Življenja se oklepam kot bršljan
Ifgenija Simonović
Pomen združenja pisateljev in pesnikov je Nadežda Ažgihina, ruska pesnica in članica ruskega PEN-a, pojasnila vlogo njihovega združenja s pomenljivimi besedami: »Promovirati človečnost, ne pa sovraštva.« Kakšno združenje je to, kaj je njegova vloga na širšem in slovenskem območju, smo vprašali predsednico slovenskega PEN-a Ifigenijo Simonović, ki mu je predsedovala skoraj štiri leta, oktobra pa bo predala mandat. Poleg tega je tudi vsestranska ustvarjalka, pesnica, prevajalka, esejistka, nagrajena z Rožančevo nagrado (2009), ki je najvišja nagrada pri nas za esejistiko, poslikava pohištvo in oblikuje z glino.
In kaj pomeni PEN? »To je kratica za mednarodno združenje pesnikov, esejistov in pisateljev (Poets-Essayists-Novelists), ki so ga ustanovili dobronamerni angleški pisatelji, da bi pomagali pisateljem v stiski. To so bili veterani 1. svetovne vojne, razočarani, da vojna ni rešila cenzure in zapiranja pisateljev po svetu. Dandanes se posvečamo seveda tudi novinarjem, ki so glavna tarča totalitarnih oblastnikov. Prvi center PEN je bil ustanovljen v Londonu leta 1921, po njegovem vzoru pa se je pridružilo že 140 centrov na vseh celinah, ki so se vključili v to mednarodno organizacijo. Slovenski PEN je nastal leta 1926 kot četrti center. Njegov prvi predsednik je bil Oton Župančič, med ustanovnimi člani sta bila tudi Izidor Cankar in Janko Lavrin, torej trije intelektualci klasičnega kova. Slovenski center PEN se je pred drugo svetovno vojno uspešno zavzel za preganjane primorske pisatelje in bil med pobudniki mednarodne obsodbe fašizma in nacizma na kongresu v Dubrovniku leta 1933. Nemški gostje kongresa so užaljeni odšli, PEN pa je pridobil svetovni ugled. Med drugo svetovno vojno slovenski center ni deloval, zaživel je spet leta 1962,« pojasnjuje sogovornica.
Drobna zanimivost: vodilni vlogi v združenju sta imeli do zdaj le dve Slovenki: Mira Mihelič, ki je bila podpredsednica Mednarodnega PEN-a, aktualna predsednica Ifigenija Simonović pa je šele druga ženska na vodstveni funkciji.
Za enakopravnost in mir
Zavzetost ob kršitvah svobode izražanja in svoj ugled ter vlogo stičišča med vzhodom in zahodom je slovensko združenje potrdilo s prireditvijo dveh svetovnih kongresov PEN-a. »Prvi je bil na Bledu leta 1965. Prišlo je 400 gostov. Prvič kot opazovalci tudi pisatelji iz nekdanje Sovjetske zveze. Zavzetost ob kršitvah svobode izražanja in pregonih pisateljev v Jugoslaviji je slovenski PEN dopolnjeval s skrbjo do slovenskih manjšin, v času osamosvajanja Slovenije je obveščal svetovno javnost, med vojno v Bosni in Hercegovini je zbiral in posredoval mednarodno pomoč pisateljem na tem območju. Mednarodni ugled slovenskega PEN-a se izkazuje tudi s tem, da je prav pri nas od ustanovitve pred tridesetimi leti sedež Odbora pisateljev za mir Mednarodnega PENA-a. Letos je predsedstvo prevzel francoski PEN.«
Septembra letos je bilo na Bledu 52. mednarodno srečanje pisateljev. Razume se, da je bilo gostov manj kot običajno, a kljub temu se je sestal Odbor pisateljev za mir, gostujoči pesniki so bili Sameer Saygh, Manca Košir in Meta Kušar, prišli so predstavniki nemškega, francoskega, avstrijskega PEN-a, predstavili so sedem novih knjig, okroglo mizo pa posvetili dvema temama: Nasilje v literaturi – domišljija ali resničnost in Vsi smo migranti – literaturi v izgnanstvu. Da je do srečanja sploh prišlo, je veliko dela opravila prav Ifigenija Simonović. »Vesela sem, da smo v časih korone dosegli cilj, se srečali v živo in premagali težave, saj v teh časih videokonferenc izgubljamo stik drug z drugim, kar ni dobro.«
