Turistični bon bom porabila v naši občini
PISMO BRALCEV
Država mi je podarila 200 evrov, da jih porabim v turističnem objektu, pa naj bodo to planinska koča, turistična kmetija, toplice … Povsod pa velja turistični bon le za prenočitev z zajtrkom.
Pa se pojavi težava. Dan je dolg in samo zajtrk ne zadošča, treba je še kaj pomalicati, v času kosila bo zagotovo zakrulilo v želodcu, popoldanski čaj s piškotkom se bo tudi vsekakor prilegel, zvečer pa je tudi težko zaspati, če nič ne povečerjaš. Ob predpostavki, da bi našla toplice, kjer je cena prenočitve z zajtrkom 50 evrov, bi morala vzeti štiri prenočitve, da bi unovčila celoten turistični bon. Da bi se lahko počutila kot na dopustu, bi morala s sabo imeti vsaj še svojih 200 evrov za druge obroke in še kakšno osvežilno pijačo ali kavico. Ne smem pa pozabiti, da avtobusni prevoz tudi stane, enako je z bencinom, če bi se peljala s svojim avtomobilom.
Noro bi bilo, da ne bi porabila podarjenih turističnih bonov. Toda ne maram, da me nekdo na tako prefinjen način pripravi do tega, da odprem svojo denarnico in potrošim vsaj še enkrat toliko. Odločila sem se, da porabim svoj turistični bon v naši občini – na Brezovici. In 85 evrov sem že namenila za prenočitev v družinskem hotelu Pok ter ob tem porabila še svojih 6 evrov. Zaradi bolečin v hrbtu mi je fizioterapevt priporočil, da po opravljeni terapiji dva dni počivam. Kako naj doma počivam, ko je treba nahraniti živali pa obesiti perilo in še na vrt bi bilo dobro pogledati; torej motečih elementov »nebroj«. Ob napovedi deževne sobote je padla odločitev – za bone grem za en dan in eno noč v družinski hotel v domači občini, ki so ga odprli pred meseci.
Prelepo, vse lepše kot doma, dišeča mila v kopalnici, krasen pogled na Krim, zunaj je veter upogibal drevesa, da je šumelo, in nevihta je zakrila pogled v daljavo, dež pa glasno ropotal po lesenem podu terase. Kljub temu sem se izgubila v spanju za celi dve uri. Sicer rada prelistavam revije, ki prikazujejo opremljanje stanovanj ali hiš, zdaj pa sem lahko v živo občudovala nenavadno konstrukcijo sobne luči, izvirnega naslona pri postelji … Za večerjo sem si s plačilom iz svojega žepa privoščila zelenjavno juho z lečo in kozarec rdečega vina. Spored na TV je bil zame pravi, saj je bila oddaja namenjena proslavljanju 80. rojstnega dne Mojmirja Sepeta. Zjutraj me je očarala še postrežba zajtrka. Odpeljala sem se domov in se res potrudila, da sem počivala še en dan.
Z eno besedo, imela sem se prečudovito, čarobno; še zdaj čutim bele bombažne rjuhe in dišeče tekoče milo, zaprem oči in sem v sobi št. 10. Preostalo mi je še 115 evrov turističnega bona – tudi te bom porabila v naši občini. Sicer še premišljujem, kje, a se bom že domislila.
Kako se boste pa vi odločili? Prosim, nikar ne razmišljajte o tem, da boste bon pustili neizkoriščen ali da ga boste prenesli na otroke ali vnuke. Nikar! Privoščite si nekaj, kar si sicer nikoli ne bi mogli. Spomin na doživetje vas bo spremljal še leta. Pa tudi zaslužite si, da se malo pocrkljate sami ali z vam ljubo osebo. Pred vami so še trije meseci. Dovolj, da si privoščite enkratno, nepozabno in pravljično doživetje.
Hvala Sopotnikom
Prvi septembrski dan, ko šole odpirajo vrata v novo šolsko leto, je tudi zame lep spomin. Letos pa se mi je prav na ta dan izpolnila želja, da sem si na pobudo Zavoda Sopotniki ogledala del lepe Gorenjske. Vožnja je bila udobna, spremstvo odlično, vreme čudovito. Povsod so nas lepo sprejeli, ogledi so bili vodeni in zanimivi. Hvala Zavodu Sopotniki Sežana, ker nam vse leto omogočate prevoze, da lahko gremo do zdravstvenih ustanov, po svojih opravkih in tako ostajamo samostojni, omogočate pa nam tudi družbo prijetnih sopotnikov in prijateljev. Naj bo tole pismo v razmislek vsem, ki mislijo, da je jesen življenja samo sončni zahod.
