Zdaj ni čas za senzacionalizem
Pogosto jemljemo človekove pravice kot samoumevne, trajne, zanje se niti ne trudimo več. Ko pa se zgodi nekaj tako izrednega, kot je epidemija koronavirusne bolezni, pa v trenutku postanemo vsi ranljivi. In šele takrat opazimo, kaj vse smo izgubili, pravi varuh človekovih pravic Peter Svetina. Ob tem opozarja še na nemoč posameznika, ki se pogosto ne znajde v primežu brezčutnega birokratskega aparata, predvsem pa na povečevanje revščine v družbi, česar pa Slovenija kot socialna in bogata država ne bi smela dopustiti.
V poročilu o delu Varuha za človekove pravice RS za leto 2019 ugotavljate, da je na splošno raven spoštovanja človekovih pravic v Sloveniji visoka. Kje pa stanje (še) ni dobro ali se morda slabša?
Kar zadeva spoštovanje osnovnih človekovih pravic in svoboščin, je Slovenija zagotovo na visokem nivoju. Med svetovnimi državami smo pri vrhu po eni strani zato, ker imamo razvit čut za človekove pravice, po drugi strani pa se tudi oblast tega večinoma zaveda.
A to še vedno ne pomeni, da nimamo dela. Nasprotno, kršitve se seveda še vedno pojavljajo in največ jih na primer ugotavljamo pri načelih socialne države: nesorazmernost pri pokojninah, dostopnost do socialnovarstvenih storitev, socialni transferji, ki so zelo visoki, a nimajo pravih učinkov, kršenje načela dobrega upravljanja. Eno bolj kršenih določil pa je tudi neupoštevanje veljavne zakonodaje.
Konkretno ste opozorili na 305 kršitev pravic in drugih nepravilnosti pri 48 različnih organih. Kje pa se kršitve najpogosteje pojavljajo?
Najpogosteje nanje naletimo na področju dela ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, pri delu sodišč in občin ter tudi ministrstva za okolje in prostor, centrov za socialno delo in policije.
Moram pa poudariti, da je delovno področje ministrstva za delo zelo široko, saj se dotika tako rekoč življenja vsakega izmed nas – od družinske politike, socialnih zadev do trga dela, invalidov …, zato je nekako razumljivo, da se ravno na ta področja nanaša največ naših priporočil.
Večkrat omenjate, da je pri nas birokracija zelo dobro razvita.
To je res. Pri Varuhu človekovih pravic pogosto opozarjamo na kršenje načela dobrega upravljanja, saj so postopki od vloge do odločbe ali pritožbe čisto predolgi. Nenehno opozarjamo tudi na pojasnilno dolžnost uradnikov. Vsaj državni uradnik bi se namreč moral zavedati, da s svojim ravnanjem pomembno vpliva na življenje posameznika.
Ko se državljan obrne na neki urad, na neko institucijo, je dolžnost zaposlenih, da mu pojasnijo njegove pravice. Če za to niso pristojni, naj ga usmerijo tja, kjer bo človek lahko rešil svojo težavo. Ne ga pošiljati od vrat do vrat. Vzemimo primer nekoga z zelo nizko pokojnino, ki išče pomoč. Uradnik mu mora pojasniti, da mu na primer pripada varstveni dodatek, da ima pravico do dodatka za pomoč in postrežbo, da ima pravico do subvencije stanovanja, morda še kaj … Pogosto pa se dogaja, da se morajo ljudje znajti sami, kar v praksi pomeni, da pogosto do onemoglosti vrtijo telefone, hodijo od vrat do vrat oziroma od urada do urada, ali kar je še huje, iščejo obrazce po svetovnem spletu, kjer pa jih pogosto tudi zelo računalniško pismeni ljudje težko najdemo. Še več, ni samoumevno, da imajo vsi ljudje dostop do informacijske tehnologije in jo znajo uporabljati. Splet ne sme biti edini vir informacij. Državni aparat mora biti učinkovit servis za prebivalke in prebivalce, njeni uslužbenci pa morajo ljudem ponuditi pomoč. To, da stranki rečejo, naj ji vnuk pomaga, ni pomoč.
