Prikupna suhokrajinska vasica omenjana že leta 1167

Zgodbe | okt. '20

ODSTRTE PODOBE - KITNI VRH

Slavko Blatnik in Avguštin Kuhelj

Gručasta vas na razgibanem kraškem svetu v severozahodnem delu Suhe krajine stoji vrh istoimenskega griča nad reko Krko, približno 360 metrov nad morjem. K naselju spada tudi zaselek Kobiljek z nekaj hišami nad kraškim dolom Korita na vzhodnem robu. Na zahodni strani je gozdnat hrib Golobovec (437 m), na severni pa planotast Kremenjek (460 m). Kitni Vrh je ena od šestnajstih vasi krajevne skupnosti Zagradec, do katere je s Fužin skozi Gabrovko pri Zagradcu speljana rahlo vzpenjajoča se cesta, dolga dva kilometra in pol.

V enem od 137 naselij v občini Ivančna Gorica je bilo letošnjega januarja po podatkih Statističnega urada RS 107 prebivalcev, med katerimi sta tudi 83-letni upokojeni varnostnik in kmet Avguštin Kuhelj in 65-letni upokojeni trgovski poslovodja in predsednik TD Zagradec Slavko Blatnik, ki sta nam slikovito opisala preteklost in sedanjost enega najstarejših krajev na tem območju, mimo katerega je vodila rimska cesta iz Siska v Oglej in naprej v Rim.

»Naša vas je nastala v začetku drugega tisočletja, ko so grofje Andechs-Meran oziroma Andeški s kamniškega gradu kot cesarjevi zaupniki dobili v dar velik kompleks gozda, ki se je imenoval Kettendorf,« je začel odstirati daljno zgodovino svojega rojstnega kraja Slavko Blatnik, po domače ta dolgi Andrejkatov, in nadaljeval: »Da bi jim prinašal čim več koristi, so grofje gozd požgali in ga spremenili v rodovitno polje. Obenem so postavili poslopje, imenovano dvor, v katerem so živeli hlapci in dekle ter obdelovali na novo pridobljeno zemljo in redili konje za potrebe poštnih kočij, ki so vozile po rimski cesti. Grof Bertold III. Andeški je leta 1167 posestvo Kettendorf podaril samostanu v Stični, kar predstavlja prvo pisno omembo današnjega Kitnega Vrha. Samostan je posestvo takoj razparceliral na grunte in nanje naselil bivše hlapce in dekle, ki so se morali med seboj poročiti po zapovedih vere. Dotlej so namreč živeli 'na koruzi', čeprav te poljščine, ki je imamo danes v izobilju, takrat še niso poznali.«

Skoraj vsaka domačija ima vinograd

»Kitni Vrh je zelo trpel ob turškem napadu na Muljavo leta 1472. Po podatkih iz urbarjev tedaj Turki niso izropali samo Muljave, temveč so veliko škode naredili tudi v vaseh Sušica, Bojanji Vrh in Kitni Vrh, ki so si opomogle šele čez dobrih sto let. Iz teh podatkov je tudi razvidno, da je imela naša vas pred petsto leti sedem gruntov. Vsak grunt je moral stiškemu samostanu kot najemnino za zemljo dajati: po pet škafov pšenice in ovsa, dva škafa ovsa za krmo, štiri kokoši, enega kozlička in eno jagnje, po dvajset jajc in desk ter del izkupička od prodaje prašičev. Poleg tega so morali dajati še desetino: in to dva dela graščaku na gradu Kravjek (Weineck) v istoimenskem zaselku v vasi Leščevje pri Muljavi, en del pa župniku na Krki. Iz vsega povedanega lahko ugotovimo, da so Kitni Vrh v preteklosti pestile različne nadloge, toda Kitenci se nismo dali. Po devetsto letih smo še zmeraj tu in v zadnjih desetletjih nas je celo vedno več. Medtem ko je ob osamosvojitvi leta 1991 vas štela 65 prebivalcev, nas je letošnjega januarja v 26 stalno naseljenih hišah živelo 107, pri čemer je bila skoraj tretjina (31) mlajša od 18 let. Odtlej pa sta se rodila še dva otroka, umrl ni noben vaščan, tako da nas je septembra že 109.«

Gručasta vas stoji vrh istoimenskega griča nad reko Krko tri kilometre severno od Zagradca.

