Almira – pojem kakovostnega pletenja

Zgodbe | okt. '20

Nekoč smo imeli

Karmen in Bernarda Klobasa sta obe delali v Almiri.

Imeti v garderobi pletenino iz Almire je za ženske pred desetletji pomenilo svojevrsten prestiž, pomenilo je imeti kakovosten, moden in drag kos oblačila. Mnoge se spomnijo, da so varčevale, da so si lahko privoščile nakup vsaj enega njihovega oblačila, ki je bilo zaradi kakovosti, sodobnega oblikovanja in izdelave »večno«. Nekatera se še najdejo v omarah.

Od leta 2001 Almire ni več, končala je v stečaju, čeprav marsikateri vse do konca niso verjeli v takšen scenarij. Delavci so šli na zavod, premoženje so razprodali, kam so šli kakovostni in dragi pletilni stroji, nihče ne ve. Tudi poslopje tovarne v Radovljici so prodali, v njem je zdaj trgovina z uvoženimi oblačili. Na pročelju pa je še vedno kovinska umetniška skulptura, prepoznavno delo Toneta Svetine, prav tako je na steni še plošča v spomin na žrtve druge svetovne vojne, ki so jo postavili zaposleni.

V Muzeju Radovljica si prizadevajo za postavitev stalne razstave o gorenjski industrijski dediščini, v Šivčevi hiši bo še do konca novembra na ogled razstava o Almiri, v tem mesecu naj bi izšel tudi zbornik. Podjetju so se poklonili tudi z muzejskimi večeri, na katerih so svoje spomine delili številni nekdanji zaposleni. Kot pripoveduje kustosinja Katja Praprotnik, so k postavitvi razstave povabili študente fakultete za dizajn, ki so z zanimanjem pregledovali posamezna oblačila, predvsem način tkanja, šivanja, gumbe. Rezultat sodelovanja so vzorci nekdanjih tkanin, obdelani s sodobno tehniko, ki so jih naredili študentje in so del razstave.

V tovarni mama in hči

O tem, kako zelo natančni mojstri in predvsem mojstrice so bili Almirini tkalci in tkalke, pripoveduje Bernarda Klobasa, ki se je v Almiri zaposlila kot mladenka leta 1955. Po nekaj letih je odšla za boljšim zaslužkom v Nemčijo, kjer je prav tako delala v tekstilni industriji in se seznanila s tedaj zelo sodobnimi stroji. In ko se je po desetletju vrnila nazaj, je to znanje s pridom izkoristila, saj so takšne stroje tedaj kupili tudi v Almiri. »Kakovost oblačil je bila vedno na prvem mestu, za to je poskrbel strog končni nadzor. Vse je moralo biti zelo natančno, od preje do vsake nitke, vsi šivi in obrobe so bili vzorno narejeni, gumbi kakovostno prišiti, izdelek pravilno zlikan. Ko smo dobili naročilo za sedem tisoč jopičev za vojsko, je bil to za nas izjemen posel, a tudi hud zalogaj. Poleg kakovostne pletenine so bili na teh jopičih posebni našitki, usnjene zaplate na komolcih, zadrge, gumbnice. Vse je bilo vrhunsko zašito,« pripoveduje sogovornica, ki se je upokojila, preden je podjetje zašlo v težave.

Na nekdanji tovarni je še vedno skulptura Toneta Svetine

Delo v tovarni je dolga leta potekalo v treh izmenah, ženske so normalno delale tudi ponoči, Bernarda Klobasa kar 18 let. »Ena tkalka je obvladovala tudi po šest strojev, ves čas smo tekale sem ter tja in nadzorovale delo. Razen odmora za malico ni bilo časa za nič drugega,« se spominja. Zato pa je bilo zelo razgibano družabno življenje po koncu službe, za delavce je bilo dobro poskrbljeno s prehrano, veliko je bilo športnih in kulturnih dejavnosti, družili so se med seboj, skupaj so hodili na dopuste, spodbujali so izobraževanje, podeljevali so štipendije. Večini starejših delavcev je v lepem spominu ostal dolgoletni direktor Bogomir Rozman, ki je pogosto prihajal v proizvodnjo in se vedno ustavil pri delavcih.

