Potovali bomo drugače kot do zdaj
Popotniška malha, turistični nagelj in bodeča neža, Dobrodošli, Homo turisticus – to je le nekaj turističnih oddaj na nacionalnem radiu in televiziji, pod katere se je podpisal Drago Bulc, zagotovo najbolj znan slovenski turistični novinar. Vsa njegova poklicna kariera je bila povezana s turizmom. Prepotoval je praktično ves svet, udeležil se je neštetih turističnih srečanj, nekaj let je bil tudi podpredsednik svetovnega združenja turističnih novinarjev, leta 2008 je v Slovenijo pripeljal svetovni kongres turističnih novinarjev. Je predsednik Društva turističnih novinarjev Slovenije in strokovni sodelavec za promocijo pri Mreži postajališč za avtodome. Leta 2012 so ga upokojili po zloglasnem Zujfu. Na turizem gleda s precej širšega zornega kota kot večina, in kot pravi, je zmerni optimist: »Ljudje bodo še vedno potovali in dopustovali, le precej drugače kot do zdaj, prihaja čas individualizacije turizma.«
Pravkar (pogovarjala sva se sredi avgusta, op. J. H.) ste se vrnili z daljših počitnic na Kornatih. S kakšnimi vtisi prihajate s Hrvaškega?
Na Kornate hodimo že 35 let na robinzonske počitnice, seveda se je v tem času tudi tam marsikaj spremenilo. A letos je hrvaška obala navtično povsem drugače zaživela, čeprav je plovil precej manj, na otokih in obali pa tudi ni izletniških turistov. So pa na morju lastniki s svojimi plovili, vse več je tudi družin, ki plovila najemajo in počitnice preživljajo na barkah, v nekakšni samoizolaciji, kar je povsem v skladu s priporočili. Priče smo svojevrstni individualizaciji turizma.
Dejstvo pa je, da hrvaški turizem letos rešujemo Slovenci, poleg nas pa še Čehi, Slovaki, Poljaki in Madžari. Če vemo, da naj bi imeli Slovenci na Hrvaškem okoli 110 tisoč lastnih bivalnih enot, to mojo trditev samo potrjuje. In prav je tako, saj v Sloveniji preprosto nimamo dovolj zmogljivosti, da bi v dveh poletnih počitniških mesecih na našem morju dopustovali vsi, ki si tega želijo.
Ves svet se spopada s hudim padcem turističnega gospodarstva. Ali se bodo turistični tokovi, kot smo jih poznali do krize, sploh še kdaj povrnili?
Že nekaj zadnjih let je bilo jasno, da takšna množična oblika turizma, kot smo ji bili priča zadnja leta, ne bo vzdržala. Spremembe so se dogajale že pred koronakrizo. Videli smo propadanja megalomanskih turističnih naselij, ki so se jih ljudje zasitili. S prihodom azijskih turistov so trende ponekod še zaustavili, a tudi ti so prišli le enkrat. Propadali so ogromni turistični kompleksi na Palmi de Mallorci, Malagi, tudi Turčiji … Ko sem bil sam prvič v Antaliji, so imeli tri tisoč prenočišč, zadnja leta več kot tri milijone … To je postajalo nevzdržno.
Zaradi koronakrize so seveda najbolj na udaru turistično najmočnejše države: Španija, Francija, Italija, Turčija, Tajska … Zaradi skoraj povsem ohromljenega letalskega prometa so pod vprašajem vsa dolga potovanja, potovanja na druge celine, križarjenja. Mnoge evropske države že zelo spodbujajo notranja potovanja z vlaki, ki so danes zelo udobni, hitri, z vsemi sodobnimi priključki, s posebnimi prostori za kolesa.
Kaj menite o turističnih vavčerjih, s katerimi rešujemo domači turizem?
Turistični vavčerji so po mojem mnenju ena najboljših potez aktualne vlade, ki je tako spodbudila domači turizem, saj smo za nekaj časa rešili eksistenco približno 300 tisoč državljanov. Vedeti moramo, da turizem ni samo nastanitev, da gre za množico dejavnosti in ljudi, ki so s tem povezani. In če bodo lastniki nastanitev, pri katerih so bivali gostje z vavčerji, ta denar pametno obrnili, bodo lažje preživeli krizo. Turistični vavčerji pa nikakor niso dolgoročna rešitev, letošnja sezona nas opozarja, da bo treba zaradi spremenjenih navad ljudi vlagati v individualne turistične zmogljivosti, saj so zaradi razmer veliki turistični kompleksi vsaj za nekaj let preživeli.
Do začetka avgusta so državljani v Sloveniji unovčili le okoli 14 odstotkov turističnih vavčerjev. Ali se lahko zgodi, da bodo ostali neizkoriščeni?
