Iz žalosti se je rodila sijajna umetnica

Zgodbe | nov. '21

Zvezdana Sabotić

Slikati je začela šele pred nekaj leti, po moževi smrti. A slike Zvezdane Sabotić so tako čudovite, da včasih resnično ne veš, ali gledaš fotografijo ali sliko. Z njimi navdušuje tudi člane Dnevnega centra aktivnosti na Rudniku v Ljubljani, kjer poleg drugih dejavnosti obiskuje tudi slikarski krožek.

Ukvarja se tudi z drugimi ustvarjalnimi tehnikami, za katere je potreben več kot le kanec umetniške žilice. O tem, kako to, da je prijela za slikarski čopič, pa pravi: »Človek, ki je na delovnem mestu leta in leta gledal slike, pa čeprav gibljive, dobi občutek za razmerja. Postane zelo natančen. Ena sličica je 1/24 sekunde, in to lahko pomeni veliko pri gibu ali pogledu, pri spreminjanju svetlobe. Tako sem videla stvari, ki jih drugi niso niti opazili. Šlo je samo za občutek, da je nekaj v redu, drugače pa enostavno ni. Potem so tu še totali – pokrajine in bližnji posnetki, na primer velike rože, in ko prideš bližje, bolj občutiš, kaj slika govori. To se počasi usede vate in ostane. Dozdeva se mi, da lahko s temi občutki slikam. Zato so moje slike večinoma realistične.«

Zvezdana je po izobrazbi kemijska tehnica, smer tehnologija. Po srednji šoli se je na očetovo željo zaposlila v laboratoriju, kjer so razvijali različne izdelke za kemično tovarno. Med drugim so ugotavljali, kako z različnimi spojinami zagotoviti hitrejše strjevanje cementov. Tako se je zastrupila z živim srebrom, čeprav tega sprva nihče ni vedel. Leto dni je zaman krožila po ljubljanskih bolnišnicah, dokler ni oče za pomoč prosil sestrične iz Zagreba, katere mož je bil zdravnik. Odšla je v zagrebško kliniko, kjer so potrebovali mesec dni, da so ugotovili, kaj je sploh narobe z njo, potem so en mesec čakali na zdravila iz Vzhodne Nemčije, nazadnje je sledil še mesec dni nadzorovanega jemanja zdravil.

Velika ljubezen

Po ozdravitvi se je zaposlila pri RTV Ljubljana, najprej v razvijalnici, kjer je razvijala 16-milimetrske filme. Nato so jo na njeno prošnjo premestili v montažo. Naučila se je montiranja filmov, hkrati pa se je začela odvijati ljubezenska zgodba med Zvezdano in vodjo filmskega oddelka. Bil je dvajset let starejši od nje. Zvezdana z nasmehom doda, da »so mu vsi govorili, da ga bom pustila za prvim ovinkom«. Še kako so se motili: ljubeč zakon je trajal 47 let. V njem sta se jima rodila sin in hčerka. »Vedno sva se držala za roke. Ko sem bila mlajša, sem mu celo sedela v naročju,« se spominja in dodaja, da njuna ljubezen resnično ni nikoli zamrla. »Sodila sva skupaj, dopolnjevala sva se, drugače ne znam povedati.« Sčasoma je s televizije šla na AGRFT, kjer so bili njeni učitelji priznani režiserji Gale, Štiglic, Babič, Slak in kjer je študentom montirala filme, prisostvovala je pri konzultacijah in delala še druge stvari.

Po upokojitvi pri šestdesetih, imela je 41 let delovne dobe, se je nekaj časa še vračala na AGRFT in pomagala, kjer je bilo potrebno, a njena umetniška, ustvarjalna duša se je vse bolj prebujala. Začela je izdelovati mozaike, najprej na vikendu, ker so ji šle, kot pravi, določene neurejene stvari na živce. In kako se človek tako rekoč iz nič pravzaprav loti tega? »Preprosto. Kupiš si knjigo o mozaikih. Ker sva z možem sama položila ploščice v stanovanju in na vikendu, mi je bilo marsikaj že tako ali tako jasno. Kupiš (steklene) kockice za mozaik, ploščo, lepilo, klešče za rezanje, narediš načrt. Z veliko mero potrpežljivosti se naučiš še odnosa svetlo-temno, barv, ki gredo skupaj.« Ko se je upokojila, je začela delati še nakit, ogrlice, uhane. »Včasih rada komu kaj podarim. Lahko dam nekaj, kar lahko obesiš nase ali na steno in predvsem sam narediš.«

Po moževi smrti, ki jo je hudo prizadela, je s skicirko v rokah pogosto posedala na vikendu, predlani pa se je zaradi pestrih dejavnosti in konec koncev zaradi družbe pridružila DCA. »Ko ostaneš sam, si resnično sam. Hiša je prazna. Nekaj časa otroci še prihajajo, daš si opravka s pospravljanjem, potem pa v sebi začutiš praznino, ki te nekako žene v to, da si poiščeš družbo določenih ljudi,« je odkrita Zvezdana. »V slikarskem krožku me je pod svoje okrilje vzel mentor Milan Šubic, izjemno prijazen človek, ki ima res veliko znanja in zna to znanje tudi posredovati.« Sprva je tri mesece risala samo s svinčnikom – preprosto ni mogla narediti koraka naprej, ker se ji je zdelo, da moraš zanj imeti določeno kilometrino. Potem ji je sin kupil akvarelne barve ... in korak naprej je bil storjen.

Do letošnje pomladi je ustvarjala samo v akvarelni tehniki, h kateri se bo, dodaja, še vrnila, »ker se mi zdijo lažji in ker se z njimi lahko drugače izražaš. A zdaj sem začela delati še v akrilni tehniki.« Na Milanovo povabilo se je včlanila v Društvo likovnikov Ljubljana, v okviru katerega sodeluje na različnih delavnicah, razstavah »in kjer se imamo preprosto fino«. Ker je po naravi optimističen človek, so taka večinoma tudi njena dela, a se je koronačas vseeno odražal tudi v njih. »Ne vem, kako bi preživela brez slikanja. Čas, ko so nas tako prestrašili, da si nismo upali nikamor, je bil grozen. Ko sem prvič po dolgem času šla k sinu na Dolenjsko in ko je k meni pritekel vnuk in me objel, sem dojela, kaj vse so nam vzeli: dotik, človeško bližino.« Njene slike so takrat postale težke, eni od njih je dala naslov Tesnoba.

Slika čisto vsak dan in idej ji nikoli ne zmanjka, a priznava, da katero izmed umetnin dodeluje veliko časa. »A nikoli ne smeš obupati. Glodaš in glodaš, dokler ti ne uspe, seveda tudi ob mentorjevi pomoči. Sliko, ki jo še dodelujem, postavim na omarico, jo gledam med zajtrkom ali kosilom in razmišljam, kako bi jo lahko še spremenila.«

Irena Pirman, fotografiji: osebni arhiv


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media