Daroval blizu 95 litrov krvi

Zgodbe | jan. '21

Matjaž Šinkovc v svoji delavnici. Foto: J. D.

Matjaž Šinkovc, Šmihelčan iz Novega mesta, je od poklicne šole naprej zaprisežen krvodajalec. Sredi novembra je na svoj rojstni dan kri daroval še zadnjič, in to 190-ič. Skupaj je prispeval blizu 95 litrov krvi. Je absolutni rekorder med številnimi krvodajalci novomeške območne organizacije Rdečega križa.

S ponosom pove, da ga niso niti enkrat zavrnili. V zadnjem letniku poklicne šole ga je tako kot druge dijake premamil prost dan, ki so ga dobili, če so se udeležili krvodajalske akcije. Kasneje je 47 let vsake tri mesece odhajal na darovanje krvi, vendar nikoli več zaradi prostega dne. »Vsak krvodajalec ima pred odvzemom zdravniški pregled in tudi na krvi se vidi, kako je s tvojim zdravjem. Zdelo se mi je pomembno, da vem, kako je z mano, poleg tega pomagaš nekomu, ki kri nujno potrebuje. Čeprav prejemnika krvi ne poznaš, imaš po odvzemu zelo dober občutek,« pove Matjaž in doda, da bo ta ritual zagotovo pogrešal. Še vedno bi bil pripravljen darovati kri, vendar je moral zaključiti zaradi starostne omejitve. Krvodajalstvo pa se pri družini Šinkovc ne bo zaključilo, kajti očetovo humano pot nadaljuje sin Jure.

Ljudje imajo radi gasilce

V teh čudnih koronačasih se tako kot večina ljudi z ženo Mileno zadržujeta bolj doma, skupaj z njima živi še hčerka Mateja z družino in sin Jure, tako da jima je lažje kot tistim, ki živijo sami. Oba sta tudi gasilca pri Prostovoljnem gasilskem društvu Šmihel. Matjaž se jim je bolj aktivno pridružil po upokojitvi, kot hišnik skrbi za njihov dom. Zadnja tri leta raznaša po gospodinjstvih tudi njihov koledar. Marsikateri so ga po telefonu spraševali, kdaj se bo oglasil. »Ljudje radi prispevajo za gasilce, tokrat pa so bili obiska še posebej veseli, čeprav zunaj in z masko, saj zelo pogrešajo stike z drugimi,« razloži.

Matjaž se ne čudi, da je prišlo do epidemije koronavirusa: »Prehudo je bilo, vsi smo samo še drveli in vse je moralo biti opravljeno v hipu. Nekdo je moral potegniti zavoro.« Na zdravje gleda z drugimi očmi kot večina ljudi, saj ga je že kot otroka za vedno zaznamovala otroška paraliza. Zaradi nje šepa, ker ima levo nogo krajšo in tanjšo, vendar se je na to navadil in ga pri vsakdanjem življenju ne ovira hudo. Prilagodil se je tudi pri športu, rad je kolesaril. Izučil se je za RTV-serviserja, vmes opravljal tudi servis računskih strojev, to delo je opravljal do upokojitve. Najprej se je zaposlil v Invalidskem zavodu Rog, vmes je delal še v servisu finomehanike Petra Hodnika, leta 1984 pa je odšel na svoje. Nekaj časa je imel pooblaščeni servis za aparate Gorenje, kasneje tudi za Philips. Imel je zelo velik teren od Ivančne Gorice do Bele krajine in Posavja, tako da se je domov pogosto vračal pozno popoldne ali celo zvečer. Po upokojitvi je obrt prevzel sin Jure. Še vedno mu rad pomaga, čeprav pravi, da so današnji televizijski in radijski sprejemniki nekaj povsem drugega kot včasih. Poleg tega se ljudje manj odločajo za popravilo in ob okvari raje kupijo nov aparat.

Pred korono sta se z ženo redno družila še z dvema paroma ob koncih tedna, zdaj se slišijo po telefonu in vsi komaj čakajo, da se ukrepi sprostijo in se vidijo v živo. 

Jožica Dorniž


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media