V oči bode tudi dejstvo, da precej priporočil ostaja neuresničenih po več let, celo odločbe ustavnega sodišča. Zakaj?
Tudi to je odraz zrelosti družbe. No, predvsem zrelosti odločevalcev, politike. Ustavno sodišče je najvišji organ prava v državi in ocenjuje ustreznost posameznih predpisov, ki ne nazadnje posegajo tudi v človekove pravice. Neuresničevanje sodb ustavnega sodišča, ki traja že nekaj let, je popolnoma nesprejemljivo.
V našem zadnjem poročilu za leto 2019 smo ponovno opozorili, da iz prejšnjih let ni uresničenih kar 200 naših priporočil posameznim organom. Pa čeprav jih je sprejel tudi državni zbor in naročil organom, da morajo upoštevati priporočila naše institucije. Žal jih na nekaterih področjih ne. Vendar na ta priporočila ne pozabljamo, pač pa nanje nenehno opozarjamo. Nimamo manj pomembnih in bolj pomembnih priporočil. Vsako je enako pomembno, ker zadeva najmanj enega človeka.
Nekdanja varuhinja Vlasta Nussdorfer je večkrat poudarila željo, da bi imel institut Varuha večjo moč. Kaj menite vi?
Moč Varuha ni majhna. Opozarja na kršitve. Ni pa zakonske obveze, da mora neki organ izpolniti naša priporočila. Da jih upošteva, je stvar komunikacije, argumentacije in naše vztrajnosti. Ko z odgovorom nekega organa nismo zadovoljni, jim pojasnimo, zakaj nismo zadovoljni. Nemalokrat tudi sam sedem s predstojnikom organa in se pogovoriva. Moram reči, da nam s takim ravnanjem velikokrat uspe, zlasti pri »majhnih zgodbah«, pri posameznikovih pravicah.
Varuh ni ne represivni ne oblastni organ. Naloga institucije Varuha človekovih pravic RS nikjer na svetu ni ta, da bi z represijo zahteval izvajanje svojih priporočil, pač pa pazi, da represivni organi ne posegajo v človekove pravice.
V katerih primerih pa Varuh nima pristojnosti ali pa so pričakovanja pobudnikov prevelika?
Veliko pobud imamo s področja medsosedskih sporov ali pa razmerja med uporabniki in ponudniki nekih storitev. Pri takih zadevah Varuh nima pristojnosti. To so vprašanja za sodišče.
Varuh človekovih pravic ima namreč po zakonu pristojnost, da varuje človekove pravice pred kršitvami državnih organov, organov lokalne skupnosti ali nosilcev javnih pooblastil. Posredujemo, če se postopki predolgo vlečejo, če so sodbe slabo napisane, opozarjamo, da morajo biti kakovostnejše, kar pomeni, da morajo biti napisane tako, da ne padejo na drugi stopnji.
Ugotavljamo, da si ljudje marsikdaj narobe predstavljajo naše delo. Zato poudarjam, da mora posameznik najprej sam poskrbeti za uveljavljanje svojih pravic in šele nato nastopi Varuh. Ne more pa Varuh ukrepati namesto nekoga. Tako nam na primer ljudje pogosto napišejo: »Zpiz mi je narobe izračunal višino pokojnine, pritožite se!« Ne, vi se morate pritožiti, in to v roku. V vsaki odločbi je pravni pouk, v katerem piše, v kolikšnem času se lahko pritožite in kam. Tako deluje pravna država. Če te pravne možnosti ne izkoristite in se ne pritožite, potem tudi Varuh ne more pomagati. Ali pa dobimo pobudo od nekoga, da »sosedovo podjetje povzroča hrup, a ga ne bom prijavil na inšpekcijo, dajte ga vi«. Ampak mi tega ne moremo, pač pa uporabnika napotimo, naj se obrne na inšpektorat. No, če se tam ne odzovejo ali se odzovejo prepozno, pa lahko seveda vedno posredujemo.
