'Ljubezen v pismih' dostopna tudi na spletu
Na predstavitvi projekta je skupina žensk z avtentično govorico in oblačil prikazala utrinke iz življenja aleksandrink.
Intimne zgodbe aleksandrink lahko iz njihovega dopisovanja z najbližjimi od zdaj spoznavamo na spletu tako v obliki dveh elektronskih knjig kot v elektronski zbirki pisem. Med njimi je tudi dopisovanje dveh zaljubljenih mladih, ki sta si prizadevala za srečo in blagostanje.
»Pisma prinašajo predvsem pogosto preslišane ženske glasove, ki so zaradi ekonomsko-političnih razlogov odšle v Egipt in z zaslužkom pomagale svojim družinam iz hude revščine. Presenetilo me je, da so mnoge avtorice in avtorji pisem, ki so imeli večinoma le osnovno izobrazbo, zelo pretanjeno in s toplino izrazili svoja čustva. Iz osebnih zapisov spoznavamo doživljanje in razmišljanje ljudi ter družbenopolitične razmere v prvi polovici 20. stoletja tako pri nas kot v Egiptu,« je na predstavitvi povedala vodja projekta dr. Katja Mihurko Poniž s Fakultete za humanistiko Univerze v Novi Gorici, kjer so v sodelovanju z Društvom za ohranjanje kulturne dediščine aleksandrink v sklopu interdisciplinarnega projekta Digitalizacija kulturne dediščine Primork in Notranjk digitalizirali pisma. Projekt je bil po njenih besedah zasnovan kot projekt za inovativno družbeno korist, ki jih sofinancira Evropski socialni sklad. »V nekaj mesecih smo digitalizirali približno petsto pisem. Glede na to, da so jih na primer na Irskem digitalizirali pet tisoč v desetih letih, lahko rečem, da smo bili uspešni,« je poudarila. Pisma so dostopna na spletnem naslovu http://sipk-pisma.ung.si.
Študentki Maja Orel Jakič in Lara Vončina sta pod mentorstvom dr. Megi Rožič pretipkali 90 pisem med Francem Pericem iz Bilj in njegovo zaročenko (ter kasnejšo ženo) Felicito Koglot, ki je dvakrat po tri leta služila kruh v tedanji Aleksandriji, jih uredili v dve elektronski knjigi in vstavili vsa pisma še v elektronsko zbirko. »Gre za vpogled v intimo, v življenje dekleta in fanta, nato pa žene in moža, ki sta v pismih opisovala svoje življenje, stiske. Počutili smo se kot del njunih življenj,« je povedala Maja Orel Jakič. Delo je bilo zahtevno, saj so pisma stara skoraj sto let, jezik je bil na nekaterih mestih arhaičen in pomešan z italijanskimi izrazi, ki se uporabljajo na obmejnem območju.
Takole je Felicita zapisala v enem od svojih pisem: »Oh, kako sem bila srečna nocoj, ko sem sanjala, da smo se vrnile jaz in Zorka domov in da ste nam prišli nasproti po cesti in ravno par korakov je še manjkalo, že sem mislila kako se bomo pozdravli in poljubli, pa me pokliče gospa za it k otroku. Res škoda. Upajmo, da kakor vse na svetu enkrat mine, da tako nam mine tudi ta tri leta in da če nam Bog zdravje ohrani, da včakamo tudi ono srečno svidenje. Kako si večkrat predstavljam oni srečni trenutek, ko bi se vapor približeval kraju. Ah, ne smem si misliti, ker je še dolgo, dolgo do tega cilja. Vedi, da zdaj pripoznam pregovor, da v tujini se več solzi potoči, nego vode popije. Vedi, da včasih hoče počiti srce od domotožja!«
Na predstavitvi, poimenovani Ljubezen v pismih, je igralka in režiserka Neda Rusjan Bric prebrala nekaj odlomkov iz pisem svojih starih staršev Felicite Koglot in Franca Perica, ki jih je pred leti uporabila v svoji avtorski predstavi o aleksandrinkah, zdaj pa jih je v imenu potomcev posredovala v uporabo. Felicita je prvič odšla v Egipt, da je zaslužila za doto, po vrnitvi, poroki in rojstvu otroka pa se je čez nekaj let še drugič odpravila na delo v daljni deželi, tokrat zaradi hudih politično-gospodarskih razmer, ki jih je povzročil fašizem. Njen mož je v tistem času – kot mnogi drugi vaški gradbinci in zidarji – odhajal na sezonsko delo v Švici.