Kitenci so se v preteklosti ukvarjali le s kmetijstvom, danes pa se večina prebivalcev vozi na delo v Ivančno Gorico, Zagradec, Grosuplje in Ljubljano. Ob tem v vasi uspešno poslujejo tudi trije mizarji Jože Erjavec, Jože Zupančič in Brane Erjavec, tapetnik Luka Blatnik, avtoprevoznik Daniel Ciberlin, unikatni oblikovalec kamna Primož Erjavec in trgovec Gašper Černivec. Zemlja je slabo rodovitna, tako da je nekaj več obdelovalnih tal le na severnem koncu (Brzje, Ograja). Zato je tod od nekdaj prevladovala živinoreja (govedo, konji, ovce), ki je s pridom izkoriščala obsežne senožeti in pašnike okrog vasi. Tako je tudi še danes, čeprav ni več nobenega čistega kmeta, vendar pa na štirih kmetijah še vedno redijo govedo in konje, na šestih pa drobnico. V sadovnjakih okoli hiš je največ jablan, sliv, orehov in hrušk (tepk). Skoraj vsaka domačija ima tudi vinograd s samorodnico, iz katere pridelujejo nizkoalkoholno in prijetno dišečo šmarnico. Vendar so nekateri domačini – med njimi tudi Slavko Blatnik – v zadnjih desetletjih posadili še žlahtne trte (zweigelt, kerner, modro frankinjo), ki tako dobro uspevajo, da so se posamezni letniki vin na ocenjevanjih Društva vinogradnikov Suha krajina uvrstili med najboljše.

V časih, ko so v naselju stale pritlične, s slamo krite hiše in ko še ni bilo služb, so marljivi in iznajdljivi vaščani storili vse, da so dodatno zaslužili: na ljubljanski tržnici so prodajali jajca, perutnino, klobase, maslo ter nabirali gobe (jurčke, lisičke) in zdravilna zelišča (lipovo cvetje, robidovo in borovničevo listje idr.). Zdaj jim tega ni več treba, saj so se v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja odprle možnosti zaposlitve v večjih krajih, nakar so začeli obnavljati stare in graditi nove hiše, ki so zdaj vse komunalno urejene.

Kitenci držijo skupaj

Tako je bilo tudi na Cuzljevi domačiji ob glavni vaški cesti (Kitni Vrh 4), na kateri se je mami Frančiški in očetu Janezu – kot eden od desetih otrok – rodil naš drugi sogovornik Avguštin Kuhelj. »Skupaj s staro mamo Ivano smo živeli v podolgovati štirinajst metrov dolgi in štiri metre široki ter v celoti podkleteni hiši z dvema vhodoma; sprednji je bil s ceste, zadnji pa je vodil v kletne prostore. Zgornji bivalni del je bil razdeljen na dve veliki sobi oziroma na sprednji (levi) in zadnji konec, vmes pa je bila veža. Na osemdeset centimetrov debele kamnite zidove je bilo položeno ostrešje s slamnato streho. Poleg hiše so stali še hlev, dve kašči in kozolec. Potem ko sem v dogovoru z brati in sestrami leta 1962 prevzel kmetijo z 18 hektarji zemlje (od tega je 12 hektarjev gozda), sem naprej redil govedo (šest glav), konja, prašiče in kokoši ter prideloval krompir in pšenico. Hkrati sem se leta 1980 še zaposlil kot varnostnik ter pet let kasneje staro hišo podrl in sezidal novo,« pripoveduje vedri Cuzljev Gustl in ob tem večkrat poudari, kako so mu, samskemu, pri kmetovanju pomagali bratje in sestre. Na stara leta je posestvo prepustil nečakinji Nataši, ki s svojo družino zdaj lepo skrbi zanj.

Srečen je tudi, ker živi v vasi, kjer se z vsemi dobro razume, si medsebojno pomagajo, držijo skupaj in se radi družijo. Tudi na vsakoletnem občinskem tekmovanju v žetvi pšenice s srpom, ki je bilo na Kitnem Vrhu letos že dvajsetič. Avguštin Kuhelj je bil dolgoletni vaški odbornik in je že 65 let član Prostovoljnega gasilskega društva Zagradec, ustanovljenega leta 1925, v katerem je danes od 267 članov kar 41 Kitencev, saj ima skoraj vsaka hiša med gasilci dva ali več članov. Od leta 1996, ko se je upokojil, pa je tudi član Društva upokojencev Ivančna Gorica.

Takšna, kakršna je bila Cuznarjeva domačija, je bila nekdaj večina kitenskih hiš.

Odkar so leta 1960 iz Gabrovke pri Zagradcu zgradili cesto na Kitni Vrh, po kateri so v vas pripeljali prvi avtomobili, domačini ne uporabljajo več trase rimske ceste, ki je potekala od Ivančne Gorice mimo Kitnega Vrha, Tolčan, Češnjic pri Zagradcu, Valične vasi ter naprej mimo Križa in Dvora do Soteske. Sredi 19. stoletja so na območju Kitnega Vrha kopali železovo rudo za plavž in livarno na Fužini, kjer so izdelovali žeblje. Ker je šlo za površinski dnevni kop, domačini pri oranju ali okopavanju še vedno naletijo na kose železove rude. Pod hišami v zahodnem delu vasi so velika kotanja z ribnikom, imenovana Luža, ter vrtači Dol in Globoka dolina, ki spominjajo na čas pred prvo svetovno vojno, ko so tod poskusno kopali rjavi premog, a ker so bili premogovni sloji pretanki, so kopanje kmalu opustili.

 

Boris Dolničar


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media