Najlepši pogled na deželo Petra Klepca

Prosti čas | maj '21

Vandramo po Sloveniji

S kočevske ceste kmalu za Ribnico zavijemo na desno proti Kočevski Reki, tam pa spet desno proti Borovcu in naprej proti Osilnici čez prelaz Strma Reber (993 m). Po kratkem spustu prispemo s tega prelaza na večje parkirišče, kjer je smerokaz proti Firštovemu repu. Po nekaj minutah gozdne ceste se usmerimo na desno po markirani poti v strnjen gozd. To je pravzaprav kolovoz, ki se tu dviga in spušča. Ko na levi opazimo solnico za divjad, gremo naravnost navzdol in smo tako rekoč takoj pri vpisni skrinji na Firštovem repu (1002 m), osupljivo lepem razgledu na dolino zgornje Kolpe.

Do tu lahko »prileze« vsak krepek in zdrav upokojenec. Naprej ni dodelane poti, le dobre četrt ure je do konca prepadne Loške stene (875 m), ki pa je, naj bo še tako mikavna, ne gre priporočati, razen dobro opremljenim in izkušenim gornikom.

Če se iz vasi Ribjek pri Osilnici, doli ob Kolpi, ob slikoviti cerkvici sv. Egidija zazremo v ostenja Firštovega repa in Loške stene, nam zaplahuta srce kot ob kakšni severni steni v Alpah. Vsi ti skalni stolpi, ki se razijo v oblake! Te visoke police, domovanja gamsov. Bi hoteli gor? Hm, saj vam tega sicer nihče ne brani. Iz vasice Ložec (278 m), kilometer nizvodno od Ribjeka, se res prebija na vrh stene planinska pot. Do vrha ozkega grebena, ki se zajeda v dolino mlade Kolpe, je dve uri grizenja kolen, kar je lahko mačji kašelj za fanta, ki je zdrav v nogah. Tudi ta južna stena je napol plezalna, še zlasti v kaminu malo pod grebenom, ponekod je tudi malo bolj krušljiva kot severne sestre v Alpah. Loška stena in njen višji brat, siamski dvojček Firštov rep, sploh nimata gorate severne stene: hribovita, reliefno razdivjana Kočevska se sem, nad Kolpo, dejansko steguje z nekakšnim mogočnim skalnim repom, imenovanem po nekem firštu, knezu, ki je skrivnostno neznan, kot toliko stvari na Kočevskem.

 Prvobitnost narave

Kočevsko – to so veliki gozdovi, to je prvobitnost žive in mrtve narave. To so visoke kraške planote in suha podolja, ki se strmo spuščajo v vijugavo zemeljsko zarezo reke, kar zna biti vidno celo iz vesoljske ladje; še onkraj, v drugi državi, se nadaljuje spet kot visoke gozdnate kraške planote in suha podolja, vse doli do morja. Ta zareza, ta dolina, ima prepadne stene in strma grobljasta pobočja. Vanjo in v podolja prodira vpliv panonskega podnebja, ki pa se zaradi razgibanosti sveta in gostega rastja močno spreminja že od vasice do vasice. Zaradi odročne lege in težke prehodnosti je rastlinska odeja bolj kot drugje ohranila prvobitno podobo, saj prevladuje gozd v svoji naravni in deloma celo pragozdni sestavi. Tudi obdelana zemlja še hrani poteze pristne, ne preveč spremenjene prvobitnosti, posebno na košenicah in pašnikih, a se po zgodovinski ujmi, ki je pobrala Kočevarje, zarašča nazaj v gozd. Le nekaj je tu stalnega, vedno znova očarljivega in očiščujočega: presenetljivo vodnata, bistra voda, ki je ustvarila to globoko dolino – reka Kolpa in njeni pritoki.

Zato je Firštov rep najlepše in presenetljivo najudobneje občudovati kar sedeč na njem samem, ko rep nič ne miga, le drevesa na njem kot naježena dlaka kdaj vzdrhtevajo v vetru; če prideš seveda v lepem. V megli in viharju je tu odurno.

Za kakšno mirno urico se od tod razgleduješ kot orel. Kolpa te od spodaj opazuje s številnimi globoko udrtimi zelenimi očmi, ki se na njenih okljukih pobliskavajo. Veter se dviguje iz njenega povirja in se med skalami vrtinči, kot da bi hotel vse prešiniti. Svet se pravzaprav tu gori nekako giblje in ziblje, čeprav veš, da se rep že stoletja ni premaknil. Tu ostaja vse prvinsko in nedotaknjeno. Vse naokoli se v globelih rojevajo mitične zgodbe, izdihujejo jih jutranje meglice, s srečnimi konci zlatijo večerne zarje, preden poniknejo v prepadne stene in strma grobljasta pobočja. Nad glavo se nam prekopicujejo oblaki, tu pretepaški kot fantje na veselici, tam še igrivi kot medvedji mladički. A če še orel jadra visoko nad Firštovim repom, ne da bi trepnil s krili, se smete zavleči v kakšno skalno špranjo in prespati v spalni vreči, če jo imate v nahrbtniku. Ne bo se vam treba nadejati dežja ali strel.

Lahko pa se zapeljete na obisk Kolpe, da bi doživeli še njeno zgodbo. Ob njenem zgornjem toku so se vrtela kolesa 86 žag, mlinov in kovačij. Reka je bila zajezena na 65 mestih. Ti jezovi so določali vodni režim in uravnavali življenje ljudi in živali. Po legendi je v teh krajih živel slabotni mladenič Peter Klepec, ki so mu vile s čarobnimi palicami za neko uslugo podelile nadnaravno moč. Z njo je iz doline izgnal vsiljive tujce. Njegovi potomci danes niso več ksenofobični, nasprotno, na svoje obrečne loke, k temnim tolmunom in v prijazna gostišča si želijo čim več gostov. Deželica ob zgornjem delu Kolpe – vsaj na njenem levem bregu, ki pripada Sloveniji – se imenuje po Petru Klepcu. Po številu prebivalstva najmanjša slovenska občina Osilnica kot Klepec hlepi po moči, ki naj bi jo darovale prestolnične vile; zdaj še posebej, ko jih je dosegla čudovito razgledna cesta, ki se k njej spušča s Strme rebri. Čarobne palice vil so skrhane, na cesti pa, kakor je bila grajena počasi in mukoma, še ni čisto zrušen zid odrinjenosti in tudi zapostavljenosti. Klepcem ne ostane nič drugega, kot da se zanesejo le na lastno moč, ki jim jo daje bohotna in lepa, žal za zdaj ne ravno dobičkonosna narava; v kateri pa je nekaj stalnega, vedno znova očarljivega in očiščujočega: predvsem pa ta presenetljivo vodnata, bistra reka, ki je ustvarila to globoko dolino pod repato goro.

A le katera Klepčeva vila jim bo dogradila dom za starejše, da bi tu v jeseni življenja morda še užili košček izgubljenega raja?

Besedilo in fotografije: Željko Kozinc