Veliki zdravnik iz Tajvana

Zgodbe | maj '21

Mladi Janez Janež je napisal posvetilo svoji materi.

Ime Janez Janež mnogim Slovencem verjetno ne pove veliko, čeprav je bil eden izmed ljudi na svetu, ki so bili zdravniškemu poklicu najbolj predani. Res pa je večji del življenja preživel v Tajvanu, kjer je za seboj pustil na tisoče pričevanj hvaležnih bolnikov, med katerimi so marsikateri prihajali iz najrevnejših slojev in si pogosto niso mogli plačati osnovnega zdravljenja. Zdravnik nikomur ni odrekel pomoči.

Janez Janež je bil rojen leta 1913 v kraju Dolsko. Po domače so mu pravili Pletarjev Janko in že kot otrok je govoril, da bo šel na Kitajsko za misijonarja. Mati si je želela, da bi postal duhovnik, zato je bila zelo razočarana, ko se je odločil za študij medicine na ljubljanski fakulteti. Študij je nadaljeval v Zagrebu, diplomiral je v Gradcu in na Dunaj odšel še na specializacijo s področja transfuzije krvi. Leta 1937 se je vrnil v Ljubljano, kjer je postal predstojnik kirurgije v bolnišnici in eden prvih, ki je v Ljubljani izvedel krvno transfuzijo.

Od nekdaj je postavljal potrebe bolnikov na prvo mesto. Načelu je ostal zvest tudi med 2. svetovno vojno, saj se ni oziral na politično pripadnost bolnikov in je kot zdravnik pomagal vsem. Konec maja leta 1945 je izvedel, da je na seznamu ljudi za likvidacijo, saj je bil označen za okupatorjevega sodelavca. Zato se je umaknil na Koroško, kjer se je pridružil slovenskim beguncem. Bil je v skupini, ki naj bi jih Angleži odpeljali v Italijo. V zadnjem trenutku je zaslutil, da jih nameravajo vrniti v Jugoslavijo. Uspelo mu je pobegniti in pri Pliberku se je več ur skrival na polju rži, s čimer si je rešil življenje. Prek Celovca mu je uspelo priti v Rim, kjer naj bi mu kot laičnemu misijonarju pomagali priti v krščanski misijon na Kitajskem. Zaradi zapletov z vizumom je najprej odšel v Argentino, leta 1948 pa na Kitajsko, kjer je delovalo več slovenskih misijonarjev. Kot zdravnik je začel delati v mestu Zhaotong v pokrajini Yunnan. Bolnišnico so vodili italijanski menihi kamilijanci in šolske sestre iz Slovenske Bistrice. Pod vodstvom dr. Janeža se je delo v bolnišnici zelo izboljšalo. Organiziral je izobraževanje osebja, s pomočjo podpornikov iz tujine pa mu je uspelo dobiti nekaj prepotrebne opreme. Takoj se je začel intenzivno učiti kitajščine, saj se je lahko le tako še bolj posvetil bolnikom.

Predan delu in bolnikom

Dr. Janež pri jutranjem pregledu bolnikov

Zaradi zaostritve političnih razmer v državi je leta 1952 odšel v Tajvan. Delati je začel v mestu Luodong ob severovzhodni obali otoka, ki je velik za skoraj dve Sloveniji. Namenoma je izbral revnejše mesto z veliko begunci, saj je vedel, da prav najrevnejši najbolj potrebujejo njegovo pomoč. Bolnišnice ni bilo in menihi kamilijanci so usposobili zasilno ambulanto ter jo počasi spremenili v sodobno Bolnišnico svete Marije. Sprva ni bilo izšolanih medicinskih sester, farmacevtov, zdravstvenih tehnikov. Zato so ustanovili še šolo zdravstvene nege in tako so počasi domačini prevzemali delo tujih redovnikov.

