Srajca od Laboda te naredi gospoda

Zgodbe | maj '21

Labodove znamenite srajce

Moška srajca, skrbno zložena, z bucikami pritrjena na karton, ovita v tanek bel papir, skrbno položena v lepo kartonsko škatlo, bele ali nežno modre barve, kasneje s tankimi temnejšimi črtami ... Bile so najbolj znan izdelek Laboda, ki so se mu kasneje pridružile elegantne ženske bluze, krila in vrhnja oblačila.

Zgodba o začetkih tovarne Labod seže v leto 1924, ko sta obrtnika Ivan Medic in Jožko Povh v obrtni delavnici v Novem mestu začela šivati perilo. Nekaj let kasneje sta se ločila in nadaljevala vsak s svojo dejavnostjo, a je obstal le Medic. Ta je že leta 1933 v beograjskem patentnem uradu prijavil znak belega laboda kot zaščitni znak kvalitete. Med vojno je Medicova tovarna delovala le občasno, po vojni pa so jo nacionalizirali in podjetje preimenovali v Industrijo perila Novo mesto. Leta 1949 je sodelovalo na razstavi lokalne industrije  in obrti v Ljubljani in dobilo prvo priznanje, naročil pa je bilo toliko, da so leto kasneje že pričeli z dvoizmenskim delom. Šele leta 1963 pa se je podjetje preimenovalo v Labod, tovarna srajc Novo mesto. 

Odličen material, kakovostna izdelava

Leta 1953 so na trg poslali znamenito srajco Montgomery in si tako začrtali uspešno pot prvega in kmalu najboljšega izdelovalca srajc v Jugoslaviji. Njihova prednost so bili odlični materiali, dovršen dizajn (prvi oblikovalec je bil Stane Vesel) in kakovostna izdelava. Srajce niso bile poceni, a vsaj eno, praviloma belo, je imel v svoji omari vsak odrasli moški v državi.

Obisk smučarske reprezentance v Labodu, april 1983

Podjetje se je v naslednjih letih širilo s pripajanjem manjših tekstilnih obratov in delavnic po Dolenjski in že leta 1960 so imeli 306 zaposlenih, preživljali pa so turbulentne čase, saj se je tehnologija hitro spreminjala, denarja za nakup sodobnejše opreme pa ni bilo dovolj. Ko pa je leta 1962 direktor postal Zdravko Petan, se je krivulja obrnila navzgor. Nekdanji zaposleni ga opisujejo kot odličnega poslovneža, strogega, a poštenega in socialno občutljivega direktorja, ki se je obdal s sposobno ekipo sodelavcev. Med drugim je za delavke uvedel brezplačne zajtrke, saj je ugotovil, da marsikatere zjutraj ne utegnejo jesti, ker morajo pred službo, ki se je začela ob 6. uri, poskrbeti še za otroke. Posodobil je proizvodnjo, zgrajeni so bili sodobni obrati, leta 1973 so imeli že 1147 zaposlenih, deset let kasneje pa je bilo na vseh lokacijah že 1944 zaposlenih, to je bil čas največjih uspehov.

Opremo in stroje so ves čas posodabljali, reorganizirali so delo, uvedli so lastno potniško službo, odpirali prodajalne, zaposlovali so nove oblikovalce, letno so na tržišče poslali okoli 400 novih izdelkov. Poleg srajc in perila so s pripajanjem manjših podjetij širili tudi svojo ponudbo, ki so jo ponekod še nadgradili, s prevzemom ljubljanskega podjetja Tip top pa so dodali še ženska in moška vrhnja oblačila. Leta 1983 so po podatkih iz njihovega glasila izdelali 3.766.737 kosov oblačil in kar 2000 srajc na dan.

Prestižna oblačila po meri

Na jugoslovanskih modnih sejmih so njihove kolekcije prejemale najvišja priznanja, veliko so delali dodelavnih poslov za priznana tuja podjetja, ustvarjali so lastne blagovne znamke, med zadnjimi je bila na primer Ella Vivaldi. Nositi Labodove izdelke je pomenilo svojevrsten prestiž, četudi so bile cene visoke. Prvi so na jugoslovanski trg poslali plašč iz dragocene tkanine kamelhar, ki je veljal za brezčasen modni kos oblačila, šivali so iz kakovostnih tkanin, bluze iz svile, jakne iz svile šantung …

Prav tako so šivali oblačila po meri za številne športnike, politike in estradnike, po naročilu so šivali frake in smokinge, med drugim so za nastop na Evrosongu oblekli Darjo Švajger, po predlogi Alana Hranitelja so sešili kolekcijo oblačil za člane New Swing Quarteta.

Zdravka Petana je na direktorskem mestu zamenjal Milan Bratož, ki je bil v podjetju že prej in je tudi avtor zbornika ob 50. obletnici Laboda. Med delavci je bil zelo spoštovan in cenjen, podjetje je uspešno vodil vse do leta 2000, še leta 1995 so poročali o dobri prodaji svojih izdelkov. Vmes se je seveda zgodila osamosvojitev in izgubili so jugoslovanski trg, a huje jih je z odprtjem mej prizadel vdor tujih cenejših, a veliko manj kakovostnih oblačil.

