Življenje je res lepo

Zgodbe | okt. '20

Leta 1965, ko je imela Marija Merčun šele 16 let, je prišla v Slovenijo iz lepega obmorskega mesta Metković na Hrvaškem, ki spada v Dubrovniško-neretvansko županijo v južni Dalmaciji. V Kamniku je obiskala brata, ki je že živel tu. Tudi njej je bilo pri nas všeč in čez noč se je odločila, da bo tu ostala.

Takoj je našla delo v tovarni Svilanit, ki je imela tedaj skoraj tisoč zaposlenih. Zdaj jih tam dela le še okoli 200. »Skoraj vsa nekoč cvetoča podjetja so propadla ali propadajo. Sprašujem se, ali je kapitalizem res boljša družbena ureditev. No, morda za tajkune, za nas, navadne ljudi, pa gotovo ne,« je začela Marija Merčun, ki se je po 37 letih delovne dobe v istem podjetju, kjer je ves čas delala v šivalnici, leta 2002 upokojila.

Nima visoke pokojnine, a dovolj, da z možem Egidijem, ki ga vsi kličejo Edi, upokojenim električarjem, v lastni hiši z vrtom in sadovnjakom prav lepo in mirno uživa življenje. Slovenščino govori brez naglasa. »Hitro sem se je naučila, saj si mladi možgani vse takoj zapomnijo.« Pravi, da se je za takratne čase pozno poročila, »saj sem imela že 28 let in za seboj kar 12 let delovne dobe«. Danes se seveda ženske in moški kasneje poročajo. »No, takrat so pa že mislili, da bom ostala samska.«

Pred poroko in še po njej je stanovala pri enajst let starejši vdovi Silvi, ki je bila brez otrok in je bila tako kot Marija zaposlena v Svilanitu. Pomagala ji je na vrtu in v hiši. Ko se je poročila, sta si z možem v tej hiši uredila stanovanje in stavbo v celoti obnovila. »Gospa Silva je celo občasno varovala najina otroka. Uživala je v njuni družbi, ker si je sama želela naraščaj, a ga ni imela.« Tudi hčerka Karmen in sin Edo sta jo imela rada. Gospe Silvi sta zelo hvaležna tudi zato, ker jima je hišo podarila. Onadva pa sta jo zato do konca ljubeče negovala. »Ni ji bilo treba v dom starejših občanov.« Umrla je prav pred kratkim pri 82 letih. »Umorile so jo cigarete, saj je bila strastna kadilka in na koncu so jo izdala pljuča.« Marija pravi, da jo z možem zelo pogrešata. Njuna 41-letna hčerka, ki je diplomirana organizatorka dela, ima 12-letna dvojčka Uroša in Tjašo, ki obiskujeta eno od osnovnih šol v Ljubljani. Hčerka stanuje v pritličju hiše v Kamniku, Marija z možem pa v mansardi. »Dobro se razumemo.«

Nedeljsko kosilo za vso družino

Sin, ki ima 38 let in je tako kot oče električar, pa stanuje v stanovanju, ki je le okoli pol kilometra stran od njihove hiše. Ni še poročen. »Stanovanje sva mu z možem kupila.« Pravita, da današnja mladina praktično ne more priti do lastne strehe nad glavo, če jim starši ne pomagajo. »To pa seveda pomeni, da je bila v socializmu boljša stanovanjska politika.«

Odkar je v pokoju, še raje kuha. Vsako nedeljo pripravi nedeljsko kosilo za vse družinske člane, da se vidijo, poklepetajo in izmenjajo mnenja. »Baje pečem dober 'štrudelj',« se pohvali. Naredi skutnega, jabolčnega, v času češenj tudi češnjevega. 

In kaj dela, odkar je v pokoju? Pravi, da je zelo dejavna v Društvu upokojencev Kamnik, z možem redno hodita na društvene izlete. Marija pa je tudi prostovoljka v programu Starejši za starejše. »Veliko se druživa tudi s prijatelji.« Prizna, da je ona bolj družabne narave, da ima več prijateljic. Veliko dela na vrtu, mož pa raje v sadovnjaku. Otroci in tudi prijatelji so veseli, če jim podari solato, korenje ali domača jabolka. »Pa veliko hodim, saj je hoja najbolj zdrav šport za starejše ljudi.«

Ima tudi mucko Linksi, ki ji je v veliko pomoč takrat, ko je v slabi koži. Kadar jo vzame v naročje in jo nekaj časa boža po mehkem kožuščku, že po nekaj minutah začuti, da napetost v njej popušča ... Ugotavlja, da ima tudi zato toliko ljudi doma mucko, kužka, morskega prašička ali katerega drugega hišnega ljubljenčka. 

Vsako poletje jo z možem mahneta v njen domači kraj, kjer najameta apartma in uživata v kopanju in poležavanju na plaži. »Življenje je lepo, najlepše pa je, ko ne poslušam poročil,« je sklenila Marija Merčun.

Besedilo in fotografija: Neva Železnik

Podpis pod sliko: Marija Merčun je zadovoljna.

Neva Železnik


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media