Otvoritev železniške proge leta 1906 pospešila turistični razvoj Bohinja

Zgodbe | jan. '21

ODSTRTE PODOBE – BOHINJSKA BISTRICA

Največje naselje in gospodarsko središče Bohinja, ki leži na desnem bregu reke Save Bohinjke, kjer se vanjo ločeno izlivata potoka Bistrica in Belica, je po besedah 80-letnega Miša Serajnika, upokojenega učitelja zgodovine in krajevnega kronista, na sedanjem mestu nastalo v zgodnjem srednjem veku. »Sestavljeno je iz dveh delov: Spodnje in Zgornje vasi. Spodnja vas leži v ravninskem delu in je osončena dalj časa tudi pozimi, hiše pa so stisnjene v gručasto naselbino, saj so bili travniki in polja predragoceni, da bi jih pozidali. Zgornja ali kajžarska vas pa se je pomaknila že v brežino Rebra, kjer sonce pozimi že ob 14. uri zaide za gori Črna prst in Lisec.«

Zaradi več kraških izvirov je bilo dovolj vodne energije, ki je poleg mlinov, žag in usnjarn poganjala tudi fužine, v katere so železovo rudo vozili z nahajališč v bližnji okolici. Glavni dohodek velikega števila domačinov so tako stoletja predstavljali nabiranje bobovca in železovca, prevoz rude z Jelovice (planina Pečana) in Pokljuke (Rudno polje), prevoz oglja, pranje in praženje rude ter topljenje in kovanje. Več kot 2000-letna zgodovina železarstva se je v Bohinju končala leta 1890, ko je velik požar upepelil fužine v zaselku Pozabljeno in so proizvodnjo železa preselili na Jesenice.

Na panoramski razgledniški fotografiji Bohinjske Bistrice s Triglavom v ozadju, ki je nastala okrog leta 1910, vidimo med dvema gručama hiš v Spodnji vasi, na Srepolju, torej sredi polja, župnijsko cerkev sv. Miklavža. Novoromansko in novorenesančno zgradbo so v času od leta 1878 do 1885 postavili na prostoru baročne predhodnice, ki jo polihistor J. V. Valvasor omenja že konec 17. stoletja. Med gradnjo se je leta 1881 porušil zvonik in pod sabo pokopal deset Bohinjcev. Cerkev je poslikal kamniški slikar Matija Koželj, posvetil pa jo je ljubljanski knezoškof Jakob Missia. Ob severni zunanji steni stoji nagrobnik štiridesetim žrtvam gradnje bohinjskega železniškega predora, v notranjosti pa marmorni kip dolgoletnega župnika Janeza Mesarja. Pod njegovim vodstvom so že leta 1873 ustanovili sirarsko družbo za Bohinjsko Bistrico, Bitnje in Lepence, prvo takšno na Kranjskem. Bil je predsednik bohinjske podružnice Kranjske kmetijske družbe in deželni poslanec. Leta 1875 je ustanovil mlekarno in kasneje še šolo za mlekarstvo in sirarstvo, ki jo je tudi vodil. Graditelj bohinjskega predora grof Giacomo Ceconi je v času bivanja v Bohinjski Bistrici med letoma 1901 in 1906 za farno cerkev nabavil mašni plašč v zlatem brokatu, svetilko za večno luč v velikem oltarju in šest svečnikov, bandero s podobama sv. Miklavža in sv. Jakoba ter figurice za jaslice.

Od Grand hotela Triglav ni ostalo nič

Z zatonom železarstva ob koncu 19. stoletja so možnost za zaslužek izgubili tako fužinarji kot tudi rudarji in nabiralci bobovca, drvarji in oglarji ter mnogi rokodelci. Tisti Bohinjci, ki se niso zaposlili na Jesenicah, so se še bolj posvetili živinoreji ter z njo povezanemu zadružnemu mlekarstvu in sirarstvu ali pa se preusmerili v gozdarstvo in žagarstvo. Precej družin je bilo porinjenih na rob obstoja. »Toda v dobrem desetletju je prišla vesela novica, da bodo začeli vrtati bohinjski predor. Vodja gradnje Ceconi je zato potreboval veliko gradbenih strokovnjakov in predvsem delavcev. Razen številnih domačinov, ki so se spet lahko zaposlili, se je bohinjska vas Bistrica povečala še za dva tisoč prišlekov,« pojasnjuje Mišo Serajnik, ustanovni član, dolgoletni predsednik in zdaj podpredsednik Muzejskega društva Žiga Zois Bohinj. V preteklosti se je ukvarjal tudi s planinstvom, alpinizmom, turnim smučanjem, fotografijo in geologijo, že petdeset let pa zagnano čebelari in je bil tudi tajnik in predsednik čebelarskega društva.