Vavčerje so v visoki turistični sezoni unovčevali tisti, ki so vezani na šolske počitnice, mnogi drugi, med njimi tudi upokojenci, jih bodo porabili kasneje, ko ne bo več gneče, ljudje se bodo počutili bolj varne in sproščene. Veliko ljudi uporablja vavčerje po delih, mnogi jih bodo prihranili za zimske radosti. Če bo vlada njihovo veljavnost podaljšala v prihodnje leto, kot nekateri predlagajo, menim, da jih bo večina ljudi izkoristila. Kot sam vidim, se večina srednje in starejše generacije državljanov obnaša odgovorno in v skrbi za svoje zdravje, kamor spada tudi dopustovanje v varnih razmerah, predvsem pa tam, kjer je manj ljudi.
Sam bom vavčer izkoristil jeseni, najbrž nekje v Prlekiji in na Koroškem, v krajih, ki jih manj poznam. Ker sem v pokoju, se mi je zdelo prav, da se poleti umaknem drugam in dam prostor tistim, ki so zaradi šolskih počitnic vezani na glavno turistično sezono.
Letos je največ turistov seveda ob morju, kar je razumljivo, sledijo pa turistične kmetije. Ali vas to preseneča?
Sploh ne, tudi to govori v korist temu, da si ljudje želijo individualnih počitnic, več miru, stika z naravo, drugačnih doživetij, dejavnosti. Turizem na kmetijah ima vse možnosti dobrega razvoja, naše kmetije so zelo lepo urejene, prevzemajo jih mlajše generacije, ki obvladajo jezike, družbena omrežja, nove tehnologije, promocijo si ustvarjajo sami brez veliko sredstev. Do kmetij vodijo sodobne ceste, povezujejo se lokalni ponudniki, gostom postrežejo s kakovostno in zdravo hrano, znajo jim predstaviti dodatne dejavnosti. In še nekaj je pomembno: v Sloveniji imamo izredno dobro razvit in enostaven sistem elektronskega prijavljanja gostov, kar zelo poenostavi administrativne postopke ob nastanitvi.
Zelo mamljive postajajo nastanitve v glampingih in prijetnih lesenih hiškah, ki rastejo po vsej Sloveniji, v njih so lahko družine ali skupine gostov povsem ločene, če si to želijo, kar je z zdravstvenega vidika zelo pomembno.
Ob tem naj omenim še naše zelo zanimive vinogradniške kmetije. To, kar je nastalo v Brdih, posnemajo pa jih tudi drugje v Sloveniji, je bolj butično kot v Toskani. Kar nam priznavajo tudi tujci, in se prihajajo k nam učit. Da o izbrani lokalni kulinariki ne govorimo. Vse to danes privablja turiste, ne le tista dva poletna meseca, ko večino najbolj zanima morje, večino tega je mogoče ponuditi vse leto.
Kdo so po vašem najboljši turisti, če sploh lahko uporabiva to oznako?
Najboljši in povsod najbolj zaželeni turisti so predstavniki tako imenovanega srednjega sloja: izobraženi ljudje, ekološko ozaveščeni, ki cenijo dobro lokalno hrano, vino, ki so tudi športno zelo aktivni. Ljudje, ki veliko delajo, s svojim delom dobro zaslužijo, so zahtevni, a niso tako izbirčni kot novodobni bogataši. Na te ljudi, domače in tuje, se mora osredotočiti naša prihodnja turistična strategija, vlagati v manjše, bolj individualne turistične zmogljivosti in postati privlačna. Za to kategorijo ljudi je Slovenija to, kar ves čas govorimo: raj na zemlji. Videl sem veliko sveta, in res imamo raj na zemlji.
Po zadnjih podatkih je v Sloveniji kar nekaj občin, v katerih niso do zdaj unovčili niti enega turističnega vavčerja. Ali nimajo gostom česa pokazati?
