Stoletnica s Polzele
Angela Košmrlj
Angeli Košmrlj, ki živi na svojem domu na Polzeli skupaj s sinovo družino, ne bi prisodili, da je pred kratkim praznovala stoti rojstni dan. Med drugim je ohranila izjemen spomin.
Kot najmlajša od devetih otrok se je rodila na Sarskem v občini Ig pri Ljubljani v zavedni delavsko-kmečki družini Štrumbelj. Po osnovni šoli je ostala doma na kmetiji, kjer je opravljala vsa kmečka in gospodinjska dela. V začetku druge svetovne vojne se je kot mladinka vključila v narodnoosvobodilni boj. Bila je kurirka in obveščevalka na Dolenjskem. Vojna jo je krepko zaznamovala, saj ji je vzela štiri brate, eden je umrl kot zajeti partizan v taborišču na Rabu, drugega, ki je bil prav tako na Rabu, so po kapitulaciji Italije ubili, tretji je bil ranjen v brigadi in je umrl, četrti pa je umrl med vračanjem iz taborišča Dachau.
Vendar pa je v partizanih spoznala tudi svojega izvoljenca Jožeta, ki je bil prav tako kurir, in se z njim poročila leta 1944. Mož je dobil službo logarja in tako sta se preselila v Savinjsko dolino. Zgradila sta si hišo in toplo gnezdo za tri otroke: Jožeta, Dano in Petra. Angela je do upokojitve delala v Keramični industriji Liboje. Vseskozi je zelo predana pri širjenju vrednot in spomina NOB, z možem sta na Polzeli ustanovila borčevsko organizacijo, Angela je bila poverjenica in članica upravnega odbora, ob tem pa vzorna skrbnica spominskih obeležij na njenem območju. Za vse zasluge je ob stoletnici prejela zlato plaketo Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije.
Že 41 let je vdova, razveseljujejo jo vnuki in pravnuki. Tako ji ni dolgčas, veliko bere še vedno brez očal, redno spremlja politično dogajanje v državi in se ob tem kdaj pošteno razjezi. Ko jo vprašam po receptu za dolgo in tako vitalno življenje, v šali pove, da »predvsem ne smeš prej umret'«. Nato pa resno doda, da je vse življenje uživala domačo kmečko hrano, da je vse do 98. leta z veseljem delala na zemlji, da se tudi še zdaj počuti povsem zdravo, z veseljem gospodinji, pospravlja in kuha in ob tem tudi uživa življenje, ki ji je dano. »Naj bo tako še lep čas,« reče z nasmehom in nam pomaha v pozdrav.