Po zgraditvi 6336 metrov dolgega predora pod Kravjo Črno goro in Koblo med Bohinjsko Bistrico in Podbrdom oziroma po otvoritvi bohinjske proge od Jesenic do Trsta 19. julija 1906 so se na široko odprle možnosti za hitrejši razvoj turizma. Zato je Deželna zveza za tujski promet na Kranjskem od avstrijskega železniškega ministrstva in družbe Ceconi odkupila hotel in zgradbe, v katerih so bivali podjetnikova družina, uradniki podjetja in državni nadzorniki, vključno z lepim parkom, ki jih je obdajal. Tako je na tem zaokroženem območju nastal hotelski kompleks, ki naj bi postal turistično središče Bohinja in je upodobljen v ovalnem okvirju na barvni razglednici. Sestavljal ga je Grand hotel Triglav z restavracijo v manjši hiši ob njem, v nekdanjem uradniškem poslopju podjetja Ceconi na levi strani je bila depandansa Bellevue, v Ceconijevi zasebni hiši pa vila Bogumila. Vse skupaj je leta 1909 prešlo pod novoustanovljeno Hotelsko delniško družbo Triglav, ki pa ni zaživela in je že čez tri leta šla v stečaj.

Dotok turistov iz Trsta in od drugod je omogočil nesluten razvoj turizma. Rastli so hoteli, gostilne, olepševali so sam kraj, ob reki Savi so uredili kopališče Danica, kjer še zdaj deluje istoimenski kamp. Po navedbah Tomaža Budkoviča, avtorja knjige Vzpon Bohinja pred zatonom Avstro-Ogrske, so bili leta 1907 poleg Grand hotela Triglav v Bohinju še hoteli Bistrica, Rodica, Mencinger, Ažman in Markež v Bohinjski Bistrici ter hotela Sv. Janez in Zlatorog ob Bohinjskem jezeru. Tem so se tri leta pozneje pridružili še hotela Turist in Pošta v Bohinjski Bistrici ter hospic Sv. Duh in vila Prosenc ob jezeru. V tem času je bilo v Bohinjski Bistrici tudi sedem gostiln in dvanajst hiš, kjer so oddajali tujske sobe, v preostalem Bohinju pa je bilo prvih še šestnajst in drugih devet.

»Po propadu Hotelske delniške družbe Triglav je hotel z novim lastnikom v okrnjenem obsegu deloval še med svetovnima vojnama, nato so ga skupaj z restavracijo podrli. Depandanso Bellevue so po drugi svetovni vojni preuredili v nižjo gimnazijo, v vili Bogumili pa so bila stanovanja. Zdaj tudi teh dveh stavb ni več, saj so depandanso porušili zaradi gradnje kulturnega doma, vila pa se je morala umakniti ob postavitvi Vodnega parka. Na znamenitega graditelja bohinjskega predora danes spominjata po njem poimenovan majhen park in spominska plošča na mestu nekdanje depandanse Bellevue,« opisuje klavrno usodo nekdanjega Grand hotela Triglav naš sogovornik.

Zoisova stolpna ura

Druga približno 120 let stara črno-bela razgledniška fotografija prikazuje fužinarski dvorec Bohinj (Wochain), ki ga je ob potoku Bistrica na zahodnem robu naselja v 17. stoletju postavila družina Locatelli. Sredi 18. stoletja je prišel v roke barona Antona Jožefa Pittonija, leta 1777 pa ga je skupaj s tukajšnjimi rudniki in fužinami kupil baron Žiga Zois (1747–1819), fužinar, trgovec, naravoslovec, mineralog, geolog, zoolog, botanik, razsvetljenec, mecen in sin italijanskega trgovca M. A. Zoisa in premožne Slovenke Ivane Kappus pl. Pichelstein. Prizadeval si je za boljše tehnološke postopke pri kopanju rude, dal izdelati jamske zemljevide in sestavil rudarski red, opuščal nedonosne rudnike, izumil puhalnik za plavž. Leta 1868 je njegov potomec baron Anton Zois dvorec prodal Kranjski industrijski družbi. Dvonadstropna stavba pravokotnega tlorisa z enako visokima pravokotnima vogelnima stolpičema je danes, ko je v njej restavracija Zoisov grad, precej spremenjena.

»Levo od gradu stojijo železarski obrati in na vrtu pred njimi stolpna ura, ki jo je dal zgraditi Žiga Zois, da je zjutraj bíla ob dogovorjenem času in priganjala delavce v topilnico. Dotlej so namreč prihajali na delo bolj po domače, kakor kdaj in kakor kdo, zato je Zois z njo uvedel red. Pisatelj Janez Mencinger opisuje, da se je njeno bítje slišalo celo na planino Uskovnico. Ob stoletnici izgradnje bohinjskega predora leta 2006 je občina na pobudo Muzejskega društva Žiga Zois stolpno uro obnovila,« nas je na še eno bohinjsko zanimivost opozoril Mišo Serajnik.

Popravek

V prejšnji številki je v tej rubriki pomotoma prišlo do objave napačnih podatkov. Lastnika gostilne Pri Matevžu v Črni na Koroškem sta se pisala Hobel; njuni neposredni potomci danes živijo v Sloveniji in tujini; stavbo nekdanje gostilne dediči zdaj prodajajo in so tik pred podpisom pogodbe z občino.   

Boris Dolničar