Na kmetiji moraš znati živeti

okt. '20

 »Lahko je naporno, obenem pa zelo prijetno, če znaš živeti na kmetiji. Seveda ne gre brez dela, prav tako pa moraš najti čas za sprostitev,« pravi Irena Ule, predsednica Zveze kmetic Slovenije, ki povezuje kmetice, ženske in dekleta na podeželju. Na družinski govedorejski kmetiji v Zasavju se ukvarjajo tudi s pridelavo in predelavo mleka, obenem je zaposlena na biotehniški fakulteti, že 16 let je dejavna v zvezi, tretji mandat kot predsednica. Ob svetovnem dnevu kmetic (15. oktobra) smo se z njo pogovarjali o tem, kakšen je položaj kmečkih in podeželskih žensk in ali jim delo na kmetiji omogoča ekonomsko neodvisnost in socialno varnost.

Zadnja leta postaja vse pomembnejša zdrava, po možnosti ekološka in lokalno pridelana hrana. Ali se vam zdi zaradi tega kmečki poklic bolj cenjen?

Iz lastnih izkušenj vam lahko povem, da so ljudje med epidemijo covida-19 zelo iskali domače izdelke. Zdaj pa je zanimanja manj. Tisti, ki cenijo zdravo domačo hrano, cenijo tudi pridelovalce. Drugi jim očitajo, da postavljajo previsoke cene.

Strinjam se, da nekateri kmetje prodajajo dražje izdelke, kar nam je razumljivo. Moramo namreč vedeti, zakaj. Slovenski kmet se mora držati številnih in strogih predpisov, kar podraži proizvodnjo. Tisto, kar uvozimo, pa zraste kdo ve kako in kdo ve v kakšnih pogojih delajo ljudje, da je tako poceni. Tudi v Nemčiji hrana ni poceni – razen tistega, kar je drugorazredno.

Zavračam pa tiste, ki pravijo, da si ne morejo privoščiti domače hrane, ker je predraga. Ni res. Premalo gledamo na kakovost. Pojejmo raje manj, pa naj je tisto res kakovostno. Res je, da kmetje dobivamo subvencije, vendar so to nadomestila za tisto, česar ne smeš – ne za to, kar pridelaš. Sem takoj za to, da se subvencije ukinejo in da imamo možnost hrano toliko dražje prodati. Ker je zdrava in dobra.

Pa še en problem vidim: veliko mladih družin pripravlja hrano iz vrečke. Zato je toliko debelosti in z njo povezanih bolezni. Mislim, da to ni poceni, če upoštevamo vse dejavnike.

Na enem izmed posvetov ste dejali, da je položaj žensk na podeželju boljši, kot je bil nekdaj, da pa se nenehno srečujejo z novimi izzivi. Kaj ste imeli v mislih?

Tudi na kmetiji je treba slediti razvoju, tehnologija se spreminja, stroji se spreminjajo, prav tako zahteve. Nisem pa privrženka velikih sprememb, ki te lahko zapeljejo v čisto drugo smer. Žal lahko marsikatera uspešna kmetija pri velikih korakih hitro pride v težave. Nekaterim pa tudi uspe. Seveda so potrebne nove ideje, mlade moči na kmetiji. A mislim, da dejavnosti na kmetiji ne moremo pogosto menjati, vse je povezano z možnostmi, opremo … Škoda je vsake kmetije, ki ugasne – žal jih je veliko.

Zveza kmetic letos praznuje 25. obletnico obstoja. Katere mejnike bi v tem četrtletju poudarili?

Zdi se mi, da smo naredile kar nekaj premikov. Pred mano sta bili dve predsednici, ki sta orali ledino, zlasti prva. Zagotovo se je v teh letih dvignila prepoznavnost zveze, za to sem se res trudila. Spomnim se, da me pol leta nihče ni poklical, noben novinar se ni obrnil name, potem ko sem prevzela mesto predsednice. Zdaj sodelujemo z ministrstvom, aktivne smo v kmetijsko-gozdarski zbornici, prepoznavne smo med nevladnimi organizacijami. Lažje kaj dosežemo, ker imamo toliko in toliko članic za sabo, čeprav traja, da se kaj premakne.

