Gibanje in tarok

Zgodbe | nov. '21

Majda Konvalinka iz Ljubljane je zaradi svojih številnih dobrih del leta 2011 postala slovenska naj prostovoljka leta. Za dolgoletno človekoljubno delovanje je štiri leta kasneje, ko je imela že devetdeset let, prejela še državno odlikovanje Rdečega križa Slovenije. Pri tej človekoljubni organizaciji deluje že skoraj šestdeset let.

»Odkar pomnim, pomagam ljudem v stiski,« pravi 96-letna sogovornica, ki še sama skrbi zase. Sem in tja sicer zboli, a vsem zdravstvenim tegobam pogumno kljubuje. Pred leti je premagala tudi raka dojk. »Da je treba revnim in nesrečnim pomagati, so me naučili že starši, jaz pa svoja otroka, onadva sta to prenesla na moje vnuke … Tako se veriga dobrote nadaljuje. To je zelo pomembno v tem svetu, kjer nekaj veljajo le dobiček, moč, oblast in rivalstvo,« nadaljuje sogovornica, ki se je rodila v Kranju. Že več kot šest desetletij pa vse poletne mesece preživi v Dolenjskih Toplicah, kjer je imel legendarni dr. Konstantin Konvalinka, možev oče, pred drugo svetovno vojno dvajset let v lasti terme in tudi veliko hišo. Le-to je kasneje prodala, saj je ni več mogla vzdrževati ter negovati okolice, in si kupila stanovanje v topliškem naselju.

Sicer pa izvem, da še veliko bere. Še vedno dnevne časopise in revije, da je na tekočem z dogajanji v svetu in doma. Rada rešuje tudi križanke, sudoku, še najraje pa igra tarok. Če najde »žrtve«, ki imajo tako kot ona radi to igro. »Veliko tudi pletem. Vsak teden vsaj en par toplih nogavic za ljudi v stiski.« Največ jih nosijo brezdomci, ki so tudi pozimi veliko zunaj. »Volno dobim na ljubljanskem območnem združenju Rdečega križa. Tja jo prinesejo ljudje, ki ne znajo plesti in volne ne potrebujejo.« Starejšim svetuje, da se lotijo stvari, ki so jih zamudili v mladih letih. Kdor pa je imel že prej številne konjičke, naj jih nadaljuje. Za dušo in delo.«

Čas je treba dobro izkoristiti

Pravi, da se ji zdi, da čas res prehitro teče in življenje hitro mine. »Zato ga ne kaže zapravljati za prepire.« Sploh nima občutka, da je že gospa v letih in da ji do stotice manjkajo le še štiri leta. »Živela bom do stopetega leta, potem bom pa še videla,« pravi v smehu in ne pozabi povedati, da je bila nekoč, ko se je še pisala Kos, dobra športnica pri Sokolu, predvsem odlična orodna telovadka in plavalka. Njena specialnost je bil kravl. Dobro je tudi smučala in kolesarila. Vsega tega zdaj ne počne več, se pa izjemno rada sprehaja.

Rada se spominja svojega moža, ki je umrl že leta 1988, star šele 76 let. Spoznala sta se malo po drugi svetovni vojni, ko sta bila oba v službi na tožilstvu: ona v Kranju, on v Ljubljani. »Takoj sem mu padla v oči, mi je zaupal, ko sva bila že fant in dekle.« Šlo je za obojestransko ljubezen in leta 1947 sta se poročila. Oba sta imela rada življenje, družino, družbo in tarok. »Oba sva imela toplo srce, saj sva bila presrečna, če sva lahko komu pomagala.« Najraje sta to počela tako, da tisti, ki sta mu pomagala, ni izvedel, od kod je pomoč prišla. Žalostna je, da je v tem ponorelem svetu, kjer so dobiček, naglica in brezobzirnost na prvem mestu, čedalje več brezposelnih, revnih, zapostavljenih, bolnih in osamljenih, preziranih, prezrtih, celo zlorabljenih, trpinčenih, ogoljufanih, diskriminiranih in izločenih. »Če bi najbolj bogati odstopili samo odstotek tistega, kar imajo, bi bilo na svetu veliko manj revščine,« je prepričana. »Ko dela človek življenjsko bilanco, kar se v mojih letih že spodobi, tedaj nič ne pomeni, da ima kdo v lasti hišo, avto, luksuzno ladjo. Tedaj nekaj velja le, ali si imel koga rad, si znal biti pravi prijatelj, predvsem pa velja, ali si bil dober človek. In ali imaš še koga, ki te ima iskreno rad in te ceni ter spoštuje.«

Čisto na koncu se je še pohvalila, da vsako jutro začne s telovadbo. Ker so ji otekale noge in si ni predstavljala, da bi vse dneve presedela doma, si je plačala terapije v zdravilišču. Da bi znova hodila, da bi spet sedela v parku v senci dreves. »Hčerka Maša me je na terapijah spremljala in vse vaje fotografirala in me tudi spodbuja pri vadbi.« In Majda spet hodi. Vsak dan naredi gotovo vsaj 8000 korakov. »V starosti je treba skrbeti za možgane in telo, sicer postane življenje težko in nekakovostno,« je sklenila.

Besedilo in fotografija: Neva Železnik