Klene de Reyeve ženske

Zgodbe | okt. '20

Karmen Brataševec iz družine de Reya ima pri 85 letih odličen spomin.

Karmen Brataševec nam je zaupala zgodbo o klenih ženskah iz vasi Kozana v Goriških brdih: o babici Emiliji, mami Nataliji in tetah Vandi in Adriani. Emilija je sama vzgojila vse tri hčerke v izjemno delavne in vztrajne osebnosti, jih izšolala in ustvarila precejšnje premoženje. Podjetnost in spoštovanje do zemlje ter izvornih korenin se prenašata iz roda v rod, najtesneje pa sta s temi vrednotami povezana Nedjan, starejši sin gospe Karmen, ter njegov starejši sin Timon.

Čeprav ime Karmen v latinščini pomeni pesem, je njeno življenje to postalo šele takrat, ko se je poročila. Rodila se je namreč kot nezakonski otrok, breme tega pa je mnogokrat občutila. Ko je bila stara komaj eno leto, je mama Natalija odšla v Trst, kjer je obiskovala šolo za babice v okviru Univerze v Padovi. S pridobljeno diplomo je bila ena redkih tako visokoizobraženih babic na Goriškem. Prepešačila je Brda po dolgem in počez, podnevi in ponoči in na svet pomagala skoraj 600 otrokom. Za hčerko pa so skrbele predvsem nona ter teti. »Redki so bili večeri, ko mama ni delala. Takrat sem se stiskala k njej in jo prosila, naj ostane pri meni,« se še danes spominja. Kot se živo spominja tudi prvega obhajila. Kot vsi obhajanci je imela novo obleko – sicer pa so bile de Reyeve vedno lepo oblečene. No, po uradnem cerkvenem obredu so se fotografirali in vsi otroci so imeli ob sebi starše, le Karmen je bila čisto sama. Tako hudo jo je prizadelo, da se je glasno razjokala.

Delo, delo in delo

Natalija je na porode nosila čiste rjuhe, da ne bi prišlo do sepse, o porodih pa je vodila natančen register, ki je bil tudi jasna slika takratnega socialnega stanja Goriških brd, saj je zapisala tudi vsa opažanja. Tako je v letu 1946 na primer zapisala: »V družini je sedem otrok, oče brezposeln.« V rubriki oprema je napisala ničlo in priporočilo – nujna pomoč. Čez čas jih je obiskala in dopisala, da za otroka lepo skrbijo in da je bila pomoč uspešna. Bila je kot prava socialna ustanova v eni osebi. Vsem naokoli je delila skrb in razumevanje, svojemu otroku pa ni znala, zmogla ali morda ni hotela pokazati ljubezni in nežnosti, prav tako tudi babica in teti. Delo je bilo doma prva zapoved, niti za trenutek ni bilo dovoljeno sedeti v brezdelju – vsaka je morala imeti v rokah vsaj pletenje ali vezenje. Kasneje se je Natalija poročila in se preselila k možu, ki je bil učitelj in amaterski slikar, v Sečo. Karmen jo je prosila, da bi ji omogočila šolanje na babiški ali ekonomski šoli v Ljubljani, pa ni bila uslišana.

Listina s plemenitim naslovom, ki se deduje tudi po ženski strani

Emilija, ki se je rodila leta 1890, je bila hči pridnega in podjetnega kmeta. Z vzpostavitvijo proge Dunaj–Trst je veliko Bricev začelo pošiljati sadje v avstrijsko prestolnico, kjer so ga ženske prodajale. Ob prazniku sv. Hieronima, zavetnika Kozane, so s privarčevanim denarjem kupile svojim možem nove obleke in že od daleč se je prepoznalo, katera je več zaslužila. Med najboljšimi dobavitelji je bil tudi oče Emilijinega moža Vermiglia, ki je za kakovost in zanesljivost pri delu s sadjem 21. maja 1927 prejel diplomo Karla VI. in s tem naziv »de Reya«. Pomembno pri tem pa je, da se ta plemeniti naslov lahko naprej prenaša tudi po ženski strani.

Podjetna Emilija s hčerami

Ko je nastopila kriza, je Vermiglio odpotoval v Argentino, da bi družini omogočil lepše življenje. Doma je ostala noseča Emilija z osemletno hčerko Natalijo. Ko sta se rodili dvojčici Vanda in Adriana, jo je mož prosil za rojstne liste, češ da bo dobival otroški dodatek in jim ga pošiljal. Potem pa ni bilo ne denarja ne pisem. Ponovno se ji je oglasil šele v pozni starosti in celo predlagal, da se vrne k njej. Kakšna predrznost, si je mislila Emilija in ga seveda odklonila.

Ko je kot mlada, zapuščena žena ugotovila, da se lahko zanese le nase, je odprla pekarno – prvo in do tedaj edino v Goriških brdih. Zaposlila je peka, sama pa se je usedla na kolo in prodajala pecivo in kruh daleč naokoli. Razočarana ob spoznanju, da jo pek prenaša okoli, ga je odpustila, zaprla pekarno in leta 1943 odprla trgovino. Uspelo ji je pridobiti celo dovoljenje za prodajo soli in tobaka, kar ni bilo enostavno. In posel je cvetel; tudi z zelo drago kavo, ki so jo takrat prodajali tako rekoč kot surova zrna. Karmen se spomni gospe, ki ni pustila, da bi zrna stehtali skupaj s papirjem, ker je bil »pretežak«, zato so ji kavo stresli v predpasnik; ta pa je imel luknjo in reva jih je pobirala vse naokoli.

