Janče, ena od vasi v največji mestni občini
Otroško igrišče na Jančah
Ob lepem vremenu Ljubljančani iz višjih nadstropij vidijo belo točko na vzhodnem hribovitem obzorju. To je planinski dom na Jančah (794 m). Logično je, kajpada, da se od tam še lepše vidi nazaj, na mesto. In res imajo Ljubljančani na Jančah eno najlepših in najbližjih razgledišč po osrednji Sloveniji, od mesta oddaljeno okoli 25 kilometrov. Njihova mestna občina se na vzhod namreč globoko – kot velik upravni trebuh – razteza v Posavsko hribovje in njegovo zelo razgibano kmečko pokrajino.
Starejši rodovi imajo Janče v čislih tudi zaradi pomena v nacionalni zgodovini. Znana je na primer zgodba, kako so se pred 150 leti skušali te izletniške točke polastiti ljubljanski Nemci, zbrani v nacionalistični organizaciji Turnverein. Pripravili so propagandni pohod na Janče. Nemško zastavo, imenovano frankfurtarica, so nameravali zasaditi na vršni planoti in tako pravzaprav označiti še eno oporišče pri širitvi nemškega ozemlja od Baltika do Jadrana. Vendar so se ušteli. Sredi pompa jih je napadla skupina mladih Jančarjev, gorečih slovenskih domoljubov. Fantje so se zagnali predvsem v zastavo. Iztrgali so jo Nemcem in jih pognali v beg. Turnvereinovcem ni več prišlo na misel, da bi se še kdaj tako ošabno in hrupno podali na kranjsko podeželje. V hudem spopadu je bil namreč eden njihovih ubit, več pa ranjenih. Takratna nemška deželna vlada je nad korenjaško vasico poslala strahovalno odpravo; baje pet čet vojakov za cel teden dni. V Ljubljano se je vojska vrnila z nekaj vklenjenimi fanti, vendar brez zaplenjene zastave. Kljub grožnjam in udarcem ni mogla iz vaščanov iztisniti, kje je zakopana. Takrat še ni bilo navade, da bi sovražne zastave javno in zmagoslavno zažigali. Škoda blaga, so si mislili varčni slovenski kmetovalci. Da bo to verjetno držalo, potrjuje druga zgodba. Neki okajeni janški mladenič se je naslednjo pomlad leta 1870, ko je pred cvetno nedeljo na ljubljanskem živilskem trgu prodajal butarice, pred dekleti hvalil, da ima rdeče gate. Sezul je čevelj in za pokušino pokazal rdeče obujke. In samo muzal se je, ko so ga spraševali, kje da je dobil trpežen cajg tako pregrešne barve. Preden so nanj naščuvali stražmojstra, jo je nabriti slovenski nacionalist že nekam pobrisal.
Po borovnice ali (le) svež zrak
Z avtomobilom so Janče dostopne v pol ure. Še bolj se je cesta skozi besniško dolino priljubila kolesarjem, ki jim je 500 metrov vzpona skozi lepe vasice, senožeti in sadovnjake ravno prav potrdilo, da jih je nekaj v nogah. Kako so srečni šele ob vrnitvi, ko polagajo ovinke, da jim vse frfota okoli ušes.
Janška pokrajina pred lanskim božičem
Markirani so dostopi iz Besnice, Laz in Litije. Čez Janče peljejo tudi rdeče-rumene markacije evropske pešpoti E 6 iz Jevnice ob Savi in naprej na Trebeljevo oziroma proti Grosuplju. O, tukaj so zidovi in debla kar lepo poslikani z barvnimi krogci, poti so razvejene na vse strani, in ker je povsod tako lepo razgledno, se nimate kam izgubiti, tudi pozimi ne. Vsaka markacija vas bo pripeljala k posebni janški prijaznosti. Tudi če se boste v dobrem vetru podili z zmajem po košenicah – seveda lahko to počnete le od pozne jeseni do zgodnje pomladi, ko travnik počiva – vam ne bo nihče ugrabil vašega vihrajočega veselja. Morda pa se boste Jančarjem oddolžili tako, da jih boste obiskali doma, pri njih kaj zaužili ali kupili. Dolgo je veljalo, da Jančarji ne morejo prodati svojega izvrstnega sadja, razen če ga naporno ne tovorijo na muhasti ljubljanski živilski trg. V zadnjih letih pa jim je državni projekt za oživljanje podeželja in razvoj vasi omogočil, da se je 28 kmetij preusmerilo v prodajo jagod, češenj, jabolk in drugega sadja, tudi posušenega, obenem pa jih prepričal, naj odprejo svoja vrata izletnikom. Tako lahko danes ob označeni sadni cesti Javorje–Janče na teh kmetijah poleg sadja dobite tudi jajca, koline in kmečko pecivo ter sladice oziroma potice. Od Podgrada, vasice ob Savi, nekaj kilometrov oddaljene od Zaloga, pa se začenja in kmalu povzpne vkreber čez Vnajnarje do Janč dobri dve uri hoje dolga borovničeva pohodna pot, označena z vijoličastimi kvadratnimi tablami. Vsaka številka na teh tablah pomeni tudi številko kmetije odprtih vrat, ki je kje v bližini. Če ob poti ni (več) borovnic, si pač pri kakšnem kmetu privoščite borovničevec.
Razgled z Janč je kratko malo sijajen; vidi se pol slovenskega reliefa v njegovi naravni obliki. Pogled se vije po srebrnem traku Save, se ustavi na Šmarni gori, tako lepo podobni dekliškim prsim, in se dvigne do Karavank in Julijskih Alp s Triglavom. Na severu se bočijo Kamniške Alpe s košato Menino, na vzhodu vidite Slivno, Vače, Zasavsko Sveto goro, Čemšeniško planino in Kum, Gorjance, Debeče, Obolno, Grosupeljsko polje, na jugu Ahac, Mokrc, Krim, Javornik, Snežnik ... Vendar ostaja najbolj privlačen pogled na Ljubljano; zadimljena leži v nekakšnih naravnih kleščah Golovca in Šišenskega hriba. Nekaj rdečega se vam bo pokazalo. Pristajalne luči? Bo kdo končno odkopal rdečo zastavo frankfurtarico? Ne, ne, to bodo samo rdeči zreli, prezreli plodovi na bližnji jerebiki, ki na Jančah vsako jesen oznanjajo, da življenje enega leta umira v svojih najlepših barvah. Pohitite, zima je, ptice in zmrzal sta vas mogoče že prehitela, jerebikovih sledov morda več ne bo, a sanj, da bo letošnje leto lepše, vam na tako visokem nihče ne more odvzeti.