Saj mnoge občine tudi nimajo niti ene turistične postelje. Zato pa je trenutno zelo aktualna akcija, pri kateri tudi sam z veseljem sodelujem, to je gradnja mreže postajališč za avtodome. Kamping in karavaning osvajata svet. V Sloveniji je registriranih okoli sedem tisoč avtodomov in počitniških prikolic, večina teh ljudi je prejšnja leta potovala po svetu, letos so ostali pretežno doma, nimamo pa jim česa ponuditi, ker nimajo kje parkirati. Izgradnja takšnega postajališča je veliko cenejša in racionalnejša od gradnje turističnega objekta. Če je le na voljo zemljišče, je z malo denarja in veliko dobre volje ob vaški gostilni mogoče urediti takšno postajališče. Ne vem, ali sploh vemo, da imamo v Sloveniji tri res velike izdelovalce avtodomov in počitniških prikolic ter lepo število manjših butičnih proizvajalcev, ki avtodom naredijo po vaših željah in potrebah. Če imate psa, bo v njem prostor za psa; če s seboj vozite invalidno osebo, otroka s posebnimi potrebami, gibalno oviranega človeka – ni problema, izdelajo vam avtodom po meri. Najmanj, kar lahko naredimo, je, da tujcu ob prodaji mobilne hiške ponudimo še počitnice pri nas. Zato pa seveda potrebujemo primerna parkirišča z ustreznimi priključki, torej osnovno infrastrukturo. Ti ljudje skupaj potujejo, a vsak v svoji mobilni hiški s svojo zasebnostjo, dopustujejo, obiskujejo kulturne prireditve, športne dogodke, pozimi smučajo, saj so avtodomi nadvse udobni, njihovi lastniki pa so velik turistični potencial.
V Sloveniji imamo trenutno okoli 250 postajališč v 89 občinah, z večino županov, ki so lahko sami najboljši promotorji, smo že navezali stike, zanimanje je veliko. Naš načrt je, da naj bi imela vsaka slovenska občina vsaj eno tovrstno postajališče.
Eden izmed naših turističnih paradnih konjev so zdravilišča. Ali jih bomo znali izkoristiti in razvijati naprej?
Po mojem se za zdravilišča ni treba bati. Čeprav je tam večja koncentracija ljudi, pa moramo vedeti, da v zdraviliščih delajo zelo izobraženi medicinski kadri, ki se jim prav zaradi svojega znanja ni bilo zelo težko prilagoditi novim razmeram. V zdraviliščih so že do zdaj zelo dobro skrbeli za higieno, prilagojena so ljudem z različnimi potrebami, tudi gibalno oviranim, njihova ponudba je široka in kakovostna. Njihova tržna niša so starejši ljudje, ki letujejo vse leto, potrebujejo pa dodatne zdravstvene in druge storitve, sprostitev, nego telesa, razvajanja, vse v skrbi za zdravje. V številnih zdraviliščih so že do zdaj tuji gostje predstavljali večino, in nanje je treba računati tudi še naprej, poleg domačih, seveda.
Vaša napoved za slovenski turizem je torej precej optimistična.
Slovenija je sredi Evrope, povezani smo z avtocestami, ko bo zgrajena druga cev karavanškega predora, za Nemce ali Avstrijce skok do Slovenije ne bo predstavljal nobenega problema. In to moramo izkoristiti. Zaradi policentričnega razvoja, kakršnega smo gradili že v socializmu, je vsa Slovenija dokaj enakomerno razvita, povsod vodijo ceste, imamo množico majhnih občin, kar pa je po svoje prednost. Lahko rečem, da smo turistične zmogljivosti ves čas gradili odgovorno in trajnostno naravnano. Nismo gradili velikih turističnih kompleksov, ki se jih zdaj vsi izogibajo. Tudi portoroški hoteli so glede na velikost obvladljivi, naša naloga je, da tako pametno turistično strategijo nadaljujemo. Zaradi krize so se iz tujine vrnili številni turistični povratniki: najboljši natakarji in kuharji ter vrhunski hotelski in drugi turistični strokovnjaki, kadri z veliko znanja in izkušnjami, te je treba povezati in izkoristiti njihovo znanje. Seveda jih je treba tudi dobro plačati.
Ljudje bomo torej tudi v prihodnosti še potovali in dopustovali, a očitno nikoli več ne bo tako, kot je bilo ...
Prof. dr. Jost Krippendorf, švicarski turistični futurolog in avtor knjige Potujoče človeštvo, je pred leti zapisal, da se ljudi ne bo dalo nikoli zaustaviti. Potovali seveda bomo, a precej drugače, kot smo bili navajeni. Tudi virtualne zgodbe nas ne bodo za dolgo prikovale na dom, slej ko prej bomo želeli videti v živo to, kar smo videli na spletu. In našli bomo načine. Zagotovo pa še nekaj časa ne bomo tako množično potovali po vsem svetu in med celinami, kot smo do zdaj. Letala so večinoma na tleh, na nizkocenovne polete in križarjenja z ladjami lahko za nekaj let kar pozabimo. Marsikaj bo odvisno tudi od cepiva proti covidu-19 in od tega, ali se bodo ljudje sploh hoteli cepiti in ali bodo cepivu sploh zaupali. Žal so vse vlade koronavirus izkoristile tudi za politične manipulacije in zastraševanje ljudi. Prestrašen človek pa ne potuje.
