Vizija oskrbe in oskrbovalnega sistema
DOLGOTRAJNA OSKRBA
PIŠE: prof. dr. Jože Ramovš, Inštitut Antona Trstenjaka
Zakaj razvoj dolgotrajne oskrbe nekaterim evropskim državam dobro uspeva? Odgovor je vizija. V Nemčiji so se na primer pred dobrega četrt stoletja v politiki, strokah in civilnih organizacijah ter medijih posvetili vprašanju, kaj potrebujemo, kaj zmoremo in kaj hočemo na področju oskrbe starostno onemoglih, kronično bolnih in invalidnih ljudi. Do leta 1995 sta imela njihovo politično vodstvo in javnost stvaren odgovor – in sprejeli so kakovosten zakon o dolgotrajni oskrbi.
Njegova vizija je human, finančno in kadrovsko vzdržen sistem dolgotrajne oskrbe v današnjih razmerah, ko potreba po njej naglo narašča. Slovenijo ta odgovor še čaka – razmislek o viziji oskrbe je pot do kakovostnega zakona in prakse.
Vsakdo ima svoje stališče do odvisnosti od pomoči drugih pri vsakdanjih opravilih. Če vprašanja ne pometem pod preprogo, si odgovarjam tudi na vprašanje, kdo in kako naj bi oskrboval mene, ko bo treba. To je osebna vizija oskrbovanja. Nespametno je, če si človek, medtem ko naredi vse, kar more, za svoje zdravje in samostojnost, zatiska oči pred odvisnostjo od oskrbe. Ko si glede tega oblikuje ustrezno stališče, postane bolj sproščen. In če se znajde v vlogi oskrbovanca, je za oskrbovalce prijetnejši. To dvoje pa je nekaj velikega v primerjavi s tem, če je v sebi zagrenjen in za oskrbovalce težaven. Smiselna osebna vizija oskrbovanja je tudi pogoj, da je človek kakovosten družinski ali poklicni oskrbovalec.
Vprašanja o oskrbi v onemoglosti so aktualna tudi za vsako občino in državo. Od skupne oskrbovalne vizije, ki jo imajo mediji in nosilci javne moči, sta odvisna državni in lokalni sistem dolgotrajne oskrbe. Če vprašanje o viziji oskrbe zanemarjajo, kot je to pri nas, je sistem slab, saj se nobeno zahtevno delo ne opravi brez pametnega razmisleka. Če dom za stare ljudi dela brez vizije ali po slabem konceptu, je to vsem očitno; za razvoj pa je še usodneje, če te vizije nimajo župan, uredništvo lokalnega časopisa in vsaka skupnost. Nagel razvoj oskrbovalnih programov, ki smo mu priča v razvitih evropskih državah, je posledica zavestnega oblikovanja skupne vizije o sodobni integrirani dolgotrajni oskrbi.
Trikotni šotor
Kakor nihče ne more nikomur dati osebnega pogleda na oskrbovanje, tako tudi Evropa, kapital ali kdor koli drug Sloveniji ne more dati vizije za ta naš nacionalni sistem. V EU je njegovo urejanje naloga posamezne države, zveza pa finančno in z dobrimi izkušnjami podpira razvoj integrirane dolgotrajne oskrbe. V Sloveniji poteka razprava skoraj samo o stroških oskrbe, mediji pišejo večinoma o problemih in lepih željah. Pogoj, da bomo sprejeli sodoben zakon in nato razvijali ta vitalni družbeni sistem, je javni dialog o viziji našega oskrbovalnega sistema danes in v prihodnjih letih. To je odprt pogovor ob vprašanjih, kaj v Sloveniji potrebujemo, kaj zmoremo in kaj hočemo na področju oskrbe starostno onemoglih, kronično bolnih in invalidnih ljudi. Drugi pogoj je, da gradimo na dobrih izkušnjah sosedov in doma.
Ob tem dialogu ljudje oblikujemo smiselno osebno stališče o sprejemanju človeške onemoglosti in vlogi solidarnega odnosa s šibkejšimi ljudmi – babyboom generacija ima namreč močan podzavesten strah pred pešanjem in sploh pred starostjo. Mlajšim bomo pri njihovem odnosu do starejših ljudi najbolj pomagali, če ta strah obvladamo s smiselno vizijo oskrbovanja in oskrbovalnega sistema v državi in občini. V razpravi o tem si oblikujejo smiseln pogled na oskrbo vsi njeni deležniki: politika in uprava na državni in krajevni ravni, zdravstvena, socialna in druge stroke, civilne organizacije, družine in javno mnenje v celotni skupnosti.
Vizija sodobne dolgotrajne oskrbe je trikotni šotor. Njegova sprednja stran so oskrbovanci in oskrbovalci, naslonjeni drug na drugega. Podpira jih tretji steber – sistem in programi; ti so delovni prostor šotora. Šotor oskrbe se postavlja z dialogom ob treh vprašanjih. Prvo je vprašanje, kaj oskrbovanec potrebuje, zmore in hoče. Ko imamo ta odgovor, sledi vprašanje, kaj potrebujejo, zmorejo in hočejo oskrbovalci. Ko imamo oba odgovora, je potreben še tretji odgovor na vprašanje, kaj potrebujeta, zmoreta in hočeta oskrbovalni sistem in njegova organizacija v sedanjem času in razmerah slovenske države in družbe. Če začnemo odgovarjati pri zadnjem vprašanju, gradimo z butalsko vizijo hišo od strehe navzdol.
Trikotnega šotora dolgotrajne oskrbe onemoglih in bolnih v vsej zgodovini človeštva ni podrl noben potres. Varnost mu daje stabilna celota vseh treh stranic: onemogli ljudje – oskrbovanci, v komplementarni sinergiji z njimi bolj zdravi ljudje – oskrbovalci ter družbeni prostor oskrbovalnega sistema s programi, ki se nenehno razvijajo, da je oskrbovanje boljše in lažje.