Po odhodu Bratoža je šlo z novim vodstvom »uspešno navzdol«, kot pravijo zaposleni, kakovost izdelkov se je slabšala, začele so se odprodaje objektov in zapiranja obratov, ustanavljanje vedno novih družb, in ko je podjetje kupil Franc Gajšek, so vedeli, da je konec. Leta 2011 je Labod pristal v prisilni poravnavi, nepremičnine, ki so jih imeli po vsej Sloveniji, pa so končale v zasebnih rokah. Zaprtje Laboda pa je pomenilo tudi dokončno izumrtje tekstilne industrije na Dolenjskem, v Posavju in Beli krajini.

Tuja moda na domače ulice

V Ljubljani je za Bežigradom dolga leta deloval Center mode, dobro znana Labodova trgovina, kjer so si predvsem poslovne ženske vsaj enkrat letno kupile garderobo. Tam so bile na voljo Labodove svetovalke, oblačila so izdelali tudi po meri.

Marjan Vodopivec je bil Labodov komercialni direktor od leta 1977 do leta 2000. Pripoveduje o številnih obiskih tujih sejmov in sodelovanju na domačih modnih prireditvah. »V Jugoslaviji je bilo ogromno tekstilnih tovarn, a slovenska podjetja smo veljala za najboljša in naši izdelki za prestižne.« S poslovnimi partnerji iz vse tedanje države so se enkrat letno zbrali na Otočcu na velikem poslovnem srečanju, kjer so zaključevali posle in podpisovali pogodbe. »Seveda je bil čas tudi za druženje, na teh srečanjih je bila gostja tudi Tereza Kesovija,« se spominja Vodopivec.

Ob tem pa opozarja, da je bilo poskrbljeno tudi za množico šivilj, ki so bile odlične delavke. Labod je bil vso svojo zgodovino pretežno ženski kolektiv, zato so imele delavke 8. marca običajno prosto, pripravili pa so jim pogostitev in zabavo. V Labodu je deloval močan sindikat, poskrbljeno je bilo za rekreacijo, kulturo, letni in zimski oddih, prirejali so likovni ekstempore, kjer je bil njihov gost celo Božidar Jakac, imeli so interni radio, mesečni časopis in razne biltene. V polnem razcvetu je imel Labod šest poslovnih enot v šestih slovenskih krajih: poleg sedeža v Novem mestu še v Ljubljani, Krškem, Trebnjem, na Ptuju in Idriji. V vsaki enoti so imeli svoje oblikovalske in komercialne ekipe.

Jelka Novak

Jelka Novak je modna oblikovalka, ki je v tovarni preživela vso delovno dobo. Takoj po srednji šoli za oblikovanje je dobila delo v podjetju Modna oblačila v Ljubljani, kasnejšem Tip topu, ki je tudi postal del Laboda. »Oblikovali in šivali smo vrhnja moška in ženska oblačila, plašče, suknjiče, kostime, moške obleke, najprej smo izdelovali majhne kolekcije,« se spominja. Ko se je zaposlila, je bila edina oblikovalka, na koncu so bile že štiri. »Ko smo začeli izdelovati velike kolekcije, smo modele ustvarjali v celoti – od izbire materialov, izrisa krojev do izdelave in prodaje.« Večkrat letno so odhajali na sejme v tujini, na nemških sejmih so kupovali materiale, v Parizu in Milanu so se seznanjali z novimi modnimi smernicami. »Obiskovali smo trgovine in butike v tujini, da smo bili na tekočem tudi s tem, kaj se prodaja v trgovinah. Doma smo izrisali kolekcije in se za izdelavo odločali skupaj s komercialo, saj je bilo treba izdelke tudi prodati, modne smernice smo prilagodili domačemu trgu,« pripoveduje. Labodove izdelke so na modnih revijah in v katalogih nosile najbolj znane manekenke in lepotice: od Mojce Pretnar, Anke Senčar, Nataše Kelhar do Nine Gazibara in še bi lahko naštevali. Jelka Novak se je upokojila pred potopom podjetja, spomni pa se, da se je z odpiranjem mej in vdorom tujih cenejših oblačil že napovedoval žalosten konec. A spomin na tesne medsebojne povezave zaposlenih, prijateljevanja in medsebojna spodbujanja, četudi so ustvarjali v različnih krajih, ostaja. Tako omenja odlične kolegice oblikovalke: Ireno Bradač, oblikovalko bluz, pa Cvetko Bogulin in Mirjano Matko, ki sta oblikovali neštete kolekcije ženskih kril, in seveda ne pozabi omeniti tudi Staneta Vesela in njegovih srajc.

Jožica Hribar, fotografije: Dolenjski muzej Novo mesto in J. H.


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media