Jubilej žlahtnega gledališča

Prosti čas | jan. '21

mag. Tina Kosi

Slovensko ljudsko gledališče Celje praznuje sedemdeseto obletnico. To je priložnost, da se spomnimo njegovih začetkov, razvoja, lepo utečenega festivala Dnevi komedije in izvemo kaj več o predvidenem praznovanju visokega umetniškega jubileja in ustvarjanju v času karantene. Svoje spomine pa so nanizali nekateri igralci iz preteklih in zdajšnjih časov.

Prednik sedanje gledališke hiše je bila Družba slovenskih gledaliških diletantov, ki jo je leta 1848 ustanovil Janez Krstnik Jeretin. Konec 19. stoletja se je dramska dejavnost preselila v novozgrajeni Narodni dom, vodil jo je Vladimir Ravnihar, po njem pa Rafael Salmič. Ta je leta 1911 ustanovil dramatično društvo, ki je s presledki delovalo do leta 1936. Konec leta 1950 je bil naposled ustanovljen profesionalni ansambel pod imenom Mestno gledališče Celje, za kar je imel veliko zaslug Fedor Gradišnik. Kmalu je bilo preimenovano v Ljudsko gledališče Celje in se leta 1953 preselilo v prenovljeno lastno stavbo na zdajšnjem Gledališkem trgu. Nastajal je poklicni ansambel. Prva zaposlena igralka je bila Nada Božič, ki je še dolga leta sodelovala z gledališčem. Prišli so še Anica Kumer, Janez Bermež, Miro Podjed, Marjan Bačko. Svojo igralsko kariero so v celjskem gledališču začeli graditi Zlatko Šugman, Marjana in Sandi Krošl, Janez Eržen, Vera Per, Volodja Peer, Demeter Bitenc, Ljerka Belak, Ivo Ban, Peter Boštjančič in Milada Kalezić. Če so po 2. svetovni vojni igrali predvsem socrealistične, slovenske in ruske drame, se je v sedemdesetih letih začela spreminjati programska shema, tako da so v njej našla prostor sodobna besedila, tudi angleške in ameriške komedije. Poseben prostor so namenili slovenski dramatiki, predstavam za otroke in se trudili pokriti vse gledališke žanre. Leta 1992 so na pobudo igralca Marjana Bačka ustanovili festival Dnevi komedije, ki je preživel vsa leta do zdaj, razen v letu covida-19. Njegove nagrade žlahtna predstava, žlahtni komedijant in žlahtna komedijantka so dobile prestižno veljavo.

Leta 2008 je postala upravnica gledališča mag. Tina Kosi, ki se je že nekaj let prej – od leta 2003 – uveljavila kot umetniška vodja te gledališke hiše. Že v študentskih letih je bila asistentka pri predstavah v več gledališčih, delala je kot dramaturginja, asistentka režije, prirejevalka in prevajalka dramskih besedil, diplomirala je iz dramaturgije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo ter opravila magistrski študij na oddelku primerjalne književnosti Filozofske fakultete v Ljubljani. Je tudi avtorica dveh dramskih besedil Metamorfoze in To ti je lajf. »Ko sem prevzela obe funkciji v SLG Celje, sem želela povečati vlogo gledališča v domačem okolju, povečati število predstav in gostovanj, uveljaviti gledališče v mednarodnem okolju. Gostovali smo na Hrvaškem, v Srbiji, zamejstvu, Rusiji (v Sankt Peterburgu so Branka Završana in Manco Ogorevc nagradili kot najboljša igralca), pripravljati smo začeli mednarodne koprodukcije, začela so prihajati vabila na tuje festivale. Leta 2020 smo bili povabljeni v New York in Jekaterinburg, pa je to odpadlo zaradi korone.« Kot upravnica je imela veliko dela s prenovo gledališča, ki poteka po fazah že več poletij, da ne motijo obiskovalcev, a vsaka omogoča lažje delo zaposlenim. »Še posebej nam je olajšala delo pridobitev Malega odra, saj lahko hkrati vadimo in igramo vzporedno dve predstavi, kar prej ni bilo mogoče. Prenova še ni končana, a večji del je.« Gledališče je že drugič zaprto zaradi korone. »Prvič smo bili zaprti več kot dva meseca. Ko smo SLG Celje smeli odpreti, smo upoštevali vse predpisane varnostne protokole, velika dvorana je smela biti zasedena 25 do 30 odstotkov, le 11 obiskovalcev je smelo biti na Malem odru. Kljub temu se je občinstvo z veseljem vračalo v gledališke dvorane. Lastno produkcijo (celotne stroške posamezne uprizoritve) smo financirali 53-odstotno iz prodaje vstopnic in gostovanj. Zdaj ni dohodkov in lahko si predstavljate, kaj to pomeni za naše gledališče.« Vendar se ne predajo. »Pripravljamo nove predstave. Vadimo. Preselili smo se na splet, kjer imamo več rubrik za otroke in mladino ter odrasle, igralci in drugi sodelujoči govorijo o sebi in svojem delu, berejo poezijo celjskih pesnikov, povezali smo se z Društvom slepih in slabovidnih, zanje pripravljajo zvočne knjige, gledališka vzgoja poteka prek Zooma, igralci berejo besedila, da bi učencem pomagali pri domačem branju,« je povedala Tina Kosi, ki se veseli boljših časov.

