Z vaterpolom od krajevne do svetovne scene

Zgodbe | maj '21

Iztok Kraševec je prejemnik velike športne nagrade za življenjsko delo 2020, ki jo podeljujeta Zavod za šport Kranj in Mestna občina Kranj. S čim si jo je zaslužil v 63. letu Gero, kot ga kličejo še iz osnovnošolskih let?

Velik športni zanesenjak že pol stoletja deluje na področju rekreativno-tekmovalnega športa, je tudi nepogrešljiv pri organizaciji marsikaterega dogodka. Bil je nogometaš, vaterpolist, košarkar, teniški igralec, v letih pred upokojitvijo pa prisega na golf. Zakaj tako raznotera izbira športov? S prvim je želel nadaljevati zelo uspešno očetovo nogometno pot in v njem je užival. K vaterpolu so ga pritegnili prijatelji. S košarko je kot fant iz bloka pri kranjskem vodovodnem stolpu v trojkah polnil prosti čas. Na prosto igrišče so po vsaki tekmi morali čakati uro in pol ali celo dlje, tako zasedeno je bilo. V času, ko se je odločil za tenis, se je bilo treba najmanj teden prej naročiti za prosti termin. Vanj je prestopil, ker si je lažje našel primernega soigralca. Golf, s katerim si polni čas in dušo v zadnjih letih, pa je igra, pri kateri je, kot je izjavil za Kranjske novice, ključno s čim manj udarci doseči dober rezultat.

Pogovarjala sva se v lokalu ob pokritem bazenu v Kranju, ki ga ima sogovornik v najemu že več kot dvajset let. Tako sva spremljala plavalce, ki so posamično prihajali iz vode. Glasno in iskreno je med pogovorom pozdravil skoraj 84-letnega dr. Milivoja Veličkovića, dolgoletnega znanca, ki ga ceni zaradi njegovega odnosa do športa in življenja. Lahko je vzor vsem, kako je treba živeti, je Iztok Kraševec utemeljil pozdrav.

Ne le športnik, tudi funkcionar

V športnih sredinah so ga predlagali tudi za najbolj odgovorne funkcije. Meni, da zato, ker so ugotovili, da bo kot abiturient kranjske gimnazije ter diplomant Fakultete za organizacijske vede Kranj Univerze v Mariboru z znanjem angleščine, francoščine ter jezikov večine jugoslovanskih narodov znal brez plačila poskrbeti za potrebe klubov in zvez. Tako je bil predsednik Vaterpolskega kluba Triglav Kranj (1985), predsednik Vaterpolske zveze Slovenije (1991) in direktor reprezentanc (2006). Za največji uspeh v funkcionarski vlogi si šteje pridružitev Vaterpolske zveze Slovenije evropski in svetovni plavalni zvezi.

Tudi v nogometu je pustil lep pečat. Leta 1989 je bil direktor Nogometnega kluba Olimpija, leta 1992 in leta 2000 pa direktor Nogometnega kluba Triglav Kranj. Je tudi eden od podpisnikov ustanovne listine Olimpijskega komiteja Slovenije leta 1991. Zdaj pa je predsednik Golf & Country kluba Kranj. Zadovoljen je, da na igrišču v Smledniku igra skoraj sto članov.

Kar 35 let je bil vpet v vse večje organizirane športne dogodke v Kranju. »V vseh teh letih sem vzpostavil ogromno stikov med ljudmi iz panožne zveze doma in iz tujine, s funkcionarji iz drugih športov, gospodarstveniki, ki so vlagali v šport, in drugimi ljubitelji športa,« je opredelil razvejanosti, do katerih je pripeljalo njegovo delovanje. K temu je dodal: »Ti stiki in odnosi so bili interesno pogojeni, nekateri pa so prerasli v prijateljevanje. Klubi, ki sem jih vodil, so bili zelo številčni, od sto in več ljudi, z razvejano organizacijsko strukturo. Ekipe, ki so nastopale, pa štejejo vsaj dvajset tekmovalcev in spremljevalcev. Ker sem bil skoraj dvajset let delegat na vaterpolskih tekmah na državnem prvenstvu in tudi Jadranski ligi, sem spoznal tudi ogromno tekmovalcev.« Širino in zavzetost njegovega delovanja potrjuje tudi seštevek, da je zanj obiskal skoraj tri četrtine sveta. Po več obiskih nekdanje Sovjetske zveze mu je ostala kot osebna želja le še potovanje s čezsibirsko železnico.

Vsak je nekoč začetnik

Omeni tudi štiri obiske Južnoafriške republike in na vprašanje, kaj sploh vemo o dogajanju v Afriki, iskreno in prepričano odgovori, da je vse, kar vemo, objavljeno na podlagi filtriranih medijskih informacij, ki so lahko takšne ali drugačne. »Naj povem primer. Bil sem na svetovnem prvenstvu v nogometu v JAR. Domačini, prijatelji so me vprašali, kje v Evropi je državljanska vojna. Kakšna državljanska vojna? Tam je, kjer so na parlament metali molotovke in granitne kocke. Sem si rekel, o zlomka, to pa je pri nas, v Sloveniji. Tako se poroča. Mi rečemo, to je delo nekaj pijanih študentov. Za medije tam zunaj, pa je to napad na hram demokracije oziroma že kar državljanska vojna.«

Vrnimo se v naše okolje. Zagotovo so – iz bogatih izkušenj – koristna Iztokova spoznanja in priporočila za rekreativno ali športno ukvarjanje. Meni, da je najhuje v nekem trenutku kar prekiniti aktivnosti. Iztok trdi, da je kakršna koli aktivnost boljša kot nič, a zanjo mora obstajati osebna odločitev. »Moraš se vprašati, ali je to dobro za telo.« Zelo rad uporabi to ali ono filozofsko razmišljanje in ob opisovanem spomni, da je v določenih letih telo šibko, um pa je še vedno močen. Ekstremnih naporov ne more izvajati, saj so sklepi drugačni, mišična masa je upadla, tudi metabolizem je drugačen. Vsako obdobje ima dobre in slabe stvari. Ne pozabiti, v vsakem obdobju življenja si začetnik, je izluščil iz niza obilnih izkušenj z igrišč in ob njih. »S tem se moraš sprijazniti. Ko sem začel igrati tenis, sem najprej igral s tistimi, ki so bili slabši, a sem ga toliko preigral, da sem napredoval in na koncu prišel med najboljše rekreativce, da sem z njimi lahko igral, prav tako pa so tudi oni hoteli igrati z mano.«

Govorila sva še o marsičem, tudi o njegovih spoznanjih, povezanih s prijateljskim zbiranjem sredstev, o včasih čudaškem odnosu obiskovalcev do cene vstopnic, nedodelanem protokolu dogodkov in prizorišč pa o skromni zastopanosti domačih tekmovanj v občilih ter izjemnem pomenu staršev pri oblikovanju otroka, ki se ukvarja s športom, da bo postal zanimiv tudi za klub.  

Omenila sva tudi šibko zanimanje mladih za rekreacijo, pa je na moje presenečenje ocenil, da bi tudi on ob sedanjem brezmejnem številu televizijskih programov in spletnih vsebin verjetno preživel več časa ob sodobni tehnologiji kot v šoli ter na športnih površinah. A vendarle ocenjuje, da je šport polnil vse duhovne in fizične pore njegovega življenja in je vedno živel le za dani trenutek.   

Stanislav Jesenovec, fotografija: Mirko Kunšič