Prijazna vasica na obrobju Ljubljane

Zgodbe | nov. '21

ODSTRTE PODOBE – MALI LIPOGLAV

Gručasto naselje v jugozahodnem delu Posavskega hribovja leži vrh slemena med dolinama Dolom in Slivnico ter je del četrtne skupnosti Sostro v Mestni občini Ljubljana. Območje Malega Lipoglava je bilo naseljeno že v prazgodovini, o čemer pričajo ostanki gradišča Mrdiž z obrambnim nasipom, nedaleč stran pa je tudi bolj znano arheološko najdišče Magdalenska gora. Tako Mali kot Veliki Lipoglav sta ime dobila po lipah, ki stojijo ob cesti v dolino. Zakaj je eden mali in drugi veliki, obstaja več razlag: Veliki Lipoglav ima s 532 metri za tri metre višjo nadmorsko višino; Veliki naj bi nastal prej kot Mali; na Velikem Lipoglavu naj bi lipe, ki so jih nekoč posadili v obeh vaseh, hitreje rasle.    

Po letošnjih podatkih Statističnega urada RS živi na Malem Lipoglavu s površino 156 hektarjev 291 prebivalcev, na Velikem Lipoglavu s skoraj za tretjino večjo površino (220 hektarjev) pa dobrih šestkrat manj prebivalcev (46). »Poleg župnijske cerkve sv. Nikolaja je v vasi še nekaj zanimivih objektov: Jakopčev toplar, sušilnica sadja in rojstna hiša skladatelja, orglavca in zborovodje Antona Gruma, na pročelju katere je njen zdajšnji lastnik Mirko Grum, katerega ded je bil glasbenikov brat, septembra odkril spominsko ploščo,« nas je opozoril 75-letni skladateljev vnuk Andrej Grum, upokojeni univ. dipl. fizik.

Lipoglavska cerkev sv. Nikolaja je kot podružnica šentpetrske fare v Ljubljani omenjena že leta 1290. V 18. in 19. stoletju je bila prezidana ter leta 1753, ko je dobila nov prezbiterij, barokizirana. Glavni oltar iz leta 1863 je delo ljubljanskega podobarja Matije Tomca, križev pot pa je leta 1831 naslikal ljubljanski slikar Janez Potočnik. Župnija je nastala leta 1782, zdaj deluje v okviru grosupeljske dekanije in ljubljanske nadškofije. V letih med 1889 in 1901 je župnijo vodil publicist in nabožni pisatelj Frančišek Marešič, ki je svoje prispevke objavljal v Novicah, Slovencu ter Domu in svetu, zbiral ljudsko blago ter prevajal iz francoščine in češčine. Pred obzidjem, za katerim so cerkev, pokopališče in spomenik padlim vaščanom, stoji obledela kapelica, ki jo je poslikal podobar in slikar Štefan Šubic iz Poljan nad Škofjo Loko.

Desna fotografija na razglednici, ki je bila leta 1912 odposlana v Prago, prikazuje gostilno J. Habiča nasproti cerkve. Ko sta zakonca Habič, ki nista imela potomcev, ostarela, sta jo, kot nam je povedala Ana Dremelj z bližnje izletniške kmetije Pri Jakopcu, prepustila posvojencu Francetu Bončarju, po domače Hostarjevemu, iz Podlipoglava. Ta jo je po drugi svetovni vojni zaprl in zgradba je počasi propadala, dokler je niso pred približno dvajsetimi leti podrli, lesen pod (posebno gospodarsko poslopje) na levi strani pa prestavili k njihovi hiši pri gasilskem domu.      

Zanimiva stavbna dediščina

Na bregu jugovzhodno od hiše številka 10 je Jakopčev toplar oziroma dvojni kozolec, ki so ga postavili na prehodu iz 19. v 20. stoletje. Ta zanimivi primerek vaške stavbne dediščine stoji na betonskih podstavkih ter ima tri pare oken in zaprto brano s pravokotno sekajočim se tramovjem. Na roki kozolca in tramu brane so značilni regionalni ornamenti. Sušilnico sadja, ki stoji na domačiji Grum (Mali Lipoglav 7), po domače Pri Jurjevčku, so postavili leta 1937. Pobudo za gradnjo je dal učitelj Alojz Trček, takratni gospodar Janez Grum pa je odstopil nekaj zemlje. Tako je njegova družina v uporabo dobila dve lesi, preostalih osem pa je pripadlo kmetom, ki so bili solastniki sušilnice. Vseh deset les je bilo spletenih iz mladega srobota. Leta 1942 so sušilnico požgali, in ker po drugi svetovni vojni ni bilo več zanimanja za njeno ohranitev in nadaljevanje tradicije, je vse do leta 1999 ostala v ruševinah. Tedaj jo je Mestna občina Ljubljana delno obnovila, njeno obnovo pa je leta 2001 dokončal sedanji gospodar Mirko Grum.             