Sedemnajst ustvarjalnih let 

Peter Boštjančič

Peter Boštjančič je lani dobil Borštnikov prstan za izjemen igralski opus. Ta je kot jagoda na torti številnih nagrad, ki jih je prejel za svoje delo, med drugim nagradi Prešernovega sklada in častnika Večer, Glazerjevo, Borštnikovo nagrado občinstva, nagrado za mladega igralca. Prvo je prejel daljnega leta 1976, ko je kot mlad, bujnih črno valovitih las igral Hamleta. »Sedemnajst let v Celju še zdaj štejem kot najbolj kreativna in najlepša leta svojega življenja. Bojan Štih najprej, potem Igor Lampret pa Franci Križaj kot siva eminenca gledališča ter številni drugi so pripomogli, da smo bili prisotni povsod, od Bitefa v Beogradu do Sterijinega pozorja v Novem Sadu in Male scene v Sarajevu, pri nas so režirali odlični slovenski in najboljši režiserji iz nekdanje Jugoslavije, v SLG je bila drugačna legura krvi, bili so izjemno intenzivni in provokativni ter nepozabni časi.«

Legenda na celjskem odru

Anica Kumer

Anica Kumer sploh ni razmišljala, da bi postala igralka, pa je ustvarila več kot 200 vlog v celjskem gledališču, filmih in na televiziji. Marsikaterim je ostala v spominu kot Helena iz Partljičeve komedije Ščuke pa ni in kot odlična učiteljica v filmu Moj ata, socialistični kulak. Leta 2003 je prejela Borštnikov prstan. »Najbolj so mi ostale v spominu predstave na Malem odru, bile so mi pisane na kožo, kar dovolj eksperimentalne, da sem se lahko oddaljila od klasike.« Vso delovno dobo je preživela na odrih SLG. Pa so jo vabili tudi drugam. »Odločila sem se, da ne grem, ker mi je bilo v Celju lepo. Imela sem občutek, da je tu bolj mirno, da lahko bolje delam. Vsi, ki so na gledališkem področju kaj pomenili, pa so prihajali v Celje.«

Deset let v homogenem ansamblu

Branko Završan

Branko Završan je bila kar 25 let svobodnjak, kot rečejo tistim, ki niso redno zaposleni v kulturnih hišah. Deset let pa že razveseljuje občinstvo v celjskem gledališču. Po študiju na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo se je specializiral na pariški mednarodni šoli teatra, mima in giba Jacquesa Lecoqua. Spoznali smo ga kot 'gibalca' in glasbenika z odličnim albumom poeta in glasbenika Jacquesa Brela Senca tvoj'ga psa. Tudi zdaj je v glasbi. Končuje besedila za skladbe, ki jih bodo na režiranem koncertu s skupino Los Hermanos muy simpaticos in igralci SLG Celje izvedli ob 70. obletnici gledališča, takoj ko bo to mogoče. »V SLG Celje sem, ker mi je tukaj všeč, sicer ne bi bil. Veseli me, ker je ansambel homogen, ni izstopanj, kar mislim, da je prvi pogoj za kakovostno delo. Naša publika je trdna celica, ki nas spremlja že dolga leta. Imamo lepo povprečje obiska. Mesto Celje pa ima večstoletno kulturno tradicijo, kar se mi zdi zelo pomembno, to je enostavno čutiti v zraku. Kultura ni muha enodnevnica, in kdor bi jo hotel uničiti, je milo rečeno neumen. Ne ve, kaj dela.« Čez nekaj dni bo Branko Završan praznoval rojstni dan. Želimo mu vse dobro, prav tako gledališču, njihovim obiskovalcem in vsem, ki imajo radi kulturo.

Neva Brun, fotografije: Arhiv SLG Celje


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media