V primerjavi z želvo je še otrok

Zgodbe | maj '21

Neda in psička se odpravljata na zlet po Ljubljani

Nedeljka Luznar, profesorica zdravstvene vzgoje, je bila vse življenje v gibanju, se izobraževala, skrbela za družino, delovala kot prostovoljka in sodelovala pri številnih projektih, povezanih z zdravstveno nego. Še vedno marsikaj počne.

Koronačase preživlja tako kot drugi, večinoma doma. »K sreči imam psičko, zaradi katere moram na sprehod vsaj dvakrat na dan,« pravi. Pogreša pa druženje in tudi delo z otroki, saj dela kot prostovoljka v muzeju, muzej pa je bil vse leto zaprt. Manjkajo ji tudi obiski kina, gledališča, razstav.

Vse življenje živi v Ljubljani. »Ko je oče v drugi svetovni vojni prišel iz ujetništva v Nemčiji peš domov, je nadaljeval kariero kot vojni pilot. Služboval je v različnih krajih in tako sem se rodila v Pančevu. Starša sta se že mesec dni po mojem rojstvu vrnila v Ljubljano.« Tu se je izšolala za medicinsko sestro ter na pedagoški akademiji pridobila univerzitetno izobrazbo za profesorico zdravstvene vzgoje. Poklicno pot je začela na zavodu za rehabilitacijo invalidov, kjer so oskrbovance usposabljali za čimprejšnjo samostojnost in skrb za lastno zdravje. »Ta izkušnja mi je spremenila pogled na bolezen in zdravje, naučila sem se predvsem to, da imata tako bolezen kot tudi zdravje veliko dimenzij, ki niso odvisne samo od posameznika, temveč nanje vplivajo socialno-ekonomski standard, politika in kultura, v kateri živimo.« Po kratki zaposlitvi v ambulanti Aerodroma Ljubljana je delala še v prvi slovenski ambulanti za nujno medicinsko pomoč v Sloveniji. »Delo je bilo izmensko, naporno, dinamično, strokovno zanimivo, toda zelo stresno, posebno v času po rojstvu hčerke.« Po petih letih se ji je ponudila priložnost in sprejela je delo v patronažni službi Zdravstvenega doma Ljubljana, najprej na področju nege bolnika na domu, nato pa je postala patronažna medicinska sestra. »Uživala sem v tem delu, ki je samostojno, raznoliko in prinaša veliko osebnega zadovoljstva, a tudi naporov in odgovornosti. Predhodne izkušnje so mi zelo koristile. Veliko sem se dodatno izobraževala.« Dva mandata je bila predsednica društva slovenskih patronažnih medicinskih sester. »Takrat smo uvedli program specializacije za patronažne medicinske sestre na tedanji visoki šoli za zdravstvo.« Nekaj časa je bila na tej šoli tudi vodja zdravstvene vzgoje. V začetku njegovega delovanja je bila aktivna v društvu Hospic. Sodelovala je v svetu za preventivo v cestnem prometu, različnih društvih bolnikov in drugih organizacijah ter projektih Zdravstvenega doma Ljubljana. Tako se je pridružila tudi programu CINDI, ki je pod vodstvom Marjana Mramorja, doktorja medicine, postavil temelje kasnejšemu nacionalnemu programu preventive srčno-žilnih bolezni, ki poteka že sedemnajst let. Prevzela je vodenje zdravstvene vzgoje v tem programu in ministrstvo za zdravje jo je imenovalo za nacionalno koordinatorko za zdravstvenovzgojno delovanje.

Poiskati si je treba veselje

Neda rada potuje. Obredla je velik del sveta, vendar ne kot klasična turistka. Med drugim sta z ameriško prijateljico z avtomobilom prepotovali kar velik del Severne Amerike. Odkar hči živi na Škotskem, ji obisk hčerke, vnukinje in vnuka dvakrat ali trikrat na leto potešijo želje po potovanju, saj je vsak obisk pravi podvig. Najprej se z avtomobilom odpelje v srednjo Italijo k sestri, kjer odda v varstvo svojega psa, nato odleti na Škotsko. Ob vrnitvi pa se znova ustavi pri sestri.

Z odhodom v pokoj je ostala le še prostovoljka v raznih društvih bolnikov in se posveča stvarem, za katere prej ni bilo toliko časa. Veliko bere in ustvarja različna ročna dela, saj rada plete, kvačka, šiva in oblikuje iz gline. »Rada ustvarjam z rokami, v posebno veselje mi je, če lahko izdelke komu podarim.« Obožuje Ljubljano, ki ima veliko lokacij, kamor lahko gre na popoldanski izlet. Psa naloži v košaro na kolesu in odpeljeta se dogodivščinam naproti. Na univerzi za tretje življenjsko obdobje že več kot 10 let sodeluje v novinarskem krožku, skupini za kreativno pisanje, uči se tudi italijanščine. Piše in objavlja novinarske prispevke in krajša literarna dela. »V vseh življenjskih obdobjih si je treba znati poiskati radosti in veselje. Veselim se še vsega nedoživetega in mislim na voščilo vnukinje, ki mi je napisala: Bodi vesela, zdrava in ne pozabi – če bi se spoznala z želvo, bi mislila, da si skoraj še otrok

Bojana Glavina, fotografija: osebni arhiv N. L.


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media