Uradniki pogosto ne razumejo kmetijske dejavnosti, po eni strani kmetijo enačijo z gospodarstvom, po drugi strani pa marsikaterih socialnih pravic ne bi priznali. Že to, da smo šele lani s posredovanjem tedanjega ministra za kmetijstvo navezali stik z ministrstvom za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, nekaj pove. Sedanja ministrica je to sodelovanje nadaljevala, marca lani smo ustanovili Svet za ženske na podeželju kot posvetovalni organ ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Nimamo velike moči, lahko pa predebatiramo aktualne zadeve, dajemo predloge za spremembo zakonodaje, svetujemo ministrici. Pomembno je, da se o težavah, s katerimi se srečujemo ženske na podeželju, lahko pogovarjamo tudi na vladni ravni, še pomembnejše pa je, da o njih govorimo ženske same ter jih tudi predstavimo.

Kako deluje zveza, kaj naredi za svoje člane?

Imamo približno 6500 članic, ki so vključene v društva kmetic ali društva kmečkih žena ali društva podeželskih žena in deklet … imenujejo se različno. Društva delujejo samostojno in prostovoljno pristopijo k zvezi, po moji oceni je vključenih le nekaj več kot polovica vseh društev.

Zdi se mi, da mnogi ne prepoznajo koristi, ki jih prinese tako povezovanje. Materialnih stvari naši člani res ne dobijo, ima pa zveza kar pomembno vlogo. Skrbimo na primer za izobraževanje članic, pridobivanje različnega znanja, veliko naredimo za ozaveščanje. Pripravljamo redne regijske posvete, vsako leto pripravimo tridnevno izobraževanje v obliki delavnic. Pogovarjamo se o aktualnih temah: o socialnih pravicah, zdravstvenih problemih, tudi o duševnih težavah, nastopanju v javnosti, medsebojnih odnosih, nasilju v družini … Razmišljamo, da bi ta izobraževanja razširile in bi nanje povabile še partnerje.

Obveščamo jih o novostih na področju kmetijstva, spremembah zakonodaje. Ugotovili smo, da ženske premalo poznajo svoje pravice. Saj jim tudi kmetijski svetovalci marsikaj povedo, vendar morajo zadeve urejati same, tu pa se večkrat ustavi. Zato nas posebej skrbi za ženske, ki se ne vključujejo v naše aktivnosti in imajo še manj informacij.

Skrbite tudi za promocijo podeželja. Kako?

Ena izmed naših nalog je predstavljanje lokalno pridelane slovenske hrane. Skupaj z društvi pripravljamo različna kulinarična tekmovanja, mislim, da jih je 14, od priprave potice naprej. Organiziramo državne ženske kmečke igre, jesenske večere ob slovenski narodni pesmi ali skečih, različne razstave. Ob mednarodnem dnevu kmetic pripravimo izbor kmetice leta, ob koncu leta občasno naredimo koledar, na katerem so zapisani najpomembnejši dogodki. 

Predvsem bi pa poudarila, da zveza dviguje samozavest kmečkim ženskam, te pa jo potem prenašajo na otroke. Ni razlogov, da bi se kmečki otroci počutili zapostavljene, kot se je mogoče še naša generacija.

Mislim na tisto zdravo samozavest, da kmetija nekaj pomeni, da smo ponosne na to, da nekaj imamo, da pridelujemo hrano, skrbimo za to, da je zemlja obdelana, da prenašamo tradicijo naprej …

Tako sem vzgajala svoja otroka in zato sta ponosna na svoje kmečko poreklo.

Ali se tudi vam dogaja, kar slišimo iz drugih društev, da namreč mlajših generacij tovrstno povezovanje ne zanima?

To je res, tudi pri nas število članic upada. Moje mnenje je, da bi morale biti vključene vse ženske s podeželja, še posebno tiste, ki delajo na kmetijah. Tovrstna druženja so koristna, ženske se o marsičem pogovorijo, si povedo, kako so rešile določeno težavo, izmenjajo izkušnje, si kako drugače pomagajo. Na marsikateri kmetiji so prav ženske pobudnice sprememb, vpeljujejo novosti, ker imajo dovolj znanja.