Zagotovo pa smo najbolj pozorni na ranljive skupine, ker težje uveljavljajo svoje pravice.
Opažate tudi, da se revščina v družbi povečuje …
Revščina se žal res povečuje, je raznovrstna in večplastna. Dobivamo veliko pobud v zvezi s prenizkimi pokojninami, vendar tu žal nimamo česa storiti. Starostne pokojnine so nizke, še nižje so invalidske pokojnine, kar kaže, da naš pokojninski sistem ni dovolj solidaren. Dokaz za to so ljudje, ki za 40 let delovne dobe dobivajo tako nizko pokojnino, da živijo pod pragom revščine. Ni prav, da ljudje vse življenje delajo za minimalno plačo, pa ne po lastni krivdi, in bodo imeli pokojnino manjšo od minimalne. Glede tega bi res moralo priti do politične rešitve. V razviti, ne nazadnje bogati državi, kot je Slovenija, se kaj takega ne bi smelo dogajati.
Kako pa je epidemija koronavirusne bolezni vplivala na človekove pravice?
Zagotovo je za vse nas to nova, nenavadna situacija. In kot taka zahteva hitro ukrepanje, ki pa mora biti transparentno. Pokazalo pa se je, da človekove pravice niso same po sebi umevne.
Človekove pravice, kot so pravica do življenja, do prepovedi mučenja in nečloveškega ravnanja in podobno, so absolutne. Druge človekove pravice pa so lahko omejene, ampak z razumno utemeljitvijo. Ukrepi za zaščito pred koronavirusno boleznijo so namenjeni za zaščito naših življenj in zdravja. Biti pa morajo strokovno utemeljeni, zakoniti, sorazmerni, nediskriminatorni, časovno omejeni in jasno obrazloženi, da jim ljudje zaupajo in jih zato tudi spoštujejo. Ukrepi omejujejo naše pravice, zato jih je treba neprestano preverjati. Pravzaprav je težko reči, kateri ukrepi so pretirani, kateri pa ne. Kot vidimo, omejitve niso prinesle rezultatov, kot smo jih želeli (pogovarjala sva se v začetku decembra, op. A. Ž.).
Nam je pa epidemija pokazala, kako lahko v trenutku prav vsi postanemo ranljivi. Takrat šele opazimo, kaj vse smo izgubili. Zato moramo zelo paziti, ko se bo začela obnova družbenega življenja, da ne bomo pozabili na človekove pravice, pač pa da jih ohranimo na enaki ravni kot pred epidemijo oziroma jih po možnosti še okrepimo.
Ali je vlada z ukrepi za zajezitev epidemije preveč posegla v človekove pravice? Kje ste zaznali največ kršitev?
Že od začetka prvega vala epidemije koronavirusne bolezni smo opozarjali vlado na določene pomanjkljivosti. Tako smo na primer prejeli več kritik posameznic oziroma posameznikov, ki so se nanašale na ukrep omejitve gibanja na občino stalnega ali začasnega prebivališča, v delu tudi zato, ker naj bi povzročal neenakost pri stikih med starši in otroki, ko gre za ločene starše – češ da naj bi onemogočal stike, če eden izmed staršev in otrok prebivata v različnih občinah, medtem ko imajo lahko ločeni starši, ki prebivajo v isti občini, še možnost imeti stike s svojimi otroki. Glede tega smo se obrnili na vlado in vesel sem, da sta nam ministrstvo za pravosodje in notranje ministrstvo prisluhnila in uvedla nekatere izjeme. Naše stališče je namreč, da ukrep omejitve gibanja na občino prebivališča ne sme omejevati družinskega življenja staršev in otroka, ki prebivajo v različnih občinah.
Pogrešam pa tudi, da posamezne odločitve niso dovolj jasno pojasnjene. Ne morem reči, da je premalo informacij, so pa marsikatere za ljudi premalo razumljive. Tudi zato prihaja do dvomov o njihovi smiselnosti in legitimnosti.