Potem ko so na Malem Lipoglavu od leta 1865 ob nedeljah imeli zasilni pouk, so leta 1910 ustanovili mešano enorazredno osnovno šolo, ki je do leta 1938 potekala v mežnariji. Takrat je bila na mestu današnje stavbe zgrajena nova šola, ki je bila leta 1941 razširjena v dvorazrednico. Leto kasneje je bila požgana in po osvoboditvi obnovljena, nakar je postala dvooddelčna z dvema učiteljema za osem razredov. Leta 1969 pa so višje razrede prešolali na OŠ Ljubljana Polje in lipoglavska šola je postala podružnica, ki od leta 1980 spada pod OŠ Sostro. Šolsko poslopje je z leti dotrajalo in postalo prostorsko neustrezno, zato so ga leta 2005 podrli, in tako so se naslednje leto učenci in učitelji vselili v novo zgradbo, v kateri je tudi vrtec.  

Rojstna hiša skladatelja Gruma

»Nasproti šole stoji prenovljena rojstna hiša skladatelja Antona Gruma (1877–1975), iz katere pravzaprav izvirajo trije rodovi glasbenikov: njegov oče z istim imenom je bil dolgoletni cerkveni pevec, njegov sin, moj oče prof. Danijel Grum pa je bil pedagog, skladatelj in dirigent. Spomin na dedka sega v moje otroštvo, ko smo pred novim letom dobivali njegove pakete iz Dubrovnika z dobrotami, ki jih nisem poznal: pomarančami, rožiči, figami. Paketi so bili zapečateni z voskom, v katerega sta bili vtisnjeni začetnici A in G; ta pečatnik mi je dedek kasneje podaril. Kot študent sem se z njim večkrat srečal v Ljubljani, ko je poleti bival pri sestrah v Trnovem,« pravi naš sogovornik.

Lipoglavčan Anton Grum je obiskoval ljudsko šolo v Šmarju in gimnazijo v Ljubljani, kjer se je leta 1895 vpisal v orglarsko šolo, ki jo je vodil skladatelj Anton Foerster. Še pred zaključnim izpitom je kot organist in učitelj petja leto dni služboval v Sinju. Po končanem šolanju in odsluženem vojaškem roku se je leta 1902 zaposlil kot sodnijski uradnik na Brdu pri Lukovici, v Kranju in Ljubljani. V tem času sta z ženo Gizelo Weiss osnovala družino, v kateri so se rodili sinova Leo in Danijel ter hči Avrelija. Po letu 1910 se je začel intenzivneje ukvarjati z glasbo, saj je kot organist v šentjakobski cerkvi nasledil skladatelja Leopolda Belarja in Frana Gerbiča. Po krajšem bivanju v Dubrovniku in Zadru se je vrnil v Ljubljano in igral na orgle tudi kot vojak med prvo svetovno vojno. Po njej je poučeval petje na ljubljanski realki, se leta 1922 zaposlil v Slovenski banki ter vodil več zborov, tri leta kasneje pa je postal organist na Vrhniki in se leta 1935 upokojil. Potem se je zaradi zdravstvenih težav preselil v Dalmacijo, najprej v Ston in nato v Dubrovnik, kjer je našel svoj drugi dom. V tem času se je spoprijateljil s slovenskim župnikom in skladateljem Jernejem Seljakom v Kuni na Pelješcu. Umrl je na svoj 98. rojstni dan in je pokopan na dubrovniškem pokopališču. Skladatelj Anton Grum je po navedbah Saše Grčar v publikaciji, ki je izšla ob odkritju njegove spominske plošče, ustvaril okrog tristo večinoma vokalnih skladb, med katerimi je približno enako število cerkvenih in posvetnih. Po drugi svetovni vojni je rad prihajal v Slovenijo in večkrat obiskal tudi sorodnike na Malem Lipoglavu, ki mu je leta 1972 posvetil domotožno pesem v šestih kiticah z naslovom O Lipoglav. Prva kitica se glasi: O Lipoglav, moj dragi dom, nikdar pozabil te ne bom! Sprejmi poziv srca gorak, ki ti pošilja ga rojak. O Lipoglav, o Lipoglav, čuj iz daljave moj pozdrav, Bog živi te in ves tvoj rod, da uživa svoje zemlje plod!       

Mimo Grumove domačije je speljana krožna pohodna pot pod Pugledom, ki je s 615 metri nadmorske višine najvišja vzpetina na tem območju. Štirinajst kilometrov dolga pot poteka skozi šest vasi, ki so nekoč spadale v Krajevno skupnost Lipoglav (Mali in Veliki Lipoglav, Repče, Pance, Brezje pri Lipoglavu in Selo pri Pancah). Pot je speljana po razgibanem terenu in deloma tudi po krajevnih cestah, večinoma pa po gozdu in med polji. Po tej krožni poti Društvo podeželja Lipoglav, ki ga vodi zeliščarica Mihaela Grum, vsako leto organizira pohod. Poleg tega društva imajo v vasi še društvo upokojencev in prostovoljno gasilsko društvo.          

Boris Dolničar