Ugotavljamo pa, da so mlajše podeželske ženske kar nekako pasivne na tem področju. Kot da bi pozabile, da so vse pravice, ki sem jim zdijo samoumevne, pridobile njihove starejše kolegice. Nekatera področja jih še zanimajo, a po moji oceni premalo.

Ženske, ki so se vključevale v prve odbore, so vedele, da morajo nekaj narediti zase, za svoje pravice. Pred petdesetimi leti je bilo življenje žensk na podeželju zelo drugačno, bile so za štedilnikom, rojevale so otroke in skrbele zanje, delale na vseh koncih, niso pa imele besede. Ko pa so spoznale, da morajo same nekaj narediti, so stopile skupaj, to so bile res močne ženske, razgledane, odločne.

Me pa skrbi, ker prihajajo na kmetije ljudje, ki ne razumejo kmečkega življenja. Veste, kmeta gledati od daleč ali pa živeti kmečko življenje sta dve zelo različni stvari. In tisti, ki ne pozna kmečkega življenja, težko dela v dobro kmeta. So sicer izjeme, ki spremenijo »mestni« način življenja. Takim lahko samo čestitam in želim, da bi jih bilo še več. Na žalost kmečki fantje pogosto težko dobijo partnerice.

Zato pravim, da je na kmetiji treba znati živeti.

Res je, ženske imamo pestro izbiro del: delo v hiši, z otroki ... Poleg tega so obdobja, ko je dela res veliko, in takrat ni časa za karkoli drugega. Seveda pride čas za sprostitev, druženje, dopust. Vendar si moraš delo vnaprej načrtovati, organizirati tako, da bo poskrbljeno za živino, ne moreš kar vsega izpustiti iz rok in iti nekam tisti hip, ko se ti zahoče. 

Delež žensk na kmetijah je pri nas 46-odstoten, medtem ko je evropsko povprečje 42 odstotkov. Ni dvoma, da delajo prav toliko kot moški, poleg tega skrbijo za gospodinjstvo, otroke, ostarele člane. Pa imajo tudi enake pravice kot moški?

Žal v kmetijstvu še vedno velja, da v veliki meri odločajo moški. Dohodek na kmetiji je običajno v moških rokah, malo žensk je lastnic kmetij. Še vedno je večina prevzemnikov kmetij moških, imamo primere, ko kmetijo prevzame zet, ne hči.

Ženske so tiste, ki držijo družino skupaj. Saj vemo, da ženske, tudi če ostanejo same, naredijo vse, da kmetijo obdržijo, medtem ko moški prej obupajo.

Nagovarjam ženske, naj bodo aktivne v javnem življenju. Pa nisem najbolj uspešna. Ko hodim na sestanke, ugotavljam, da se jih udeležuje premalo žensk, tako še vedno dopuščamo možnost, da je odločanje prepuščeno moškim. Jezi me, ko nas iščejo le, ko je treba zagotoviti ženske kvote. Strinjam se, da javno življenje zahteva čas (delovni in prosti), nadomestila za ta čas ni. A mislim, da imajo mnoge ženske doma premalo razumevanja za tako delovanje. Ali pa nastane težava, če razmišljamo drugače …   

Kakšno pa je socialno stanje kmetic? Statistični podatki kažejo, da pri nas revščina najbolj narašča med starejšimi ženskami …

Za socialno varnost kmetic in kmetov je preslabo poskrbljeno. Po navadi je zavarovan moški, ženska se temu odpove. Veliko kmečkih žensk še nima urejenega zavarovanja. Na kmetijah so dohodki nizki, in če je bilo kaj denarja, so običajno plačali prispevek za moža, potem so poravnali stroške za otroke, za ženske pa je denarja že zmanjkalo.

Kmečke pokojnine so res minimalne, je pa to vendarle dohodek.

