Glasba je njegov konjiček

Prosti čas | maj '21

DOBRE STARE VIŽE

Janez Goršič

Še kot študent je nekoč »pogrnil« pri izpitu. Po prihodu domov je jezno vrgel torbo v kot in pograbil harmoniko. V četrt ure je ustvaril vižo Razposajena polka, ki mu je še danes pri srcu. Včasih pa si je zjutraj med britjem brundal različne melodije, in če mu je bila katera med njimi všeč, je brž stekel v kuhinjo in jo zaigral na pianino. Nato je vzel papir in si vižo zapisal še na notno črtovje, se spominja Janez Goršič.

Rodil se je leta 1947 v Ljubljani, kjer še danes živi, je poročen in oče treh otrok. Končal je srednjo tehnično šolo in kasneje diplomiral na fakulteti za strojništvo. Prvo službo je dobil v ljubljanskem Saturnusu, kjer se je ukvarjal z izdelki za avtomobilsko industrijo, potem pa je bil 33 let kot tehnolog zaposlen v ljubljanskem Leku.

V vsem tem času pa je službo lepo povezoval tudi z glasbo. Ob koncih tedna se je z največjim veseljem podajal na igranja po Sloveniji in tudi onkraj njenih meja. In ko so v nedeljo nehali igrati, je spet komaj čakal, da se vrne na delovno mesto. »Poleg redne službe je dobro imeti še kakšnega konjička, ki je, če se le da, popolnoma drugačen od poklica. Le kako bi bilo videti, če bi prišel iz službe in bi še doma 'šraufal' avtomobile?« se nasmeji.

Z igranjem na harmoniko se ukvarja že vse življenje. Komaj pet let je imel, ko mu je oče kupil klavirsko harmoniko. Najprej je igral staršem in sorodnikom, v osnovni šoli je bil v folklorni in dramski skupini, potem so ga starši poslali v glasbeno šolo na Kodeljevem, kjer ga je dve leti poučeval tudi priznani harmonikar Jože Kampič. Leta 1967 pa se je kot študent za sedem let priključil Akademski folklorni skupini France Marolt, s katero je obredel tudi velik del sveta, igral pa je tudi v ansamblu Rudija Bardorferja in z Veselimi planšarji Frančka Povšeta. Vmes si je vzel leto odmora, da je zaključil študij, diplomiral in se redno zaposlil, nato pa se je začelo petnajstletno sodelovanje z Dobrimi znanci, priljubljenim ansamblom domače glasbe.

Domača glasba in popevke

Nastopali so tudi po svetu, doma in tudi v sosednji Avstriji so posneli kar nekaj velikih plošč in kaset, sodelovali v številnih radijskih in televizijskih oddajah, zmagali na štirih ptujskih festivalih. Leta 1980 so igrali na novoletnem koncertu pri Titu v Karadžordževem, dve leti prej pa so imeli na Bledu koncert za jordanskega kralja Huseina. Kot harmonikar pa je Janez Goršič sodeloval tudi s priljubljenimi pevci zabavne glasbe – z Marjano Deržaj, Eldo Viler, Stanetom Mancinijem in z vsemi tremi pevci rodbine Koren: očetom Francem in sinovoma Damirjem in Bracom.

Kasneje pa je še sam ustanovil ansambel, imenovan po njem, to je bila zasedba z instrumentalnim triom in pevskim duetom. Leta 1998 je postal redni član Ribniškega okteta, kjer je zamenjal pokojnega harmonikarja Vitala Ahačiča, ki mu je bil poleg Slavka Avsenika velik vzornik. Oktet je sicer veliko pel sam, če pa so bile ob zaključkih nastopov na sporedu še bolj vesele pesmi, se jim je pridružil z igranjem na harmoniko.

Spremljal je tudi posamezne člane Ribniškega okteta, odlična tenorista Jožeta Koresa in Miloša Genoria, največkrat pa baritonista Jožeta Černeta. Le-ta mu je nekoč rekel: »Poslušaj, Janez, toliko pesmi že znava, le zakaj ne bi posnela še CD-plošče?« Tako je nastala prva CD-plošča, na kateri je 32 pesmi. Kmalu sta jih posnela še 32, a pred petimi leti ga je Janez vprašal: »Jože, kaj bi ti rad še snemal?« »Ja, seveda,« mu je odgovoril in povedal, da ima še veliko pesmi na zalogi. In tretje snemanje je prineslo še štiri skladbe več kot prej, kar je pomenilo, da sta na CD-ploščah izdala natanko sto pesmi.

»Pri folklori smo imeli med posameznimi plesi tudi solo točke s harmoniko, dvema klarinetoma in basom, igrali pa smo slovenske ljudske pesmi, ki jih je Tončka Marolt 'nabrala' po deželi. Dejansko sem se že takrat začel ukvarjati z ljudsko glasbo, ki sva jo v zadnjih letih posnela z Jožetom Černetom,« opiše željo po takšnem ustvarjanju.

V njegovem življenju se je s pomočjo prstov prelilo obilo zanimive glasbe. A glasba je tudi v njihovi družini: obe hčerki igrata na klavir, mlajša še na flavto, s pomočjo računalnika pa se z drugačno zvrstjo glasbe ukvarja tudi njegov sin. In čeprav je Janez Goršič tri leta poučeval igranje na harmoniko v medvodski glasbeni šoli, se z glasbo nikoli ni ukvarjal poklicno, zanj je bilo vedno mnogo bolj privlačno igranje v prostem času.

Drago Vovk


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media