Kako je močviren travnik postal mesto

Prosti čas | jan. '21

Grb občine Škofja Loka

Ko bomo spet lahko obiskovali različne kraje, se sprehodimo po Škofji Loki, za Ptujem drugem najstarejšem slovenskem mestu. Je najbolje ohranjeno srednjeveško mesto pri nas, štejejo pa ga tudi v majhno druščino najbolje ohranjenih srednjeveških mest v Evropi. Hkrati je zanimivo izhodišče za izlete po Poljanski in Selški dolini, bližnjih kraških jamah in gorovju.

Kot povedo arheološke najdbe, so se ljudje, naveličani stalnega seljenja za čredami divjih živali in življenja na prostem, odločili na škofjeloškem območju poiskati stalno bivališče že v starejši kameni dobi (80.000–30.000 let pr. n. št.). Preskočimo v sedmo in osmo stoletje našega štetja, ki ga zaznamuje poselitev Slovanov. Iz tega obdobja izvirajo tudi krajevna imena, ki v preoblikovani obliki veljajo še danes; ime Loka izvira iz slovanske besede lonca, ki pomeni močviren travnik.

Leta 973 je ozemlje današnje škofjeloške občine lastniško obvladoval nemški in italijanski kralj in cesar Oton II. Da bi na(d)gradil zvestobo cerkvenih in fevdalnih krogov, je škofu Abrahamu iz Freisinga na Bavarskem leta 973 podelil obsežno posest na Kranjskem. V bližini sotočja rek Poljanske in Selške Sore se je že razvijalo naselje Lonca oziroma Lo(n)ka, ki se danes imenuje Stara Loka. Tu so si novi gospodarji uredili svoj prvi dvor (prva pisna omemba leta 1074) oziroma administrativno središče. Da pa bi lahko pobrali čim več davkov, so ga začeli intenzivno naseljevati z ljudmi z drugih posesti v lasti freisinške škofije. Obrobje Sorškega polja je bilo v začetku 11. stoletja tako v večji meri že poseljeno z Bavarci, njihovi potomci še danes nosijo njihove poslovenjene priimke, kot so Cegnar, Hafner, Šifrer, Ziherl, Kuralt, Triler.

Kako je zamorec iz Loke prišel v papeški grb

Legenda govori, da je škof Abraham s svojim temnopoltim služabnikom, ki ga je dobil v dar od italijanskega velikaša, na poti skozi gozdove naletel na medveda. Škof je od strahu otrpnil, služabnik pa je s puščico iz loka žival ubil. »Za tvoje junaštvo te bom nagradil, da bodo še poznejši rodovi vedeli, kakšen junak si bil,« je dejal in zaukazal v grb naslikati njegovo podobo s krono na glavi. Zamorec s krono je postal simbol freisinške škofije, podobo zamorca pa so v svoj grb vnesla tudi nekatera druga freisinška mesta in trgi na ozemlju današnje Nemčije (Garmisch-Partenkirchen), Italije (Innichen) in Avstrije. Mimogrede: tudi Bavarec Joseph Ratzinger, papež Benedikt XVI., ki je vodil katoliško cerkev od 2005 do 2013, je imel v svojem grbu »škofjeloškega zamorčka«.

Loški grad je bil zgrajen v drugi polovici 12. stoletja, v njem sta bila upravno središče in bivališče škofa. Skozi zgodovino so bili v njem uršulinski samostan, ječa, bolnišnica in kazensko-popravni dom, danes tu domuje Loški muzej z zgodovinsko, arheološko, kulturnozgodovinsko, etnološko, umetnostno in prirodoslovno zbirko. Posebno zanimiva in nenavadna je na primer zbirka lesenih »božjih znamenj«.

Prvič je bila Škofja Loka omenjena kot trg leta 1248, leta 1274 pa že kot mesto, ki se je na trgovskem križišču med Štajersko in Italijo začelo razvijati v pomembno obrtno in gospodarsko središče. Ime Lo(n)ka se je preoblikovalo v Loka, novi del mesta pa je dobil ime Škofja Loka, oziroma če prevedemo iz starega slovanskega jezika, bi to približno pomenilo moker/močviren škofovski travnik.

Portali iz loškega konglomerata

Kapucinski most v Škofji Loki

Zgornji trg ali Mestni trg oziroma Plac se je pod gradom razvil v 13. stoletju, v 14. stoletju je zaradi prenaseljenosti mesta nastal še Spodnji trg. Na Mestnem trgu so živeli bogatejši meščani, v pritličnem delu svojih velikih hiš so imeli prodajalne in delavnice, v prvem nadstropju je bilo njihovo stanovanje, v drugem pa so živeli pomočniki in vajenci. Hiše na Spodnjem trgu so bile predvsem last revnejših prebivalcev, večinoma so enonadstropne.

