Vasi pod Stolom se ponašajo z izjemno kulturno dediščino

Zgodbe | maj '21

ODSTRTE PODOBE – ŽIROVNICA

Brane Horvat

Gručasto naselje v Deželi leži deloma na rečno-ledeniškem produ najsevernejšega dela Ljubljanske kotline, ki tu prehaja v ozko Zgornjesavsko dolino, deloma pa na pobočnem grušču grebena Reber, ki ga na severu dolina potoka Završnica loči od Stola (2236 m). »Na dobrih 120 let stari razglednici je risarski samouk Franc Rojec, ki je tedaj kot davčni izvrševalec služboval v Radovljici, na osrednji risbi upodobil staro jedro kraja, prvič omenjenega leta 1253. Na njej si z leve proti desni sledijo: Svetinova, Muhovčeva, Keržišnikova, Osenkova, Grosova, Strahova, Tonejčkova, Pogorevova in Bohinčeva hiša,« nam je najprej pojasnil 61-letni Žirovničan Brane Horvat, upokojeni elektromonter za merilne naprave.

Zgradbo ob cesti proti Begunjam na Gorenjskem in nedaleč od nekdanje železniške postaje je Anton Svetina z Muhovčeve domačije postavil leta 1891 in v njej odprl gostilno, sedem let pozneje pa še pogodbeno pošto. Potem ko sta z ženo Marijo opustila poštno dejavnost, je državni poštni urad v njuni hiši deloval še naprej, vse do danes. Iz približno sto metrov oddaljene Muhovčeve hiše je, kot pravi naš sogovornik in zagnani raziskovalec krajevne zgodovine, bila doma tudi Mina Svetina, mati pesnika Franceta Prešerna, ki se je 7. februarja 1797 kot 22-letno dekle priženila k dvanajst let starejšemu Šimnu Prešernu na Ribičevo posestvo v štiri kilometre oddaljeni Vrbi. V zakonu se jima je rodilo osem otrok, od katerih je bil France tretji in prvi sin.

Gostilna Trebušnik

Domače ime hiše Antona Keržišnika, ki jo vidimo tudi v podolžnem okvirju v spodnjem levem kotu razglednice, je bilo Pr' Muleju, a je zaradi mogočne gospodarjeve postave (ob smrti leta 1925 je pri petinšestdesetih letih tehtal 140 kilogramov) dobila ime po njegovem velikem trebuhu. Nanj je bil zelo ponosen in je z leti postal zaščitni znak gostilne, ki še vedno posluje pod imenom Trebušnik. Za strica Trebušnika, kot so ga tudi klicali, so pravili, da je menda nekoč naenkrat pojedel dvajset golažev in popil 62 firkeljcev (četrtink) vina. Dasiravno gre morda za malce pretirano pripoved, je za Antona Keržišnika veljalo, da je bil dober človek in podjeten gospodar, ki je poleg gostilne imel še kmetijo, trgoval s konji in lesom ter bil tudi župan. Po njegovi smrti je posestvo prevzel sin Stanko, a ker je že čez deset let umrl, je celotna skrb padla na ramena žene Frančiške, saj sta bila brez otrok. Gostilna je za silo delovala do leta 1960, ko jo je zaprla, leta 1975 pa jo je kupila Ana Stenko, jo obnovila in dve leti pozneje spet odprla. Od leta 1989 jo vodita njena hči Tatjana in zet Viljem Noč ter ohranjata sloves gostilne z odlično pripravljeno hrano.

Motivi gručastega naselja od Stolom pred dobrimi 120 leti

Na Ovsenkovi domačiji se je kmetu in prevozniku Matiji Čopu in materi Elizabeti 26. januarja 1797 rodil sin Matija. Poznejši jezikoslovec, literarni zgodovinar, bibliotekar in Prešernov prijatelj Matija Čop je prvi pouk obiskoval v župnišču na Rodinah in pri desetih letih odšel v ljudsko šolo v Ljubljani, od koder pa se je zaradi bližajoče se francoske vojske že naslednje leto vrnil domov, kjer ga je poučeval profesor Janez Krstnik Kersnik iz Most. Leta 1810 se je v Ljubljani vpisal na gimnazijo in nato na liceju zaključil dva letnika filozofije, tretjega pa na Dunaju. Znal je 19 jezikov. Po vrnitvi v Ljubljano je naredil izpite za gimnazijskega profesorja, leta 1828 se je zaposlil v licejski knjižnici in sedem let kasneje, star komaj 38 let, utonil med kopanjem na Savi pri Tomačevem. Čopova nenadna smrt je močno prizadela Franceta Prešerna, ki si je tudi očital, zakaj tistega usodnega popoldneva (6. julija 1835) ni spremljal prijatelja; svojo bolečino je izpovedal v čudovitem sonetu. Čopovo rojstno hišo so leta 1988 odkupili in jo po obnovi leta 1994 odprli za javnost. Razen njegove spominske sobe je od leta 2016 v njej tudi stalna arheološka razstava o najdišču na Ajdni, skalnatem osamelcu na južnem pobočju Stola. Stavba je del Poti kulturne dediščine Žirovnica, ki povezuje še rojstno hišo pesnika Franceta Prešerna v Vrbi, rojstno hišo pisatelja Frana Saleškega Finžgarja v Doslovčah, rojstno hišo pisatelja Janeza Jalna na Rodinah in spominski čebelnjak Antona Janše na Breznici.

