Neformalni oskrbovalci potrebujejo pomoč
Kar 80 odstotkov dolgotrajne oskrbe za starejše in kronične bolnike v Evropi opravljajo neformalni oskrbovalci, večinoma svojci, prijatelji ali sosedje. Ocenjujemo, da se v vlogi oskrbovalca znajde tudi vsak deseti Slovenec.
Za svoje delo niso plačani, a kljub temu bistveno prispevajo k zagotavljanju zdravstvenih in socialnih storitev. Brez njihovih prizadevanj bi se sistem oskrbe sesul.
Izbruh pandemije covida-19 je težave neformalnih oskrbovalcev še zaostril. Tisoči prebivalcev pri nas in milijoni po vsej Evropski uniji so v zadnjih mesecih postali neplačani oskrbovalci svojih bližnjih, pomoči potrebnih.
Skrajni čas je, da prepoznamo velikanski prispevek neformalnih oskrbovalcev v družbi in jim pomagamo. Zato evropska krovna organizacija za neformalne oskrbovalce Eurocarers in njene članice 6. oktober razglašajo za evropski dan neformalnih oskrbovalcev. Prinaša preprosto, a močno sporočilo: Smo neformalni oskrbovalci. Brez nas ne gre. A potrebujemo pomoč.
Inštitut Antona Trstenjaka, član Eurocarers, bo v počastitev tega dneva skupaj s Slovenskim združenjem neformalnih oskrbovalcev organiziral dogodke za člane in akcijo ozaveščanja, ki jo lahko spremljate na Facebookovi strani Družinski oskrbovalci. Če potrebujete nasvet glede oskrbovanja bližnjih, lahko pokličete na svetovalno telefonsko številko: 064 299 599, ki obratuje vsak delovnik med 9. in 15. uro.
Zgodba družinske oskrbovalke:
»Moja mama ima 86 let in zanjo skrbim zadnjih 16 let. Ima demenco, srčno popuščanje in je nepomična. Tako večino časa preživi v bolniški postelji, premikamo pa jo z vozičkom.
Mama je dolgo živela z mojim očetom, ki je pri 61 letih umrl, kar jo je zelo prizadelo. Žalovanje je bilo dolgo, nato pa je skoraj neposredno prešlo v demenco. Ko so se začele vrstiti manjše nezgode, se je preselila k nama z možem. Oskrbovanje je lahko zelo težko, saj zahteva celega človeka in velikokrat ves tvoj čas. Zato sem srečna in hvaležna, da je naša družina zelo povezana. Mož se je pred kratkim upokojil in mi je v veliko pomoč, ker še vedno hodim v službo. Pri oskrbi pomaga tudi hčerka, kadar je doma. Trudimo se, da si delo porazdelimo. Razbremeni nas tudi pomoč na domu, negovalka, ki prihaja enkrat na teden, je res skrbna in tudi mami je všeč. Nekajkrat na mesec prihaja tudi patronažna sestra, ki prinaša tablete za redčenje krvi, tako mame ni treba voziti v bolnišnico, kar vsem lajša življenje.
Oskrbovalni dan se običajno začne že sredi noči, saj moram biti v stalni pripravljenosti, uporabljamo pa tudi monitor za spremljanje zvokov in gibanja. Ponoči se zbudi vsaj dvakrat, odpeljem jo na stranišče. Zelo se trudim, da čim dlje ohrani svoje funkcije. Zato ne uporablja plenic, kar ji je zelo všeč, seveda pa to za nas predstavlja več dela pri osebni higieni.
Jutro se začne ali pa nadaljuje pred sedmo uro, ko jo umijem in ji pripravim zajtrk. Nato odidem v službo in takrat oskrbovanje prevzame moj mož. Ko se popoldne vrnem iz službe, skupaj pojemo kosilo, ki ga skuha mož. Mama ne potrebuje pomoči pri hranjenju. Po kosilu jo ob lepem vremenu posedimo na balkon, kjer ji razgibam prste, vrat in ramena, kar ji zelo prija.
Ker je moja mama delala v računovodstvu, ji redno dajem tudi preproste računske izzive, na primer poštevanko. Tudi drugi miselni izzivi so ji všeč in še vedno se lahko spomni imen rastlin, ki se začnejo na določeno črko abecede. Le včasih se zgodi, da me ne prepozna ali me s kom zamenja. A kljub vsemu se večkrat tudi nasmejemo. Ob večerih mama najraje pogleda kakšno glasbeno oddajo in ob slovenskih pesmih tudi rada zapoje; če se ne spomni besedila, pa zapoje kar po svoje. Tako je vsak dan malce drugačen. Čeprav je oskrbovanje lahko zelo zahtevno, smo veseli, da je mama še vedno z nami.«