Res pa se je zakonodaja veliko spreminjala, čemur je bilo težko slediti. Pogosto tudi uslužbenci, ko iščemo in rešujemo svoje specifične zadeve, čudno gledajo. Do pravih odgovorov je težko priti ali pa do njih pridemo prepozno … Včasih je bila težava, da se nista mogla zavarovati oba, če ni bil katastrski dohodek dovolj velik. Potem je bilo obdobje, ko so plačevali prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, pa so to možnost po 13 letih ukinili – kot veste, pa je minimalno obdobje plačevanja, da dobiš pokojnino, 15 let. Še zdaj se nismo dogovorili, da bi jim omogočili tisti dve leti dokupiti ali kako drugače poplačati. Menim, da bi kmetje morali plačevati prispevke. Vendar bi bilo treba upoštevati veliko kriterijev. Strinjam se, da je to gospodarska dejavnost, a zavedati se moramo, da je odvisna precej od narave. Določene aktivnosti je že mogoče vsaj delno zavarovati, v večini pa so vendarle dela pod milim nebom. Kmetje še kako potrebujejo varnost. Vem, da je zapleteno in zdravi kmečki pameti marsikaj nerazumljivo. Ampak vsi bi se morali zavedati, da se staramo. Nesprejemljivo je, da ljudje, ki delajo vse življenje, na starost životarijo. Zato si res želim, da bi se to področje smiselno uredilo. Po mojem bi morali pokojnino dobiti vsi, ki so delali.

Kako pa na podeželju skrbite za prenos tradicije in kako jo povezujete z novostmi?

Pri ohranjanju tradicije in tudi prenašanju na mlajše naša društva zagotovo odigrajo veliko vlogo. Omenila sem kulinarična tekmovanja, kjer obujamo stare jedi. Pri tem se res držimo starih receptov, ne posodabljamo jih na veliko, kot je zdaj v modi, morda uporabljamo le malo manj soli in sladkorja.

Ohranjamo tudi kulturno dediščino, večina društev ima pevske ali folklorne skupine in njihovo delovanje zelo spodbujamo. Le tako se bodo česa naučili tudi naši otroci in vnuki.

Menim, da moramo biti ponosni na našo ljudsko pesem, običaje, jedi in jih tudi s ponosom predstavljati v tujini.

Kmetija je bila od nekdaj središče medgeneracijskega sodelovanja. Ali to še vedno velja?

To je res. Kmetija je nekakšno družinsko podjetje, brez sodelovanja vseh družinskih članov ni uspešna.

Vendar pa si ne smemo zatiskati oči, da je na podeželju vse idealno. Prihaja tudi do konfliktov, zlorab. Dogaja se, da mladi prevzemnik kmetije dobesedno osami starša ali pa starejši lastnik leta in leta ne preda kmetije in ne dovoli nobenih sprememb. Starejši ljudje lačni na podeželju verjetno niso, so pa nekateri osamljeni, odrinjeni.

Treba se je pogovarjati, tudi medgeneracijsko sožitje ni samoumevno, če se ne pogovarjamo in na miren način rešujemo problemov. Ker je zelo težko priznati, da delaš kaj narobe, je lažje kriviti druge. Marsikaj je prikritega, na zunaj je videti vse v redu … Naj povem primer: pred leti smo s pomočjo društva SOS telefon med članicami izvedli anketo o nasilju v družini. Dobili smo zanemarljivo malo odgovorov, da nasilje obstaja. Ko hodim po odborih, pa marsikaj slišim, sama poznam primere. Postavlja se vprašanje, ali nasilja oziroma zlorab ne prepoznajo ali si o tem ne upajo govoriti.

Menda je že 150 vrst različnih dopolnilnih dejavnosti, s katerimi si lahko kmetice in kmetje izboljšajo dohodek ...

No, vsekakor jih je preveč oziroma so precej razdrobljene. Pa preveč je birokratizacije. Upoštevati je treba cel kup predpisov. Če vam povem primer: imam dopolnilno dejavnost predelave mleka, in če hočem v naš jogurt dati jagode z našega vrta, moram imeti še dopolnilno dejavnost predelave sadja. Pa posebej za peko peciva pa peko kruha ipd.