Opaža pa, da se časi spreminjajo tudi glede financiranja. »Pri nas že skoraj 100 let ni več kulturnega mecenstva. Težko rečemo, da smo neodvisni, če smo odvisni od državnega proračuna. Razumem, da je denarja premalo za vse potrebe, a sponzorje zanima predvsem to, kje bodo viseli njihovi logotipi in koliko tisoč ljudi bo slišalo za njihovo dobro dejanje. Hvaležno sprejmemo, a večino dela moramo še vedno opraviti kot prostovoljci. Biti član take mednarodne organizacije je podobno kot biti član Evropske skupnosti. Mednarodni PEN ima še vedno pomembno vlogo v svetu. Zato je modro biti član te organizacije. Morda se še spomnite, kako se je PEN odzval, ko je šlo za politične zapornike v nekdanji Jugoslaviji. Svoboda govora in svoboda nasploh nista nekaj samo po sebi umevnega. Zato moramo obdržati članstvo pri mednarodnem združenju PEN,« je prepričana, »čeprav je zdaj zanimanja za 'druge' manj. Tu se ne posluje z denarjem, temveč z mislimi, pogovori. Srečanje pisateljev je priložnost za izmenjavo idej. Samo tako nastane nekaj novega. In če ustvarjalcem ne omogočimo stikov, srečanj, potem bomo lovili le še vsak svoj rep, ne pa napredovali.«
Nikomur na svetu ni lahko
Značilna poslikava tudi na posodi
Ifigenija Simonovič je prvo pesmico napisala že v gimnaziji s pomenljivim naslovom Ptiču otroka v kletki s kletko. Pisala je o maltretiranju otroka – v kletko daš ptiču otroka v kletki. To je bila prva pesem o njenem trpljenju v otroštvu. Objavljena je bila tudi v njeni prvi zbirki leta 1972. »Kasneje so sledile številne objave pesmi, poleg tega pa sem bila že kot študentka oddelka za primerjalno književnost Filozofske fakultete v Ljubljani urednica pri Tribuni in Problemih, zares pa sem začela pisati v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko sem živela v Londonu.«
Ni veliko pesnic tudi esejistk. Kako se je to zgodilo pri njej? »Za to se moram zahvaliti Niku Grafenauerju. Vprašal me je, ali bi želela pisati kolumne za Novo revijo. Kasneje so izšle v knjigah Navzven navznoter, Konci in kraji, V primežu srca. Tudi pri časopisu Delo so bili veseli mojih zapisov iz Londona z naslovom V senci Big Bena. Zdaj pišem kolumne za revijo Zvon.«
Ali ste odšli v London zaradi ljubezni? »Leta 1977 sem se zaljubila v Veseljka Simonovića. Ko je leto zatem odšel v London kot novinar na BBC, sem še isti mesec šla za njim z enosmerno letalsko vozovnico, ki sem jo kupila za dobljeni honorar za knjigo, šla v Trst, denar zamenjala za lire in odpotovala.« Tam je bila varuška, prodajalka kart, čistilka, leta 1985 je diplomirala na višji šoli za keramiko, potem pa je izdelovala nakit, slikala na tekstil, pisala poezijo. Zbirko pesmi v angleščini je 1996 prevedel Anthony Rudolf. Z nakitom, predvsem broškami, se ukvarja še vedno. Nenavadne in opazne so, ker je na njih po navadi podoba ženske in vsaka je unikatna. Denar od prodaje je podarila tudi v dobrodelne namene. Njeni poslikani stoli pa so pravo doživetje vedrine, zaradi ognjemeta barv, s katerimi jih je pobarvala in poslikala, vsakogar spravijo v dobro voljo.
Njena udejstvovanja
»Z odgovornostjo za PEN časa za poezijo skoraj ni bilo. Zadnja štiri leta spotoma le kaj zapišem. Toda 2023 naj bi izšla nova pesniška zbirka pri Mladinski knjigi. Zadnja zbirka Kasneje je izšla za šestdeseti rojstni dan leta 2013. Rada sem članica društva Spominčice. Sodelujem pri Mednarodnem simpoziju umetniške keramike V-oglje in se družim s krogom v knjižnici slepih in slabovidnih. Sem članica društva Inner Wheel Ljubljana, posvečamo se predvsem Domu Malči Beličeve. Upam, da bom šla na kako daljšo pot v Anglijo. Pogrešam jo, tam sem živela 25 let. Predvsem pa se trudim vsak dan v življenju najti nekaj lepega, vsaj en svetel dogodek, da ne bi bilo vse tako črno. Za to je potrebna moč, a zdi se mi, da se življenja oprijemam kot trmast zimzeleni bršljan,« pravi Ifigenija Simonović.