Dr. Janež je tu ostal do konca življenja. Delal je cele dneve, ni poznal letnega niti bolniškega dopusta, čeprav je imel kar nekaj zdravstvenih težav. Vsako jutro ga je že navsezgodaj čakalo več deset bolnikov, potem pa je opravil še do deset operacij. Ves ta čas za svoje delo ni želel plačila. Zadovoljen je bil s sobo in hrano, večino denarja, ki ga je dobil, pa je daroval revežem, ki si pogosto niso mogli privoščiti zdravljenja. Večkrat je bolnikom daroval tudi kri. Živel je zelo skromno, v svoji sobi je imel poleg osnovne opreme le medicinske knjige in dela Ivana Cankarja, ki ga je zelo cenil zaradi občutka za pravičnost in sočutja do revnih. Edino razkošje sta bila radio in star gramofon za poslušanje klasične glasbe.

Nova bolnišnica se imenuje po zdravniku Janežu.

Ni se mogel zanašati ne na drage medicinske naprave ne na številčno ekipo, temveč je moral delovati hitro in odločitve sprejemati sam. Kljub omejeni opremi je bil znan po odlični diagnostiki in zdravljenju. Kot predan vernik je pogosto ob bolnikih tudi molil. Bil je zelo strog do sebe in sodelavcev, a dober in sočuten do bolnikov, s katerimi se je trudil vzpostaviti najboljši odnos. Kljub strogosti so ga spoštovali, in kdor je vztrajal ob njem, se je tudi veliko naučil. Od kolegov je zahteval, da se naučijo uporabljati obe roki med operacijo, kot je to počel sam. Tako je lahko hitreje operiral. Zaposlene je uril v hitrem delovanju in čim večji učinkovitosti, da so lahko opravljali več del. Med novinci je zaradi vzkipljivosti sprva veljal za zlobnega, ker jih je ošteval za vsako napako ali slabo opravljeno delo. Toda sčasoma so spoznali, da so zaradi tega poklicno napredovali. Zdravnik je bil vedno iskren, znal pa se je tudi pošaliti. O svojem delu ni objavljal medicinskih dognanj, saj za to ni imel ne potrebe ne časa. V mislih je imel vedno bolnike, ne pa slave in denarja. Številne bolnišnice so mu ponujale bogato plačilo, da bi prišel delat k njim, a je ostal zvest svojim načelom. Umrl je 11. oktobra leta 1990 v 78. letu starosti.

Na pogreb je kljub zdravnikovi želji, da naj bo skromen, prišlo vsaj 1500 ljudi, krsto in pogrebni voz so okrasili z vrtnicami, ki so mu bile najljubše. Ko so ga peljali mimo budističnega templja, so ga pozdravili gongi in bobnanje. Pokopan je na katoliškem pokopališču Guangxing v Luodongu. Po angleško so ga imenovali John, po tajvanskih dokumentih pa je bil Italijan. Sam je vedno poudarjal, da Slovenci niso Jugoslovani, zato na njegovo željo na nagrobniku piše: dr. John Janez, rojen jan. 14. 1913, Slovenia, Lubiana.

 Življenjska zgodba v knjižni obliki

Dr. Janeža so na Kitajskem klicali Fan Fenglong – Fan pomeni vzoren, Fenglong pa feniks. Tajvanci so mu pravili Da yishi – Veliki zdravnik, najpogosteje pa po japonsko Oki. Leta 1963 mu je tajvanska vlada podelila visoko državno priznanje »dobri človek«, odlikoval pa ga je tudi papež Pavel VI. Vendar pa mu nagrade niso nič pomenile in jih je vztrajno odklanjal. V Tajvanu se ga še vedno spominjajo s hvaležnostjo. Leta 2007 so ustanovili oddelek za urgentne in težke bolezni in ga poimenovali Spominsko poslopje Fan Fenglonga. Pred urgenco stoji njegov kip. Leta 2010 je na podlagi številnih ustnih in pisnih pričevanj izšla zdravnikova biografija v kitajščini. Lani smo dobili prevod z naslovom: Veliki zdravnik Fan Fenglong – Oki. Za prevod iz kitajščine je poskrbela dr. Mojca Pretnar, izdala pa jo je založba Salve v sodelovanju z Društvom misijonarja dr. Janeza Janeža. Društvo ima prostore v Dolu pri Ljubljani, kjer je urejena tudi spominska soba. Ogled je mogoč po predhodni najavi.

Igor Fabjan


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media