Večinoma se za dopolnilne dejavnosti odločijo ženske, ki imajo dodatno delo, vendar tudi dohodek. Kar je dobro. Mislim pa, da moraš dopolnilno dejavnost, če se že odločiš zanjo, opravljati vsaj v taki meri, da si lahko iz tega dohodka plačaš prispevke za pokojninsko zavarovanje. Imeti moraš stalno ponudbo, da pridobiš kupce, in poskrbeti, da te kdo nadomešča, če na primer zboliš.

Med dopolnilnimi dejavnostmi so lani poskusno uvedli tudi socialno varstvo na kmetijah, uradno se imenuje celodnevno bivanje ali dnevne oblike bivanja odraslih in starejših oseb, ki niso odvisne od tuje pomoči pri opravljanju osnovnih dnevnih opravil. Kaj menite o tem predlogu?

Zdi se mi, da je ideja prišla z ministrstva za kmetijstvo, tudi sama sem sodelovala pri pogovorih, kjer smo si jo sicer nekoliko drugače zamislili. Kolikor vem, so zdaj precej zaostreni pogoji, da kmetija sploh lahko sprejme ljudi.

Pozdravljam tako možnost, saj si marsikateri starejši človek želi ostati v stiku z naravo, s kmečkim življenjem. Ostareli kmečki ljudje so v domu starejših občanov lahko zelo nesrečni, da ne govorimo o tem, da si mnogi bivanja tam niti ne morejo plačati.

Bi pa rekla, da je to dopolnilna dejavnost za tiste kmetije, kjer je v družini kakšna negovalka ali medicinska sestra. Zavedati se morajo, česa se lotevajo.

Na podeželju ženske od nekdaj negujejo šibkejše družinske člane: otroke, bolne, invalidne in starejše. Ali je še vedno tako ali v večji meri dobijo zunanjo pomoč pri negi?

Da, od nekdaj je bilo tako, vendar tega nihče ni priznaval kot dodatno obremenitev. Moja družina je 26 let negovala očeta, osem let pa taščo, zato vem, o čem govorim.

Vendar so bolezni, pri katerih družinski člani ne morejo pomagati, in je treba poiskati druge rešitve …

Za zaključek pa še vprašanje, kje vidite prihodnost slovenskega kmetijstva?

Slovenski kmet ne dela slabo. Naša težava je v tem, da ne znamo ceniti, kaj imamo. Včasih pozabljamo, kaj vse imamo v primerjavi z drugimi. Po svetu sem videla ekološke kmetije, ki so primerljive z našimi navadnimi kmetijami. Povem vam, da so na mednarodnih posvetih, ko predstavljam naše ženske, ponekod zelo presenečeni nad tem, kaj vse počnejo in kako so organizirane.

Pogrešam pa povezovanje. Kmetje bi se morali povezati med sabo, uskladiti zahteve, jih enotno predstaviti, le tako bi dosegli več.

Še to bi rekla, kmetje morajo poskrbeti zase. Naj ne modrujejo samo za »šankom«, naj bodo aktivni pri krojenju predpisov. Ne smemo dopuščati, da drugi odločajo o naših zadevah, ali pričakovati, da bo kdo drug za nas kaj naredil. To velja tudi za ženske, ki si morajo izboriti svoj položaj doma, v lokalni skupnosti in državi. Ne smemo spati na lovorikah pravic, za katere so naši predniki garali.

Če bomo poskrbele zase, bomo zadovoljnejše, prav tako tudi vsi okoli nas. Saj veste, ni dobra mama tista, ki skrbi samo za otroke, najprej mora poskrbeti zase, da bo lahko dolgo in dobro skrbela za otroke. Poskrbeti zase pomeni, da si moramo na kmetiji vzeti čas tudi za tisto, kar nas veseli, tako si naberemo energijo.

Ženske na podeželju morajo poskrbeti zase.

Anita Žmahar, fotografija: Jožica Dorniž


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media