Vedno dobre volje
Z upoštevanjem vseh priporočil za preprečevanje širjenja okužbe s koronavirusom so predstavniki društva upokojencev, krajevne skupnosti in KO Rdečega križa Razvanje pripravili slavje ob stoletnici Terezije Fekonja.
Trezika, kot jo kličejo, se je rodila 15. oktobra 1920 v Sakošaku pri Juršincih. Šestnajst let je službovala v Vidmu pri Ptuju. Poročila se je in rodila dva sinova, a sta se kasneje z možem razšla. Sama je skrbela za otroka in žal pozneje izgubila enega od sinov. Leta 1967 je prišla v Razvanje, kraj na robu Maribora, kjer se je znova poročila. Dolga leta je bila zaposlena v Tovarni železniških vozil Boris Kidrič, poleg tega je skrbela za velik vrt, s katerim je pomagala preživljati številčno družino. Kot upokojenka je nato še več kot dvajset let pomagala na sosednji večji kmetiji.
Leta 1984 se je včlanila v Društvo upokojencev Hoče. Leta 1993 je bilo ustanovljeno društvo v Razvanju, kjer je ostala zvesta članica vse do danes. Je tudi dolgoletna članica in poverjenica Krajevne organizacije Rdečega križa Razvanje. Dvajset let je delovala v upravnem odboru. Delo je opravljala zavzeto in odgovorno. Nobene poti se ni ustrašila, prav tako tudi slabega vremena ne. Ljudje so jo imeli radi, ker je bila vedno dobro razpoložena in dobro voljo je prenašala na krajane. Zdaj že nekaj časa živi sama. Za hrano in pomoč pri osebni negi skrbi soseda Milena, sin Franjo pa poskrbi za vse drugo, kar potrebuje. Prostovoljka projekta Starejši za starejše Angelca jo redno obiskuje in poskrbi tudi za to, da se udeležuje druženj z drugimi člani društva. Do svojega 95. leta se je udeleževala vseh društvenih izletov, nepogrešljiv je njen »jujuhuhu«. Kar nekajkrat se je udeležila tudi srečanj bralcev in prijateljev Vzajemnosti – in po navadi je bila najstarejša.