Pomemben del turizma so tudi velike športne in kulturne prireditve, te se mi zdijo bolj vprašljive. Kultura se že prilagaja, vse več je manjših kulturnih prireditev, kjer je lažje zagotoviti varnost. Konec koncev pa: če lahko gredo ljudje v cerkev, zakaj ne bi smeli v gledališče.
Bo pa seveda od vsakega posameznika odvisno, kako se bo obnašal. Osebno menim, da bo večina odraslih in ozaveščenih ljudi znala poskrbeti zase, da bodo skrbeli za svoje zdravje, kondicijo, dobro počutje, kakovostno hrano, da se bodo izogibali krajem z veliko koncentracijo ljudi. Večji problem so mladi, ki so težje obvladljivi, zanje moramo poskrbeti na primeren način. Sam sem zmerno optimističen, jasno pa je že, da bodo morale države predvsem same poskrbeti za svoje prebivalce. Na enotne smernice Evropske unije se ni dobro zanašati, to smo že videli.
Kar zadeva Slovenijo, pa mislim, da je čas, da turizem prevzame pameten krizni menedžment, ki ga ne zanimajo politične delitve in bo znal ter zmogel pošteno nagovoriti domačo in tujo javnost. Ki bo vzpostavil predvsem zaupanje v to, da je pri nas varno in da naš zdravstveni sistem deluje dobro. Strašenje ljudi ne bo pomagalo nikomur, še najmanj turizmu. Poudarjam pa, da moramo biti vsi res odgovorni do sebe in drugih. Tudi sam, ki seveda že spadam v ogroženo generacijo, svojih navad sicer nisem bistveno spremenil. Pazim, da živim zdravo, da se kakovostno prehranjujem, da se družim z ljudmi, ki so mi dragi, in se ne izpostavljam po nepotrebnem.
Vsa vaša poklicna kariera je bila povezana s turizmom. Kaj vas je tako pritegnilo?
Rojen sem v Podljubelju, kjer je bil prvi mednarodni mejni prehod, za katerim smo slutili drugačno resničnost. Otroštvo sem preživljal na Vrhniki, na bežigrajski gimnaziji pa sem se odločil, da bom novinar in želim spremljati turizem. Na Radiu Slovenija sem imel najboljšega mentorja, znanega Milenka Šobra, strokovnjaka za turizem.
Štiri leta sem preživel kot radijski dopisnik v Beogradu, še v času Josipa Broza - Tita, in takrat sem začel spoznavati svet. To je bil intenziven čas neuvrščenih, s Titom smo potovali po svetu, v Beograd so prihajale tuje delegacije, z rdečim jugoslovanskim potnim listom smo tedaj brez vstopnih vizumov lahko potovali v 140 držav. Spoznal sem države, o katerih se na primer ameriškim novinarjem niti sanjalo ni. Pri svojem delu sem imel vedno popolno svobodo, nikoli, res nikoli se nihče ni vmešaval v moje delo.
Tudi pri turističnih nageljnih in bodečih nežah, zaradi katerih so menda padali direktorji, ni bilo vmešavanja ali zamer?
Na televiziji ne, saj sta bila tako nagelj kot neža namenjena spodbujanju turizma. Seveda so mi na terenu pogosto zamerili bodečo nežo, a namen je bil, da se kaj spremeni. In prav zaradi nje so na primer v Kranjski gori začeli umetno zasneževati smučišča.
Ko ste podelili bodečo nežo za sramoto na ljubljanskem gradu, pa so bile reakcije hude, mar ne?
Marsikdo se še spomni tistega večnega žerjava, ki ga je bilo videti na gradu tudi iz mesta, in »plank« okoli gradu. Ko smo jim podelili bodečo nežo, so bili občinski možje seveda prizadeti, potem pa so me predlagali v odbor za obnovo gradu, da ne bom samo kritiziral. Obnovo smo izpeljali, danes je ljubljanski grad ponos vse države, ena najprivlačnejših turističnih točk, zelo sem ponosen, da je tako tudi po moji zaslugi. Ker živim v centru Ljubljane pod gradom, mi pogled nanj res veliko pomeni.
V spominu pa ste gledalcem ostali tudi po večnem metuljčku.
Ko smo začeli delati oddajo Homo turisticus in sem ugotovil, da Televizija Slovenija na velikih turističnih borzah ni nič pomenila, sem si oblekel obleko in si zavezal metuljček, kar je bilo za tiste čase zelo nenavadno. A moral sem nekako izstopati. S seboj sem vedno nosil najboljša slovenska vina in jih podarjal tujcem z besedami, da je v njih sonce s »sončne strani Alp«. Tako smo utirali pot Sloveniji v turizmu. In tako so nas spoznavali tujci.
