Bližnji vzhod. Celotno podjetje je v najboljših letih zaposlovalo 1400 ljudi.

»Mesto v mestu«

Zaradi nevarne proizvodnje so na območju tovarne veljali izredno strogi varnostni ukrepi: poleg prepovedi vsakega ognja, cigaret in alkohola ni bilo dovoljeno teči ali zelo glasno govoriti, celotno območje so redno nadzirali, pometali, strehe polivali z vodo. Za KIK je veljalo, da je »mesto v mestu«, saj je bilo podjetje popolnoma samooskrbno in samozadostno. Ker je šlo za zelo velik kompleks z množico delavnic in poslopij, so imeli zaposlene ljudi vseh mogočih znanj in poklicev: zidarje, tesarje, krovce, pleskarje, električarje, vrtnarje, celo šivilje in čevljarje – čevlji so bili namreč izredno pomembni zaradi možnosti iskrenja in požara. Vse od leta 1921 so imeli lastno elektrarno in tudi lastno pralnico. Sami so izdelovali embalažo za transport, najprej leseno, nato plastično. Kot stranski izdelek so izdelovali plastične vrečke z logotipi podjetij, ki so bile nekdaj izredno priljubljene. Imeli so še svojo zdravstveno in zobozdravstveno ambulanto in tudi precejšnjo prehransko samooskrbo.

Po drugi svetovni vojni se je v tovarni ob hitrem razvoju začelo zelo bogato kulturno in prosvetno življenje, imeli so svoj pevski zbor, folklorno skupino in dramsko sekcijo, tudi radioamatersko, strelsko, telovadno, šahovsko in pozneje še planinsko in kolesarsko sekcijo. Znotraj podjetja so potekali najrazličnejši izobraževalni tečaji. Prav tako je podjetje imelo svoj tovarniški časopis, številne počitniške zmogljivosti v hribih in ob morju. Zaradi narave dela je bilo malo medsebojnega druženja, zato se je družabno življenje dogajalo v tedanjem Kino domu Kamnik, ki so ga zgradili zunaj tovarniškega območja leta 1953. Dom je postal center kulturnega in družabnega dogajanja za vse krajane, v njem sta bila kuhinja in glavna jedilnica podjetja. Danes je kulturni dom lepo obnovljen in v lasti občine Kamnik.

Za težko in nevarno delo so bili v smodnišnici solidno plačani, zaposleni pa so imeli številne druge ugodnosti, med drugim beneficirano delovno dobo. Podjetje ni bilo nikoli posebej priljubljeno med krajani, delno zaradi izredno strogih varnostnih ukrepov, delno zaradi skrivnosti, ki so ovijale namensko vojaško proizvodnjo, pa tudi zaradi stalnega strahu pred morebitno nesrečo, ki bi lahko »v zrak dvignila cel Kamnik«, kot je bilo pogosto slišati med ljudmi.

V 156 letih obstoja se je v KIK-u zgodilo veliko delovnih nesreč, najpogostejši so bili požari, skupaj je umrlo 35 delavcev. Zadnja huda nesreča se je zgodila leta 2007 na poligonu za urjenje pri Pivki, v kateri so pri uničenju razstreliva umrli trije delavci, vzroki za tragedijo pa so kljub številnim izvedencem ostali nepojasnjeni.

Strokovnjaki za eksploziv

Marko Matoh je v KIK prišel leta 1978 kot vojaški oficir in strokovnjak za pirotehnologijo. Postal je vodja tedanjega tozda namenske proizvodnje, v kateri so bili obrati za črni smodnik, za pirotehniko, kamor so poleg minsko-eksplozivnih sredstev spadali tudi izdelki za ognjemete in »vse igre z ognjem«, za pripravo embalaže za transport smodnika in streliva, oddelek za goreče vrvice in tako imenovano delaboracijo, razstavljanje vojaških sredstev. Drugi del podjetja so predstavljala gospodarska razstreliva in plastika. Matoh poudarja, da so bili njihovi izdelki vrhunske kakovosti, zaposleni pa strokovnjaki na svojem področju.

Po devetih letih je slekel vojaško uniformo, a je kot civilist obdržal svoj položaj, saj je bil eden redkih visoko izobraženih pirotehničnih strokovnjakov, ki je svoje delo prenašal na sodelavce. »Pri delu z razstrelivom so pomembne tri stvari: gram, milimeter in sekunda, pri vsaki gre lahko kaj narobe, zato so natančnost, zbranost in previdnost izjemno pomembne,« poudarja in pove, da so se strokovnjaki za razstrelivo v KIK-u dolgo časa izobraževali in praktično usposabljali. To je veljalo tako za »črne mlinarje«, torej tiste, ki so mešali smodnik, kot za minerje, strokovnjake za razminiranje, povsod je ob »strani stala nevarnost«.

Sam je ozaveščanju in izobraževanju posvetil veliko svojega časa, še posebej potem, ko je pirotehnika postala priljubljena med ljudmi. Ozaveščali so zaposlene v podjetjih, otroke v šolah, ki so se navduševali nad petardami in ognjemeti, zaposlene v trgovinah, ki so prodajali pirotehnična sredstva, do vseh tistih, ki so s temi sredstvi in strelivom kakor koli prihajali v stik, lovce, rudarje, minerje, gradbene in cestne delavce, člane civilne zaščite. S ponosom pripoveduje o pripravi številnih ognjemetov, ki so bili nekoč v Sloveniji izredno priljubljeni. »Vsakega ognjemeta smo se lotili temeljito; z ogledom terena in pripravo elaborata, ognjemete so vedno izvajali naši strokovnjaki, ker gre lahko vedno kaj narobe.«

Sogovornik posebej poudarja pomembno vlogo podjetja med osamosvajanjem Slovenije, saj je bil KIK poleg Jedrske elektrarne Krško najbolj izpostavljen gospodarski objekt v Sloveniji, zato so bili varnostni ukrepi izjemni. Njihovi strokovnjaki, ki so se kalili vrsto let, so sodelovali pri različnih razminiranjih in uničevanju najrazličnejšega orožja, zato jih je odločitev o zapiranju tovarne zabolela. Sam je, kot pravi, pustil svoje strokovne sledi na izobraževanjih, v številnih strokovnih člankih, brošurah, navodilih, knjigah in v množici praktičnih prikazov na terenu.

Jožica Hribar