Pri potepanju po starem mestnem jedru bodite pozorni na portale, narejene iz škofjeloškega konglomerata, trdo sprijetega rečnega proda, ki ga je v davnini nanesla voda, kopali pa so ga v bližnjih kamnolomih. Tudi Marijino znamenje na Mestnem trgu iz leta 1751 ima podstavek in kamniti steber iz konglomerata. Z njim so nekoč tlakovali tudi ulice in delali robnike pločnikov, kar je še vidno po nekaterih stranskih mestnih ulicah. Škofjeloški konglomerat so v prvih desetletjih 20. stoletja veliko uporabljali tudi kot gradbeni material, med drugim so z njim obložili tudi stari karavanški predor, ki povezuje Slovenijo z Avstrijo.

Na sredini Mestnega trga oziroma na Placu je bil osrednji družabni in tržni prostor. Pravico do trgovanja so imeli le meščani, kmetje so lahko prodajali le svoje pridelke. Največ se je trgovalo z železom, loškim platnom in siti. Močno so bili razviti mesarska dejavnost, mlinarstvo in tudi krznarstvo ter kovaštvo. Ob bregovih Poljanske in Selške Sore so stali mlini, žage, usnjarne, klavnice in kovačnice.

Prva elektrarna na Kranjskem 

Mesto se je zaradi večje varnosti v začetku 14. stoletja zaščitilo z obzidjem, skozi katero je vodilo pet vrat. Iz tega obdobja okoli leta 1357 je tudi znameniti enoločni Kamniti, danes imenovani Kapucinski most, ki je s svojo častitljivo starostjo eden najstarejših spomenikov tovrstne gradnje v srednji Evropi in najstarejši ohranjen most na Slovenskem. Zgodba iz leta 1381, ko je bil most še brez ograje, govori, da je takratni škof Leopold jahal čez most, ko ga je ustavil birič zaradi plačila mostnine. Konj se je splašil in z jezdecem vred padel v reko, kjer je škof utonil. Pokopali so ga v bližnjem nunskem samostanu. Ob prezidavah se je nagrobnik izgubil, tako danes ni znano, kje natančno je pokopan. Na mostu so kasneje postavili ograjo in kip svetnika Janeza Nepomuka, zaveznika utopljencev in zaščitnika proti poplavam.

Kljub dobro utrjenemu obzidju je leta 1457 v mesto vdrl vojskovodja celjskih grofov Jan Vitovec in mesto izropal in požgal. Okoli mesta so se nekaj desetletij kasneje podili tudi Turki. Škofja Loka je v tistem času preživela tudi pustošenje kuge, požare, najbolj pa jo je prizadel potres leta 1511. Škof Filip, takratni zemljiški gospod, se je potrudil mesto obnoviti tako dobro, da nekatere stavbe iz tistega časa stojijo še danes.

V prvi polovici 19. stoletja so mesto prizadeli večji požari, lakota in odprava fevdalizma, v drugi polovici 19. stoletja pa bil spet viden intenziven razvoj gospodarstva in tudi kulture ter družabnega življenja. Zaradi močne obrtne dejavnosti je po izgradnji železniške proge leta 1857, ki je povezovala Dunaj s Trstom, vzcvetela še industrija. Prvi industrijski obrat na tem območju je bila tovarna sukna, v njej so leta 1894 postavili prvo elektrarno, ki je s presežki električne energije kot prvo mesto na Kranjskem (Sloveniji) napajala mestno razsvetljavo. Tovarna ob mostu na Spodnjem trgu se je v prvi polovici 19. stoletja preoblikovala najprej v tekstilno tovarno, leta 1919 pa v mednarodno znano tovarno Šešir, ki je izdelovala klobuke iz volne in zajčje dlake.

Magnet za umetnike

Lepa narava in bojda vznemirljiva svetloba sta navdihovali raznovrstne umetnike. Škofja Loka je zaznamovana kot rojstni kraj slovenskega impresionizma, tu sta občasno živela in ustvarjala slikarja Rihard Jakopič in Ivan Grohar. Grohar je imel v Hofmanovi hiši na severnem delu trga svoj atelje, kjer je leta 1905 nastala njegova znamenita slika Škofja Loka v snegu. V Poljanah nad Škofjo Loko se je rodil in ustvarjal slikar Jurij Šubic. Življenje je med drugim sem zaneslo tudi humorista Frana Milčinskega, tu je ustvarjal tudi pisatelj Fran Saleški Finžgar.

Vlado Kadunec


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media