Precej let kasneje se je v Almiri kot oblikovalka tekstilij zaposlila Bernardina hči Karmen Klobasa, takoj ko je diplomirala na fakulteti za naravoslovje in tehnologijo. Njena diplomska naloga je nosila naslov Drevesna skorja in oblačilo, njena mentorica je bila Vesna Gabršček Ilgo, somentor pa Darko Slavec, oba akademska slikarja. Vesna Gabršček Ilgo je bila dolgoletna glavna oblikovalka v Almiri in eno najbolj prepoznavnih imen v svetu jugoslovanske mode. Skupaj s še nekaterimi oblikovalkami je ime Almire postavila na jugoslovanski modni zemljevid, njihove kreacije so praktično brezčasne, oblačila pa vrhunsko izdelana. Oblačila, ki jih je za diplomsko nalogo oblikovala Karmen, so izdelali v Almiri, kjer je preživela skoraj štiri leta, vse do njenega klavrnega konca. »Prišli sva skupaj s kolegico Veroniko Repnik Bajtrič, za mladi oblikovalki je bila to sanjska služba. Med pripravništvom sem se seznanila s celotno tovarno, spoznala sem stroje, tehnologijo, proces od tkanja, izbire preje, kreiranja, oblikovanja oblačil do vzorčnega modela. Velika pozornost je bila namenjena izobraževanju, dvakrat letno smo šli na sejem pletenin in prej v Firence, imeli smo predstavitve lastnih kolekcij, tudi sama sem dobila priložnost, da svojo kolekcijo predstavim na sejmu v Zagrebu,« pripoveduje. V tistem zadnjem obdobju so razvili dve novi blagovni znamki: Almira sport style je bila namenjena jadralcem in golfistom, Moda MIM pa mladim. Katalog za ta oblačila so posneli v Mariboru z ljudmi z ulice.

Začelo se je po vojni

Tako kot mnoga slovenska podjetja je tudi Almira nastala po drugi svetovni vojni iz nacionaliziranih zasebnih pletilskih obratov v Radovljici in Lescah, leta 1948 je bila v register vpisana Tovarna pletenin v Radovljici, deset let kasneje pa kot Almira, alpska modna industrija Radovljica. »Sprva so pletli bombažne in sintetične nogavice, kar so kmalu opustili in začeli delati vrhnje pletenine iz različnih materialov, ki so jih uvajali tudi z posodobitvijo pletilskih strojev,« pripoveduje Katja Praprotnik.

Z nakupi novejših strojev so nastajale pletenine iz različnih materialov, leta 1965 so začeli proizvodnjo džersija. Sledil je nakup za tiste čase visokoproduktivnih cotton strojev, ki so bili v Jugoslaviji redkost. S temi stroji so temeljito spremenili tehnološki postopek in omogočili uporabo novih materialov. Glavnina izdelkov je bila v naslednjih nekaj letih iz volne šetland in lambwool ter džersija. Leta 1968 so ukinili ročne pletilnice. Tega leta so v Radovljici zgradili novo tovarno in vanjo preselili obrat iz Lesc. Sredi sedemdesetih let je bilo v tovarni že okoli 800 zaposlenih. Ko so se začele pojavljati težave z oskrbo s surovinami iz uvoza, so se delno preusmerili na dodelavne (lohn) posle. Almira je začela izvažati že leta 1957, ko je prodala v Sovjetsko zvezo 16.940 kosov pletenin. Kasneje je izvažala še v Češkoslovaško pa tudi v ZDA, Zahodno Nemčijo in drugam.

V lasti Almire je bil tudi grad Grimšče, v njem so bile poleg centra za razvoj domače in umetne obrti tudi dve Almirini trgovini, stalna razstava tapiserij Dekorativne iz Ljubljane, kavarna, poročna dvorana ... Konec osemdesetih let je Almira obnovila garaže na Pristavi na Bledu in jih preuredila v trgovski center za slovensko tekstilno industrijo z željo, da bi s tem popestrili turistično in trgovsko ponudbo Bleda. A žal je skupaj z Almiro propadla tudi Pristava.

Leta 1990 je bilo v tovarni zaposlenih 681 delavcev, leto dni kasneje jih je bilo že 200 manj, izvoz pa so povečevali. Leta 1998 se je podjetje organiziralo kot delniška družba z zelo pestro lastniško strukturo, največji delničarji so bili takratni in bivši zaposleni. A izguba velikega jugoslovanskega trga ter vdor tujih cenejših oblačil sta zahtevala svoj davek. Leta 1999 je bila Almira v prisilni poravnavi, dve leti kasneje je sledil stečaj.

Za svoje izdelke je podjetje prejemalo nagrade na vseh modnih sejmih po tedanji Jugoslaviji, na Sejmu mode v Ljubljani je najvišje priznanje – ljubljanskega zmaja – za trikotažne izdelke prejela kar šestkrat, pa nešteto diplom in plaket. Tudi z beograjskega sejma Moda v svetu so se pogosto vračali z zlatimi in srebrnimi košutami, kar je bilo v tedaj zelo hudi konkurenci trikotažnih proizvajalcev iz celotne Jugoslavije izjemen uspeh. Nagrade pa je Almira osvajala tudi v tujini, na sejmih Modefest je prejela dve srebrni in eno zlato medaljo. Na mednarodnem sejmu mode v Brnu je dvakrat prejela nagrado zlata lenta. Leta 1982 pa še nagrado International trophy for quality v Španiji.

Jugoslovanski politiki so tuje goste radi popeljali tudi v uspešna podjetja. In tako so Almiro med drugimi obiskali tudi sovjetski predsednik Mihail Gorbačov z ženo Raiso, Javier Perez De Cuellar, generalni sekretar OZN, nemški kancler Helmuth Kohl, tudi znameniti rumeni pulover za tedanjega nemškega zunanjega ministra Hansa Dietricha Genscherja so spletli v Almiri.

Jožica Hribar 


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media