Vsestransko uporabne sani
Sani so vsakdanja zimska podoba skandinavskih mest in vasi na daljnem severu. Tam cest večinoma ne solijo in posipajo s peskom in že vsaj poldrugo stoletje s sanmi, na katerih je prostor tudi za prtljago ali še eno osebo, hodijo v trgovino, šolo, službo in še kam. Hoja ob saneh na dolgih klinah je varnejša zaradi ročajev, ki omogočajo varen oprijem, obenem pa se je mogoče poganjati podobno kot s skirojem in tako premagovati razdalje veliko hitreje kot peš.
Prve tovrstne sani so verjetno nastale tako, da so na smuči pritrdili posebno držalo ali stol, in jih tako uporabljali za prevažanje različnega tovora. Okoli leta 1900 so smuči nadomestile kovinske palice – kline, ki so po zaledenelih površinah omogočile hitrejše drsenje. Ker so sani lahke, vanje pogosto vprežejo psa. Prirejali so tudi tekmovanja s sanmi, ki so bila skoraj tako priljubljena kot tista v teku na smučeh ali hitrostnem drsanju. V osemdesetih letih preteklega stoletja so začeli izdelovati tekmovalne sani iz umetnih materialov, predvsem ogljikovih vlaken. Na olimpijskih igrah v Lillehammerju leta 1994 je bilo tovrstno sankanje celo demonstracijski šport, toda kasneje ga niso vključili v program olimpijskih športov.
Enostavne in zložljive
Putkukelkka (švedsko spark) se po finsko imenujejo na prvi pogled enostavno narejene pohodniške sani. Osnovni komplet sani predstavlja kovinsko ogrodje, na katero je pritrjen enostaven lesen sedež z ročaji. Takšne sani so primerne predvsem za utrjen ali pomrznjen sneg, dobro pa se obnesejo tudi na ledu. Sani so kljub dolžini lahke, čvrsto kovinsko ogrodje pa zagotavlja trdnost in togost tudi na zahtevnejših terenih. Kovinski klini, po katerih drsijo sani, sta široki do enega centimetra in dolgi dva metra. Otroške so pol metra krajše. Klini sta pritrjeni vzporedno, približno 40 do 50 centimetrov narazen. Ročaji so na višini okoli 90 centimetrov, pri otroških modelih pa so nameščeni nižje. Sani izdelujejo v več različnih velikostih, ki so prilagojene višini uporabnikov. Na zgornji del kline običajno namestimo za čevelj dolge plastične nastavke, ki omogočajo večjo stabilnost pri stanju na klinah. Omislimo si lahko še nekakšne plastične smuči, ki jih pritrdimo na kovinske kline v primeru mehkejšega snega. Smuči preprečujejo ugrezanje in zagotavljajo dobro drsenje ob majhnem uporu. Sani je mogoče enostavno zložiti, tako da jih lahko spravimo tudi v manjši avtomobil, a je ob tem običajno treba podreti enega izmed naslonjal zadnjih sedežev.
Ročaji za sedežem zagotavljajo stabilnost in ravnotežje, kline pa hitro drsenje. Hoja ali tek z opiranjem na sani omogoča veliko varnejše gibanje, še posebno na poledenelih površinah. Sani poganjamo podobno kot skiro: z eno nogo na enem izmed kovinskih vodil – klini, z drugo nogo pa se poganjamo. Ko želimo zamenjati stojno nogo, nekaj sekund z obema nogama stojimo na klinah in potem začnemo spet poganjati z drugo nogo. Zavijati je mogoče le počasi, in sicer z nagibanjem telesa ali drsanjem po tleh z eno nogo. Brez prevelikega truda je s pomočjo sani mogoče v eni uri premagati do petnajst kilometrov razdalje.
Poganjalne sani so odličen pripomoček za udobno in hitro premagovanje razdalj v zimskih razmerah. Za stare in mlade s prtljago ali brez. Pravijo jim tudi najbolj naravi prijazno vozilo, saj jih lahko uporabljamo kot prevozno sredstvo, tovorni voz, otroški voziček ... Takšne sani omogočajo veliko varnejše gibanje na poledenelih pločnikih in ulicah. Na sani je mogoče pritrditi celo plug, ki je v veliko pomoč pri čiščenju domačega dvorišča. Sani so še posebno priročne ob majhni količini snega in ko je led preveč razbrzdan ali neočiščen in drsanje na vodnih površinah ni mogoče. Sani je mogoče kupiti v Sloveniji za okoli 170 evrov, lahko pa jih naročite neposredno pri finskem družinskem podjetju Esla, enem največjih izdelovalcev sani na svetu. V vasi Koura jih izdelujejo že od leta 1928. Poleg različnih izvedb sani izdelujejo še takšne s štirimi kolesi za letno uporabo in tudi sodobne skiroje in hodulje s kolesi za starostnike in gibalno ovirane.