Kateri ukrepi so po vašem mnenju najbolj posegli v pravice starejših državljanov?
Med najbolj bolečimi je zagotovo prepoved obiskov stanovalcev domov starejših občanov. Glede tega ukrepa smo dobili veliko pobud.
Zavzemamo se za to, da je treba obiske v domovih za starejše omogočiti, seveda pod določenimi pogoji. Vsem ljudem so socialni stiki zelo pomembni, in omejevanje stikov nanje zagotovo zelo negativno vpliva. Zato smo večkrat poudarili, da je treba omogočiti obiske, še posebej umirajočim in njihovim svojcem, da se dostojno poslovijo. Verjamem, da so bolnišnice in domovi sposobni sprejeti take ukrepe, da jim to omogočijo. Posamezni domovi so pokazali veliko inovativnosti, da so omogočili obiske. Zato se mi zdi smiselno, da bi pri načrtovanju ukrepov bolj vključili ljudi, ki poznajo razmere, torej »praktike«, ljudi, ki delajo neposredno na terenu.
Opozorili smo tudi, da ni pravne podlage za zapiranje ljudi oziroma omejevanje njihove osebne svobode na taki ravni. Pri tem seveda mislim na vse socialne zavode, tudi za varstveno-delovne centre, stanovanjske skupnosti. Tudi ti ljudje so ostali na robu, pa niso bolniki. Če je oseba intelektualno manj razvita, še ne pomeni, da je zaradi tega zdravstveno bolj ogrožena.
Starost in invalidnost nista bolezen – ta vidik je treba upoštevati. Jasno je, da sta najpomembnejša zdravje in življenje ljudi, vendar ne smemo pozabiti na vse drugo. Zlasti na to, da nismo vsi ljudje enaki.
Opozarjate na prikrajšanost ljudi, ki zaradi različnih oviranosti težko pridobivajo informacije, kar je med epidemijo še posebej pomembno. Na kaj konkretno mislite?
Dostop do informacij je ena od osnovnih pravic vsakega posameznika. Osebe z oviranostmi morajo imeti možnost, da polnopravno uživajo človekove pravice. Pri tem je dostopnost do informacijskih in komunikacijskih tehnologij še posebej pomembna, saj predstavlja temelj za uveljavljanje tudi drugih pravic. Osebe z različnimi oviranostmi lahko s pomočjo prilagoditev pridobivajo številne informacije, se sporazumevajo, izobražujejo, vključujejo v družbo in so v njej aktivno udeležene. Brez prilagoditev pa so odrinjene na rob in nimajo enakih možnosti kot vsi drugi. Vesel sem, da v okviru RTV Slovenija od leta 2018 deluje Služba za dostopnost programov, ki soustvarja portal www.dostopno.si, zbirališče radijskih in televizijskih vsebin, ki so opremljene s posebnimi tehnikami dostopnosti – z zvočnimi opisi oziroma podnapisi ter podnaslovljene in opremljene s tolmačem za slovenski znakovni jezik. Vloga javnega servisa je na tem področju neprecenljiva, si pa želim še več posluha predvsem za stiske naglušnih. Te so se namreč v času epidemije koronavirusne bolezni in nošenja mask v zasebnem ter javnem življenju še poglobile. Mnogi med njimi namreč berejo le z ustnic in ne obvladajo znakovnega jezika, kar jim otežuje sporazumevanje in tudi hiter dostop do informacij. Večinoma jih zdaj pridobivajo z zamikom in v okrnjeni obliki, kar jih postavlja v neprivilegiran položaj. Tudi zato sem apeliral na vodstva RTV, Slovenske tiskovne agencije in Urada vlade za komuniciranje, da v čim večji meri in s čim manj časovnega zamika ter po možnosti v realnem času zagotovijo podnaslavljanje svojih vsebin ter jih objavljajo na enak način, kot je na voljo vsem drugim ljudem. Če na primer Televizija Slovenija predvaja posamezno novinarsko konferenco na svojih programih, pričakujem, da bo v čim krajšem mogočem času poskrbela za enako objavo s podnapisi. Kot sem dejal, mnogi med nami niso vešči sodobnih komunikacijskih tehnologij, zato je izjemno pomembna neposredna objava na programih RTV Slovenija, torej ne le na spletu.
