Leptospiroza ali mišja mrzlica

Prosti čas | maj '21

Spomladi, ko se začenjajo vrtna in njivska opravila, urejanje okolice hiš in vrtnih ut, se v veterinarskih ambulantah večkrat srečujemo s primeri mišje mrzlice. Sploh v zadnjih letih, ko so zime zelo mile, z nizkimi temperaturami in slabo zasnežene, vedno več glodavcev preživi zime, ti pa so naravni rezervoar te bolezni.

Mišja mrzlica, ki jo strokovno imenujemo leptospiroza, je bakterijska bolezen, ki jo največkrat povzročata bakteriji Leptospire icterohaemorragiae (podgane) in Leptospire canicole (psi). Sta tudi najbolj nevarni, saj se z njima lahko okužimo tudi ljudje. Sicer je leptospir več vrst, le da so veliko manj nevarne. Okužbe se pojavljajo na različnih geografskih območjih, včasih je njihov izvor drugačen, predvsem velik rezervoar bolezni predstavljajo poplavljena območja.

Pri okužbi bakterija prodre v organizem skozi poškodovano kožo ali sluznico, razmnožuje se le v gostitelju. V zunanje okolje se izloča prek ledvic z urinom, tako se bolezen prenaša naprej. Prenos tako poteka tudi prek drugih živalskih vrst, na primer psa, ki vse prevoha in preliže. Največja možnost prenosa okužbe in tveganja za bolezen je spomladi in jeseni, ko so temperature za preživetje zelo ugodne. Mačke navadno ne razvijejo nobenih kliničnih znakov, ne obolevajo, so pa lahko prenašalke.

Pri psih se znaki bolezni pokažejo približno v desetih dneh po okužbi. Najprej lastniki opazijo povišano telesno temperaturo in pomanjkanje teka, psi so apatični, lahko se pojavijo bruhanje, driska, pospešeno dihanje, boleče premikanje, bolečine v mišicah, vnetne spremembe na očeh, dehidracija, morda najznačilnejši znak pa je zaradi razpada rdečih krvničk krvavkast do temno obarvan urin, lahko že skoraj črn. Bolezen zelo hudo prizadene jetra in ledvice, lahko je tudi smrtna, seveda je odvisno od tega, kako hitri smo pri odkrivanju, od postavitve prave diagnoze in splošnega zdravstvenega stanja živali.

Samozaščitno ravnanje 

Diagnozo natančno določimo z dokazovanjem leptospir v krvi v specialističnih laboratorijih. Samo osnovna krvna slika ali pregled urina nista zadosti specifična, da bi lahko potrdila bolezen. Bolezen zdravimo z antibiotiki, nadomeščanjem tekočine (infuzije) ter protibolečinsko terapijo in podporno terapijo za jetra in ledvice.

Mišja mrzlica se prenaša tudi na ljudi, najnevarnejši so sevi Leptospire icterohaemorragiae, canicole in grippotyphosa. Inkubacijska doba pri človeku je sedem do 12 dni, pojavijo se gripi podobni znaki ter spremembe na očeh. Seveda pa so mogoče tudi hujše oblike, ki lahko prizadenejo posamezne organe. Pomembno je, da se izogibamo neposrednemu stiku z urinom bolne živali, pri stiku z obolelim človekom pa nosimo zaščitne rokavice.

Najučinkovitejša zaščita pred mišjo mrzlico je vsakoletno cepljenje. S cepivom proti mišji mrzlici in drugim kužnim boleznim cepimo že mladiče, stare najmanj 6 do 8 tednov. Cepljenje ponovimo čez tri do štiri tedne, nato pa ga obnavljamo vsako leto, če želimo doseči maksimalno zaščito v vseh življenjskih obdobjih.

 Iris Selan, dr. vet. med.


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media