Kašarija in kašarji

»V krogu upodobljena gostilna Marije Čop je imela na vrtu paviljone, kamor je na letovanje hodila fina gospoda s Koroškega. Njena podjetna lastnica pa je imela tudi barvarno in tovarno sukna. Po prvi svetovni vojni so hišo dozidali ter v prizidku najprej odprli trgovino z mešanim blagom in kasneje še krojaško delavnico. Jubilejno znamenje v pokončnem okvirju so vaščani postavili leta 1898 v čast petdesetletnici vladanja njegovega veličanstva cesarja Franca Jožefa I. Znamenje je preživelo obe vojni in še danes stoji na prvotnem mestu,« je še naprej opisoval razgledniške motive Brane Horvat, ki je bil vso delovno dobo zaposlen v podjetju Elektro Gorenjska, z raziskovanjem žirovniške preteklosti pa se ljubiteljsko ukvarja že od otroških let. Najprej so njegovo zanimanje vzbudile pripovedi vaščanov o starodavni naselbini na Ajdni in Turkih, kasneje je ostaline preteklosti iskal po okoliških gozdovih, jamah, njivah. Ob tem ga je poleg lokalne zgodovine še posebej pritegnila arheologija. Z leti je tako ustvaril imenitno zbirko, katere sestavni del so tudi različni dokumenti; med zadnjimi sta obe objavljeni stari razglednici.

Skozi naselje, ki je danes bolj kot ne urbanizirano, tečeta železniška proga in cesta Ljubljana–Jesenice, od katere se tu odcepi lokalna cesta v Begunje na Gorenjskem. Vasi ob njej so zaradi močnega priseljevanja že dodobra sklenjene. Ljudi so v te kraje pritegnile predvsem ugodne možnosti za zaposlitev, ki jih je sprva ponujala zlasti jeseniška železarna, po drugi svetovni vojni pa tudi Veriga (Lesce), Almira (Radovljica), Elan (Begunje na Gorenjskem) in Sukno (Zapuže). Skupno ime tega poselitvenega območja je Kašarija, njenih prebivalcev pa se je oprijelo ime kašarji, ki izvira iz osnovnega vsakdanjega prehranjevanja v preteklih stoletjih, ki je temeljilo na ječmenovi, proseni in ajdovi kaši. 

HE Završnica

Delavci med gradnjo bazena vodostana in cevovoda za HE Završnica

Ob fotografiji, ki prikazuje delavce med gradnjo vodostana v Rebru leta 1913, nam je Brane Horvat opisal, kako je prišlo do gradnje HE Završnica: »Človek se je že od nekdaj naseljeval v rečnih dolinah in izkoriščal njene vire. Tako je bilo tudi v dolini potoka Završnica, ki priteče izpod Zelenice. Tu je bilo kar nekaj žag in mlinov ter kovačija, na njeno moč pa so bili pozorni tudi strokovnjaki, ki so iskali možnost za gradnjo vodne elektrarne. Ideja o izkoriščanju vodne sile Završnice za pridobivanje električne energije je tako zaživela leta 1907 in dve leti kasneje so ustanovili delniško družbo občin, ki so pokazale zanimanje za gradnjo hidroelektrarne. To so bile občine Bled, Breznica, Jesenice, Begunje na Gorenjskem, Radovljica, Mošnje, Predtrg, Lesce in Koroška Bela. Stroški so bili ocenjeni na približno 650.000 kron na občino. Usklajevanje interesov vlagateljev, zapleti z najemanjem posojil, spori stroke in politike so trajali do julija 1911, ko so vložili prošnjo za koncesijo, da bi začeli gradnjo.

Pripravljalna dela zanjo so stekla leta 1912, ko so zgradili vodni rov po pobočju Rebra od zajetja Završnice do vodostana, naslednje leto pa od tod napeljali cevovod do turbin v dolini Save. Istočasno so začeli postavljati visoko- in nizkonapetostno omrežje ter transformatorske postaje. Pri gradnji elektrarne je sodelovalo veliko domačinov, od katerih so se marsikateri pozneje zaposlili pri Kranjskih deželnih elektrarnah. Začetek obratovanja je zmotila angleška pomorska blokada in z njo povezan zaseg bakra, ki so ga potrebovali za zagon elektrarne. Ker je vojska nujno potrebovala električno energijo za napajanje naprav v tovarni elektrod na Blejski Dobravi, je vojno ministrstvo doseglo, da so 25. februarja 1915 zagnali proizvodnjo električne energije v HE Završnica. Ta je nato neprekinjeno delovala devetdeset let, od leta 2005 pa je na ogled kot spomenik tehniške dediščine.«

Boris Dolničar 


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media