Most, ki ga ne bi smeli porušiti

okt. '20

»Tale je kriva, da sedim v invalidskem vozičku,« je Janez Krajnc ves nasmejan z roko pokazal na delovno terapevtko Barbaro Župevc, s katero sva ga obiskali v sončnem dopoldnevu. Človek pomisli, da to pač ni privilegij, da si na invalidskem vozičku. A Ivo, kot ga kličejo prijatelji, njegova žena Erna in delovna terapevtka Barbara vedo, da gre za pravo razkošje.

Še nekaj mesecev nazaj je namreč nekdaj radoživi Janez nepomičen ležal v postelji, odklanjal hrano, ni več brskal po telefonu, ni gledal televizije, njegovo življenje je izgubilo ves smisel. Različnim starim boleznim so se pridružile nove, slabokrvnost, zaradi katere je moral večkrat v bolnišnico, pa golenska razjeda. K njemu je redno prihajala patronažna medicinska sestra. Rana se je zacelila, a Janez je že povsem oslabel in obležal. Patronažna sestra je predlagala, naj na krškem centru za socialno delo zaprosijo za pomoč na domu. In so jo dobili, z njo pa je v njihovo življenje prišel še Most. Tako so v Krškem poimenovali pilotni projekt, katerega cilj je testirati nove rešitve na področju dolgotrajne oskrbe za osebe, starejše od 18 let, ki so trajno odvisne od tuje pomoči. Nosilec projekta je Center za socialno delo Krško, sodelujejo še občina, tamkajšnji dom starejših občanov pa zdravstveni dom, brežiška bolnišnica in Varstveno-delovni center Krško - Leskovec, podporni partnerji pa so Območni odbor Dolenjska, Posavje in Bela krajina Slovenskega društva hospic, društvi Sožitje in Sonček, Društvo upokojencev Krško ter Društvo gluhih in naglušnih Posavja Krško. 

Poleg plačljive pomoči na domu je Most integrirana oskrba, pri kateri sodelujejo strokovnjaki različnih profilov, in sicer v enoti za oskrbo in enoti za ohranjanje samostojnosti. S projektom poskušajo povezati različne oblike socialnovarstvene in zdravstvene pomoči starejšim in drugim potrebnim osebam v enotno mrežo. »Projekt v resnici povezuje stroko, vsi skupaj pa smo zgradili most do uporabnikov,« ime obrazloži Carmen Rajer, vodja projekta. V poldrugem letu, kolikor projekt poteka, so ocenili 481 oseb, ki so zaprosile za pomoč, med njimi je bilo 376 oseb upravičenih do storitev. Tudi Janez Krajnc. Na enotni vstopni točki (občani v stiski lahko pokličejo tudi na tel. št. 070 585 803, kjer bodo dobili vse potrebne informacije glede izvajanj različnih oblik pomoči) je oddal vlogo za pomoč na domu. Na enotni vstopni točki delajo delovna terapevtka, fizioterapevtka, socialna delavka in diplomirana medicinska sestra. Ena od teh pride na dom prosilca in na podlagi pogovora, ki posega na osem življenjskih področij in obsega 24-urno življenje prosilca, naredi oceno, ki je v pomoč pri uvrstitvi prosilca v eno izmed petih kategorij. Najtežja je peta kategorija, a predlog novega zakona te kategorije nima, saj naj bi te osebe dali v institucionalno varstvo. »S primerno podporo stroke in svojcev lahko tudi take osebe, če želijo, ostanejo doma,« meni Carmen Rajer.