Emilija je bila zelo sposobna, delavna in varčna. Tako varčna, da je sol, ki jo je prodajala, doma uporabljala le v majhnih količinah ... »Naša domača 'kuhnja', kot se je po briško reklo zelenjavni mineštri, je bila zelo slaba – voda in le to, kar je bilo od sezonske zelenjave in pri roki, je pristalo v loncu,« pripoveduje Karmen. Podjetna Emilija je kupila kar tri hiše in veliko zemlje. Gojili so trte in sadje, ki ga je Vanda po službi in s pomočjo nečaka Nedjana prodajala pred tovarnami. »Užival sem, ko sem se pogovarjal s kupci, ki so hvalili naše sadje. Vsi smo bili zadovoljni – oni in mi,« se spominja. Emilija ju je vedno pričakala pred hišo in zanimalo jo je le, ali sta vse prodala. Vanda je po njej podedovala trgovsko žilico, saj je bila zaposlena kot trgovka, bila pa je tudi v odboru zadruge oziroma posojilnice, ki je bila ustanovljena s priključitvijo k Jugoslaviji. Vanda je bila iznajdljiva, a tudi jezikava. Mnoge je motilo, da si je znala vedno pomagati, zato so nekateri dosegli, da so jo kot »državnega sovražnika« zaprli v Kočevskem rogu. Vanda pa se je tudi tam znašla. Kot trgovka je edina poznala angleške dolžinske in utežne mere, ki so bile zapisane na dokumentih in embalaži, ter si tako priborila določene privilegije pri hrani in drugih storitvah.

Vanda in Adriana se nista poročili; Emilijino razočaranje nad moškimi je pustilo globok pečat tudi pri hčerah. Je pa Vanda »poskrbela«, da se je poročila njena nečakinja Karmen.

Poroka in srečna družina

Karmen in Jože Brataševec - presrečna sredi velike družine, ki se še povečuje.

Ko je Jože Brataševec iz okolice Ajdovščine delal na transformatorski postaji v Kozani, je Vanda po briško naročila Karmen: »Bjež dol, k' je aden ljep pobč 'n reč' mu, ni te nabruse škarje.« Prijazen in spreten mladenič ji je ustregel, in ker ni nič računal, ga je Karmen povabila na kozarec vina. Oglasil se je tisti večer in se nato vračal vsak večer; malo so kartali, malo klepetali in spletla se je ljubezen. Toda Jože je odšel v Ljubljano na šolanje, in ker Karmen ni hotel izgubiti, sta se hitro poročila. »Ko sem prišla k njim domov v vas Žablje na Vipavskem, sem bila presrečna. Jožetova družina me je zelo lepo sprejela, dobila sem čudovito taščo in čudovitega tasta. Prišla sem v dom, kjer sem čutila naklonjenost, sprejetost, kjer smo se poveselili in smo dobro jedli, saj je bila tašča odlična kuharica.« Za Karmen je bil to povsem nov svet, ki so ga trije otroci – Nedjan, Ines in Alan – še polepšali. Kasneje sta se z Jožetom preselila v Novo Gorico. Otroci, še zlasti Nedjan, so del počitnic preživljali v Kozani – seveda delavno, saj drugače tam ni šlo. Pranona, nona in tete so jih imele rade, toda na svoj način – brez izkazovanja nežnosti in ljubezni: »Pridi še kaj, saj je tako lepo, ko te ni,« se Nedjan spominja Emilijinih »pripomb«. Nona in mama sta doživeli visoko starost, Emilija le nekaj mesecev manj kot sto let, Natalija pa osemindevetdeset.

Gospa Karmen je pri 85 letih zelo urejena dama, ima odličen spomin in veliko moči. Skrbi za moža, ki se bojuje z demenco, odlično kuha in peče. In s svojo družino, ki se še povečuje, je zelo zadovoljna. Nedjan in Miranda imata tri otroke in štiri vnuke, Ines in mož Marjan imata dva otroka in dva vnuka, trije vnuki pa so na poti; Alan in Manica pa imata eno deklico.

De Reyev dom v Kozani je Nedjan, sicer uspešen poslovnež, častni konzul Republike Poljske ter podpornik kulture in humanitarec, obnovil. V moderno zasnovani notranjosti pa je ohranil duh hiše in še zlasti notranji vodnjak, ki je posebnost tega dela Goriških brd. Na pročelju hiše je viden grb, ki ga je družina prejela kot plemenit naslov. Hišo oddajajo zahtevnejšim gostom tudi iz mednarodnega prostora, ki se v Kozano radi vračajo. Njegov sin Timon upravlja posestvo, kjer je poudarek na kakovosti in povsem naravni pridelavi sadja in oljk, zato imajo njihova oljčna olja najvišja priznanja. Potomci de Reyevih cenijo in razvijajo to, kar je Emilija ustvarila tako rekoč iz nič ...

Lidija Jež, fotografiji: osebni arhiv K. B. 


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media