Ali se vam zdi uporaba sodobnih komunikacijskih sredstev (Facebook, Twitter) primerno sredstvo za razglašanje pomembnih odlokov, saj jih ne uporabljajo vsi državljani?
Res so družbena omrežja najhitrejši kanali za posredovanje informacij, a ne smejo biti edini. Vendarle imamo v državi javni servis (RTV in Slovenska tiskovna agencija), ki ga vsi državljanke in državljani plačujemo in ki mora posredovati neodvisne, preverjene in verodostojne informacije.
Žalostno je to, da v današnjem času ljudje najbolj zaupajo družbenim omrežjem in strokovnjakom, ki to sploh niso. Ogromno informacij ni verodostojnih, veliko je manipulacij. Vsak od nas lahko na spletu najde informacijo, ki je podana na način, da je zanj sprejemljiva, samo malo je treba pobrskati. Potem pa ne posluša strokovnjakov, naj si bodo zdravstveni ali kateri koli drugi. Ljudje pa moramo zaupati strokam.
Če kdaj, med epidemijo ni čas za senzacionalizem.
Vendar je v družbi vedno več nestrpnosti. Kako bi dosegli strpnejše vedenje in ravnanje v družbi, tudi dostojno komuniciranje?
Dobili smo že več pobud zaradi neprimernega govora ali neprimernih vsebin, ki posegajo v dostojanstvo človeka. Tudi sam zaznavam take vsebine.
Nočem verjeti, da je kultura govorjene in pisane besede izgubila pomen. Vendar moramo temeljito razmisliti o vrednotah in kulturi strpnosti, kulturi sprejemanja in dialoga, kulturi vključevanja in ne nazadnje tudi kulturi medsebojne komunikacije.
Zavedati se moramo, da je vsak posameznik odgovoren zase in za svoje ravnanje. Obenem pa živimo v skupnosti, od družine naprej, zato je vsak posameznik odgovoren tudi za razvoj skupnosti. Vsako naše dejanje namreč vpliva na skupnost. Kultura medsebojnega dialoga oziroma spoštovanje sočloveka pa se odraža tudi v izrečenih besedah. To ni t. i. politična korektnost, ampak je spoštovanje človeka do človeka. Tisti, ki se imamo možnost in priložnost oglašati v javnosti, se moramo še bolj zavedati svoje odgovornosti.
Diskriminatorne izjave, ki se včasih pojavijo v javnosti, pripeljejo le do še večjega sovraštva in podpihovanja. A ne pozabimo, od težkih besed lahko kaj hitro pride tudi do težkih dejanj.
Med epidemijo je bilo slišati tudi kritike, zlasti iz vrst nevladnih organizacij, da se Varuh človekovih pravic RS preslabo odziva na kršitve v družbi. Kako to komentirate?
Mi se neprestano oglašamo. Vendar se Varuh ne more oglasiti nepremišljeno na vsak primer, ki se dogaja v družbi. Tega marsikateri ne razumejo, saj ne razumejo ali ne poznajo naših pristojnosti oziroma pooblastil. Tudi zato kdaj slišim, da sedimo v pisarnah križem rok. Če bi se naša institucija strogo držala le tistega, kar je zapisano v zakonu in ustavi, bi se lahko oglasili le takrat, ko bi nekdo menil, da neki državni organ ali organ lokalne skupnosti oziroma nosilec javnih pooblastil krši pravice posameznika, tako pa se pogosto oglasimo tudi takrat, ko zaznamo, da se v družbi stvari ne razvijajo v pozitivno smer.
Spoštovanje sočloveka se odraža tudi v izrečenih besedah.