Ocena za Janeza Krajnca je pokazala, da potrebuje širšo pomoč. Poleg oskrbovalke, ki v okviru pomoči na domu prihaja vsako jutro in pomaga pri osebni negi in preoblačenju, so vključili tudi delovno terapevtko Barbaro Župevc. »Pri gospodu sem videla zmožnost in voljo, gospa pa je ob skrbi zanj že povsem izgorela,« pripoveduje terapevtka. Začela sta izvajati vaje v postelji, da bi se lahko sam premikal, njun končni cilj pa je bil, da bi lahko sam sedel v invalidski voziček. Začetki so bili zelo težki, se spominjajo vsi vpleteni. V veliko pomoč jim je bil tudi sin, ki mu je terapevtka predala navodila, da sta z očetom popoldne lahko delala različne vaje. Prvi uspeh je bil, da je lahko sedel na robu postelje, nato pa sta s pripomočki dosegla, da se je s postelje sam spustil na voziček. Terapevtka je predlagala odstranitev nekaterih ovir in tako se lahko Janez sam zapelje z vozičkom na dvorišče. »Užitek je sedeti tule, zunaj na zraku, z mojo Erno, ki skrbi zame in odlično kuha,« se kar smeji Janezu. Zdaj s terapevtko in kineziologom dela vaje za utrjevanje mišic, upajoč, da se bo sčasoma postavil na noge. »A veste, kaj mi je naredila Barbara,« se malo za šalo jezi Janez. »Z invalidskega vozička mi je snela stopalke, tako da se moram sam poganjati z nogami,« pove, a se zaveda, da je to dobro zanj, saj tako krepi mišice. Janez z vso vnemo podpira projekt Most, ki je podaljšan do konca tega leta. »Ne vem, kaj bo z našimi uporabniki potem, ko bo projekt zaključen,« pa se sprašuje Carmen Rajer, ki upa, da bodo v sodelovanju z občino našli rešitev, kajti zakon, ki je napisan na podlagi rezultatov tega projekta, še ne bo kmalu sprejet. 

Besedilo in fotografiji: Nada Černič Cvetanovski

Dobrodošle izkušnje iz projektov

Poleg Posavja sta pilotna projekta, v katerih so testirali različne rešitve na področju dolgotrajne oskrbe, potekala tudi na Celjskem in Koroškem. Oba sta se že zaključila. 

V Celju so poleg zdravstvenega doma sodelovali še Dom sv. Jožefa Celje, center za socialno delo in Javni zavod Socio ter drugi partnerji, uporabniki storitev so bili iz občin Celje, Štore, Vojnik in Dobrna. S Koroškim domom starostnikov iz Črneč pri Dravogradu je prav tako sodelovalo več partnerjev s področja zdravstva in socialnega varstva, storitve so izvajali pri uporabnikih iz šestih občin. Med projektom so usposobili tudi 82 neformalnih oskrbovalcev, ki bodo skrbeli za svojce v domačem okolju.

Iz evropskih kohezijskih sredstev in državnega proračuna so pridobili dobrih 6 milijonov evrov za financiranje projektov. Po besedah Klavdije Kobal Straus, vršilke dolžnosti generalnega direktorja direktorata za dolgotrajno oskrbo ministrstva za zdravje, so z izkušnjami in rezultati projektov zelo zadovoljni, saj so dobili uporabne podatke. Večino rešitev so že vnesli v predlog zakona o dolgotrajni oskrbi, na primer enotne vstopne točke za upravičence, ki naj bi bile na območnih enotah zavoda za zdravstveno zavarovanje, kjer bi dobili vse potrebne informacije in prek katere bi uporabniki glede na izboljšanje ali poslabšanje stanja lažje prehajali med zdravstvenim sistemom ter sistemoma socialnega varstva in dolgotrajne oskrbe. Med drugim so opredelili nabor storitev, ki jih upravičenci potrebujejo, in na grobo ocenili, koliko kadrov bi potrebovali in kako naj bi bili usposobljeni. Po izkušnjah s testiranj so spremenili način ocenjevanja upravičenosti do storitev, in sicer tako, da bo uporabnika na njegovem domu obiskal le en ocenjevalec, ki ga bo na podlagi osmih kriterijev (tako naj ne bi prihajalo do subjektivnih ocen) uvrstil v eno od petih kategorij. Kot dokazuje opisani primer iz Krškega, se je kot zelo učinkovit izkazal tudi sklop storitev za ohranjanje samostojnosti in preprečevanje poslabšanja stanja oziroma sodelovanje kineziologov, fizioterapevtov in delovnih terapevtov na uporabnikovem domu. 

A. Ž.